Jedro

Glede na 2. odstavek 139. člena ZPP se vroča v stanovanju. ZPP pa ne določa, da mora biti to stanovanje hkrati tudi prijavljeno upravnemu organu kot stalno prebivališče. Stanovanje v smislu 2. odstavka 139. člena ZPP lahko tudi obstaja, če stranka v stanovanju ne prenočuje vsak dan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odločilo s sklepom, ki ima 3 točke. V 1. točki izreka izpodbijanega sklepa je zavrglo pritožbo toženca zoper zamudno sodbo z dne 15. 11. 2007, sklep o stroških z dne 06. 12. 2007 in zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V 2. točki je zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in predlog za obnovo postopka. V tretji točki je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožbo je vložila tožena stranka in sicer zoper 2. in 3. točko izreka sklepa. Kot pritožbeni razlog je navedla zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba graja dokazno oceno. Po pritožnikovem mnenju je bilo sodišče do izpovedi toženca in priče V. H. zelo kritično. Nekritično naj bi sledilo izpovedi tožnikov in prič M. in V. D. 4. Vidno ogorčenost tožnikov je prvostopenjsko sodišče štelo kot dokaz, da so njihove izpovedbe stvarne. Njihovo ogorčenost bi moralo šteti le kot odraz sovraštva tožnikov do tožene stranke. Tendencioznost izpovedi prič M. in V.D. naj bi bila v tem, da so izpovedali tako, kot da do minute natančno in za vsak dan vedo, kako se giblje toženec. Nasprotno se zdi sodišču izpoved toženca, da je ob bolezni svoje mame ostal na X v Ljubljani, življenjsko zelo malo verjetno. Pri tem ni jasno, kaj naj bi bilo tako neživljenjskega v tem, da je toženčeva izvenzakonska partnerica zaradi hude bolezni toženčeve matere, skupaj z otroci odšla živet na drug naslov. Sodišče bi se moralo ukvarjati z vprašanje, ali je izvenzakonska skupnost med pričo V.H. in toženo stranko res propadla. Če je takšna zveza res propadla, potem je tudi prepričljiva izpoved tožene stranke, da se je V. H. odselila z naslova X in se preselila na Y, torej na drug naslov. Namesto da bi se sodišče ukvarjalo s tem vprašanjem in bi navedlo razloge o tem, kakšen pomen ima predložena listina Centra za socialno delo z dne 27. 11. 2008, ki propad izvenzakonske skupnosti potrjuje, se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, kako je V. H. prišla do navedene listine.

5. Nekorektna je tudi razlaga priče V. H.. Le-ta je sprva pred sodiščem izpovedala, da je na Centru za socialno delo izjavila, da s tožencem živita v skupnem gospodinjstvu, kar je vzrok za prepire. Potem pa je pred prvostopenjskim sodiščem izpovedbo spremenila tako, da naj bi na Centru za socialno delo izjavila, da s tožencem ne živita več skupaj, vendar pa se prepiri nadaljujejo. Njena izpovedba naj bi bila sprva napačno zapisana, na napako naj bi priča opozorila. Potem je sodišče pravilno zapisalo izpovedbo priče. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ocenilo, da je šlo za prilagajanje izpovedbe; v resnici je priča le opozorila na nepravilen zapis njene izpovedbe. Sodišče je poudarilo del izpovedi priče V. H., da toženec pride domov, ko so otroci doma. Zamolčalo pa je v sodbi, da je priča pri tem dodala, da to ni vsak dan.

6. Pritožba tudi podrobno graja obrazložitev sodišča v 4. odstavku 4. strani sklepa. Napačno po pritožbenem mnenju tudi to, da prvostopenjsko sodišče ne verjame priči V. H. in priči J.L., da do konca leta 2009 na Y ni bilo poštnega nabiralnika. To še zlasti zato, ker niti tožencu sovražne priče in tožeča stranka niso nikdar trdile, da naj bi stanovanjska hiša Y imela nabiralnik v času, ko naj bi prišlo do vročitve sklepa o motenju posesti.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Tožeča stranka je 13. 08. 2007 vložila tožbo zaradi motenja posesti zoper toženo stranko. Ta tožba je bila toženi stranki vročena nadomestno, in sicer na naslov Y. Dne 15. 11. 2007 je bila zoper toženo stranko izdana zamudna sodba (opr. št. III P 2042/2007). S to sodbo je tožeča stranka v bistvenem delu uspela.

9. V postopku z opravilno številko III P 2042/2007 je pravdno sodišče odločilo o 1. pritožbi zoper zamudno sodbo in sklep o stroških, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, 2. predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in predlogu za obnovo postopka in 3. stroških postopka. Tožena stranka se je pritožila zgolj zoper 2. in 3. točko izreka, ne pa tudi zoper 1. točko. Le o tem je torej treba odločiti v pritožbenem postopku.

10. Tako v zvezi s predlogom za obnovo postopka kot tudi v zvezi z razveljavitvijo klavzule o pravnomočnosti je tožena stranka zatrjevala, da ji tožba zaradi motenja posesti ni bila vročena. Uveljavljala je torej obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP in pa razlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti po 3. odstavku 42. člena ZIZ.

11. Prvostopenjski postopek se je ukvarjal s tem, ali je bila tožba toženi stranki vročena, ali ne. Ni bilo dvoma, da osebna vročitev ni bila opravljena. Vprašanje je bilo le, ali je bila opravljena nadomestna vročitev. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je osebna vročitev (142. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3; v nadaljevanju: ZPP) lahko opravljena tudi na temelju fikcije vročitve. Predpostavka za vročitev na temelju fikcije pa je, da se sodno pisanje vroči na naslovu, na katerem tožena stranka (dejansko) prebiva. S takšnim pravnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede na 2. odstavek 139. člena ZPP se vroča v stanovanju. ZPP pa ne določa, da mora biti to stanovanje hkrati tudi prijavljeno upravnemu organu kot stalno prebivališče. Sicer pa sta se glede vročanja tožbe uporabljala tudi 4. in 5. odstavek 142. člena ZPP in 141. člen ZPP (upoštevano je besedilo, kot je veljalo na dan, ko je bila opravljena vročitev). Za vročitev je zadoščalo, da se je sporočilo, da naj bo tožena stranka na določen dan ob določeni uri v stanovanju, pustilo na vratih (ali v hišnem predalčniku) in se je potem sodno pisanje, če se naslovnika na določen dan ni moglo najti v stanovanju, položilo pri pošti. Sporočilo, da lahko naslovnik dvigne poštno pošiljko, pa se je pustilo na vratih, ali pa v hišnem predalčniku.

12. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeni očitek, da sodišče ni verjelo pričama V. H. in J. L., da hiša na Y ni imela poštnega nabiralnika (hišnega predalčnika). Sodišče jima tega res ni verjelo, vendar to niti ni odločilno. ZPP je dajal pravno podlago za nadomestno vročitev tudi v primeru, da tožena stranka poštnega nabiralnika ni imela. Kako, je bilo že prej obrazloženo. Da pa bi nadomestna vročitev bila opravljena nepravilno zato, ker naj bi sporočilo toženi stranki (in potem kasneje še sodno pisanje) sploh ne bilo pravilno puščeno glede na prej opisane določbe ZPP, pa tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje.

13. Podlaga za prvostopenjsko sodbo so bile izpovedi tožeče in tožene stranke, prič V. H. in J. Z., in M. in V. D.. Na strani tožeče stranke so bile štiri osebe, ki so skladno trdile, da tožena stranka živi na Y. Tožena stranka je trdila nasprotno. Kot priča je bil zaslišan še njen oče (J. Z.) in pa izvenzakonska partnerka V. H.. Oba sta izpovedala, da tožena stranka ne živi na Y. Pritožbeno sodišče pri tem ne namerava raziskovati, ali V. H. še živi v izvenzakonski skupnosti, ali pa ne več, ker to za samo odločitev ni potrebno. Za vse prej navedene osebe je očitno, da imajo zaradi tega, ker so bodisi stranke bodisi s kakšno stranko ozko povezane, interes za neresnično izpovedovanje. Drugače je s pričama M. in V.D.. Ti dve priči nista niti stranki, niti sorodstveno povezani s kakšno stranko. Obe priči sta jasno dali vedeti, da tožene stranke ne marata (l. št. 147 in 148). Za obstoj sovražnosti teh dveh prič to tožene stranke pa v zapisnikih obravnave z dne 27. 01. 2011 ni najti sledu. Poleg tega sta njuni izpovedbi razmeroma podrobni in se v bistvenem delu pokrivata s tistimi, ki so jih dali že tožniki. Tudi ti opisi so bili razmeroma podrobni in so opisovali toženčevo pogosto zadrževanje na Y. 14. Drugače kot trdi pritožba, priče niso do minute natančno in za vsak dan opisovale toženčevega gibanja. V. D. je izpovedal, "da se toženec dnevno vozi mimo mene". M. D. je izpovedala, da je "večkrat opazila oz. to opažam večkrat, da se toženec zjutraj med 6. in 6.30 uro odpelje v službo, domov pa prihaja proti večeru med 7. in 9. zvečer. To vem zato, ker sem bila velikokrat ob 5. uri že na vrtu, prav tako ob večerih ...". A. P. pa je izpovedal, da "ga dnevno slišim, kako gre zjutraj med 6. 15. in pol sedmo v službo. Vidim pa ga oz. večkrat ga slišim kot vidim tudi ko se vrne pozno popoldne domov." Očitek tendencioznosti, ki ga je pritožnik zapisal v pritožbi, je povsem splošen, iz vseh treh izpovedi pa je mogoče določno razbrati, kakšno vedenje opažajo pri tožencu. Čeprav izpovedi niso med seboj skladne do zadnje podrobnosti, pa je iz njih zanesljivo mogoče sklepati, da tožena stranka živi na Y. M. in V. D. sta poleg tega tudi izpovedala, da toženec prespi na Y. 15. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so v izpovedbi priče V. H. protislovja. V. H. je izpovedala (na vprašanje pooblaščenca tožene stranke), kakšen je bil postopek pred Centrom za socialno delo: "Takrat sem jim povedala, da s tožencem živiva v skupnem gospodinjstvu in da iz tega izhajajo prepiri. Oziroma sedaj pojasnim, da sem jim povedala, da ne živiva več skupaj, vendar se prepiri še nadaljujejo. Povem, da se najina zveza od takrat ni obnovila oz. se sedaj bolje razumeva, ker ne živiva več skupaj, in dobro sodelujeva glede otrok. Na nadaljnje vprašanje, kako sedaj poteka sodelovanje, povem, da toženec pride domov, ko so otroci doma, to ni vsak dan. Z njimi se uči in opravlja svojo funkcijo očeta."

16. O tem, da naj bi sodišče nekorektno zapisalo prvo izjavo priče V. H., in je šele druga pravilna, v samem zapisniku ni mogoče najti nikakršnega dokaza. Ker je sam zapisnik javna listina (1. odstavek 224. člena ZPP), pritožbeno sodišče verjame, da je pravilen zapis izjave priče. To velja še toliko bolj, ker je imela priča sama pravico ugovarjati zoper zapisnik, in je takšno upravičenje imel tudi prisotni odvetnik tožene stranke (2. in 3. odstavek 124. člena ZPP). Pritožnik ima sicer prav glede tega, da je ista priča izpovedala, da ne pride vsak dan domov. Vendar pa je iz izpovedi priče jasno razvidno, da ona razume bivališče na Y kot toženčev dom. Za obstoj stanovanja v smislu 2. odstavka 139. člena ZPP pa seveda ni potrebno, da bi v tem stanovanju toženec prespal vsak dan. Prvostopenjsko sodišče je tako iz izpovedi priče pravilno sklepalo, da je tožena stranka doma na Y, in ne kje drugje. S tem pa je priča V. H. sama zasejala dvom v lastno izpoved, da toženec ne živi z njo na A (l. št. 150, str. 4 zapisnika), da prihaja na A le dva do trikrat na teden (l. št. 150, str. 5 zapisnika) in v izpoved, da sta se ona in toženec razšla takrat, ko naj bi se ona v letu 2008 odselila na Y, toženec pa naj bi ostal na B. Indic, da kljub preteklim ali pa še naprej obstoječim nesporazumom oba skupaj živita na Y je tudi to, da je V. H. bila tista, ki je predložila vabilo Centra za socialno delo, naslovljeno na toženo stranko. Tožena stranka je res bila vabljena, kot da živi na B, toda predložila ga je priča, ki po lastni izjavi sicer živi na Y, vendar pa ne skupaj s toženo stranko. Prav to pa je indic, da skupaj s pričo V. H. tožena stranke živi na Y. Pri tem pa je bil na vabilu naveden naslov, ki ga je, določil Center za socialno delo sam, ki pa resničnega prebivališča ni bil dolžan ugotavljati. Sama navedba domnevnega naslova tožene stranke drugje (na B) torej nima odločilnega pomena.

17. Ali listina Centra za socialno delo dokazuje propad zunajzakonske zveze, kot trdi pritožnik, je za samo odločitev nebistveno. Bistveno je zgolj, kje je bilo v času vročanja tožbe toženčevo prebivališče. Pri tem pa ni odločilno, kaj je V. H. glede tega sama navedla v postopku pred Centrom za socialno delo.

18. Prav pa ima pritožba, kolikor se nanaša na obrazložitev prvostopenjske sodbe v 4. odstavku na 4. strani sklepa. V resnici ni neverjetno, da bi se neformalno marsikaj ne moglo dogovoriti, tako tudi preživnina, bivališče in še kaj. Pri tem pa je vse to za samo odločitev nebistveno, saj se spor vrti le glede vročitve. Tudi ni neživljenjsko, da bi se izvenzakonska partnerka odselila stran od bolne matere tožene stranke, ki je še živela na B. Vse to pa glede na druge okoliščine ni odločilno.

19. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča se je torej glede na povedano izkazala za pravilno. Tožena stranka že od leta 2001 naprej živi na Y in ji je bila v letu 2007 vročitev opravljena pravilno. Dejanskega stanja prvostopenjsko sodišče ni zmotno ugotovilo. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno odločilo glede obnove postopka in razveljavitve potrdila o pravnomočnosti. Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

20. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).