Jedro

Po določbi 14. člena ZVarDod gre pravica do varstvenega dodatka uživalcu pokojnine od dneva pridobitve pravice do pokojnine, če je vložil zahtevo za njegovo priznanje v šestih mesecih od dneva vročitve odločbe o pravici do pokojnine. Ker je tožnica pridobila pravico do pokojnine s 1. 4. 2009, zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka pa je vložila dne 17. 9. 2009, gre tožnici pravica do varstvenega dodatka od dneva pridobitve pravice do pokojnine, torej od 1. 4. 2009 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 1. 2013 in št. ... z dne 15. 7. 2011 ter se tožnici od 1. 4. 2009 dalje prizna pravica do varstvenega dodatka v znesku 162,19 EUR na mesec. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je toženka v predsodnem postopku pravilno ugotovila dohodke tožničinega gospodinjstva ter dohodkovni cenzus na družinskega člana ter pravilno določila višino varstvenega dodatka za tožnico.

Pritožuje se tožnica. Meni, da sodba prvostopenjskega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnici je bil priznan varstveni dodatek v znesku 208,83 EUR na mesec. Tožnica meni, da je tako določen dodatek odmerjen nepravilno in da bi ji moral biti v skladu z Zakonom o varstvenem dodatku (Ur. l. RS, št. 10/2008, ZVarDod) priznan bistveno višji varstveni dodatek, ki ne bi smel biti odmerjen v višini 60 % razlike med mejnim zneskom in zneskom njenega sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožnica je prepričana, da bi morala toženka varstveni dodatek odmeriti zgolj od mejnega zneska dohodkovnega cenzusa v višini 436,89 EUR, kar posledično pomeni, da ji pripada varstveni dodatek v višini 262,19 EUR na mesec. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh relevantnih dokazov - vpogled spisa in listin, s katerimi razpolaga izključno toženka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovjleno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 15. 7. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnica od 1. 4. 2009 dalje pravico do varstvenega dodatka v znesku 208,83 EUR na mesec.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je tožnica od 1. 4. 2009 dalje uživalka sorazmernega dela starostne pokojnine, ki ne dosega mejnega zneska, to je zneska, ki predstavlja mejno vrednost za pridobitev pravice do varstvenega dodatka in znaša 81,6 % najnižje pokojninske osnove oziroma po Sklepu o mejnem znesku za pridobitev pravice do varstvenega dodatka od 1. 1. 2009 (Ur. l. RS, št. 15/2009) 436,98 EUR. Tožnica je dne 17. 9. 2009 in 21. 1. 2011 vložila zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka. V okviru predsodnega postopka ji je toženka z izpodbijanima odločbama priznala pravico do varstvenega dodatka v znesku 208,83 EUR na mesec od 1. 4. 2009 dalje.

Pritožnica meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Prepričana je, da bi morala toženka varstveni dodatek odmeriti zgolj od mejnega zneska dohodkovnega cenzusa v višini 436,98 EUR.

Po določbi 14. člena ZVarDod gre pravica do varstvenega dodatka uživalcu pokojnine od dneva pridobitve pravice do pokojnine, če je vložil zahtevo za njegovo priznanje v šestih mesecih od dneva vročitve odločbe o pravici do pokojnine. Ker je tožnica pridobila pravico do pokojnine s 1. 4. 2009, zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka pa je vložila dne 17. 9. 2009, gre tožnici pravica do varstvenega dodatka od dneva pridobitve pravice do pokojnine, torej od 1. 4. 2009 dalje.

Varstveni dodatek k sorazmernemu delu starostne pokojnine, se, upoštevajoč določbo 10. člena ZVarDod in zavarovankino skupno pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, v trajanju 6 let, 5 mesecev in 8 dni, odmeri v višini 60 % od razlike med mejnim zneskom 436,98 EUR in sorazmernim delom starostne pokojnine, ki je od 1. 4. 2009 dalje znašala 88,93 EUR na mesec. Ni mogoče slediti tolmačenju pritožnice, da se varstveni dodatek k starostni pokojnini odmeri zgolj od mejnega zneska dohodkovnega cenzusa, saj za takšno tolmačenje ni podlage v 10. členu ZVarDod. Ta izrecno določa odmero varstvenega dodatka k starostni pokojnini na način, da se ta odmeri od razlike med mejnim zneskom in pokojnino in znaša 60 % osnove za odmero varstvenega dodatka pri uživalcu pokojnine s pokojninsko dobo 15 let ali manj, kakor je v primeru tožnice. Tako je potrebno v tožničinem primeru od mejnega zneska 436,98 EUR odšteti njen sorazmerni del starostne pokojnine, ki znaša 88,93 EUR in od navedenega zneska, torej od osnove za odmero varstvenega dodatka upoštevati 60 % osnove za odmero varstvenega dodatka.

Pritožba ne navaja, v čem je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, niti ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, ker ni izvedlo vseh relevantnih dokazov - vpogled spisa in listin, s katerimi razpolaga izključno toženka, saj med strankami elementi za izračun varstvenega dodatka niso sporni. Za tožnico je sporen le od katere osnove se odmeri varstveni dodatek, torej ali od razlike med mejnim zneskom in pokojnino ali samo od mejnega zneska dohodkovnega cenzusa. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 10. 2014 pa je tudi razvidno, da je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom in branjem listin v upravnem spisu št. ..., ki je priložen s strani toženke v sodni spis.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, v skladu z določbo 154. člena ZPP, krije stroške pritožbe sama.