Jedro

Obstaja dejanska podlaga za to, da se tožniku omeji gibanje na podlagi 3. alinee prvega o dstavka 84. člena ZMZ-1. Predvsem prepriča dejstvo, da je tožnik zahtevo za uvedbo ponovnega postopka podal šele en mesec za tem, ko mu je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito ter neposredno za tem, ko mu je bila izdana odločba o odstranitvi, podal pa jo je iz povsem drugih razlogov, kot so bili tisti, ki jih je navedel v prvi prošnji. Drugačne razloge (mladoletnost in to, da je gej) pa je, kot sam pove, navedel po nasvetu prijatelja, zaradi česar je utemeljeno domnevati, da je bil tožnikov namen pri vložitvi zahteve v tem, da zadrži oziroma ovira izvedbo odstranitve iz Slovenije, ki mu je bila sicer nesporno odrejena z odločbo o vrnitvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v postopku mednarodne zaščite sklenilo, da se tujcu, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1993 v kraju Sidaich, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi zadrževanja oziroma oviranja izvedbe odstranitve (1. točka izreka). Po 2. točki izreka se tujec iz 1. točke pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 23. 5. 2018 od 13.00 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožnik 23. 5. 2018 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Po podanem zahtevku je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce, in sicer zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (ZTuj-2), saj je po presoji pristojnega organa z ozirom na zbrane podatke in tožnikove dosedanje navedbe mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo ponovno podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Pri tem se ugotavlja, da tožnik ob podaji zahtevka za izvedbo ponovnega postopka in niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s sliko, in da zato v skladu s 97. členom ZTuj-2 ni bilo mogoče nedvoumno ugotoviti njegove istovetnosti. V osebne podatke, ki jih je posredoval tožnik, pa pristojni organ dvomi, ker so tožnikove navedbe o tem, zakaj nima dokumentov in kaj se je z njimi zgodilo, neprepričljive. Tako je v policijskem postopku povedal, da je potni list (sam) poslal iz Turčije svoji družini v Alžirijo, medtem ko je pri podaji prošnje navedel, da je to storil tihotapec, ki mu je plačal 200 EUR ter da potnega lista ni želel imeti s seboj, da ga ne bi izgubil. Poleg tega je v policijskem postopku navedel dvakrat različne podatke o datumu rojstva (19. 2. 1993 in 19. 8. 1993) in o ciljni državi (enkrat Slovenija in drugič Francija), dne 21. 5. 2018 pa nasprotno od povedanega lastnoročno napisal izjavo, da je mladoletnik ter navedel, da dokumentov, ki to izkazujejo, ne želi predložiti. Kar vse po presoji pristojnega organa pomeni, da so njegove navedbe glede dokumentov oziroma identitete kontradiktorne, to pa vzbuja dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih navaja. Glede na to, da Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Francija, kjer ima sestrično, je mogoče sklepati, da namerava nadaljevati pot, z navajanjem drugačnih osebnih podatkov pa upa, da ne bo vrnjen v Slovenijo in tudi ne v izvorno državo. Zaradi navedenih razlogov oziroma dvoma v v osebne podatke, ki jih je navedel tožnik, je pristojni organ odločil, da se tožniku omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), katere namen je, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, onemogoči prosto gibanje po državi in prehajanje mej držav članic Evropske unije.

3. Zahtevek pa je očitno podal tudi zaradi zadrževanja oziroma oviranja izvedbe odstranitve, ki mu je bila izrečena z odločbo z dne 18. 5. 2018. Ponovno je zaprosil za mednarodno zaščito šele 21. 5. 2018, čeprav je bil njegov postopek (odločanja o prošnji) pravnomočno zaključen že 25. 4. 2018 in je 18. 5. 2018 prejel odločbo o odstranitvi iz države. Da bi tožnik ne bil seznanjen z omenjenima odločbama, pristojni organ ne verjame, ter meni, da omenjeni časovni zamik kaže na to, da je podal novi zahtevek samo zato, da bi zadržal odstranitev. V ponovnem postopku je navedel popolnoma druge osebne podatke (da je mladoleten) in druge razloge za mednarodno zaščito (da je gej), povedal pa je tudi, da je to, da je gej, navedel po nasvetu prijatelja, ker naj bi bil to eden izmed razlogov za pridobitev mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker vse navedeno kaže, da je tožnik preigraval različne možnosti samo zato, da bi oviral izvedbo odstranitve, se je pristojni organ odločil, da tožniku omeji gibanje tudi na podlagi 3. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Po presoji pristojnega organa pa so podani tudi zadostni razlogi za to, da se tožniku omeji gibanje v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na Center za tujce. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, namreč v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker je glede na režim varovanja, ki se zagotavlja v azilnem domu, ki ne preprečuje odhoda iz azilnega doma oziroma odhoda prosilca v drugo državo, ni dovolj učinkovit. Zato se je pristojni organ odločil za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce ter svojo odločitev oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja enako stališče oziroma enaka ugotovitev, kot jo zastopa pristojni organ v svojih razlogih.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

6. V dejanskem pogledu se v tožbi navaja, da je bil tožnik v svojih izjavah konsistenten toliko oziroma v tem, da naj bi imel dokumente v Alžiriji, in da se njegova izjava razlikuje le v načinu, na katerega jih je poslal nazaj. Datuma rojstva je sicer navedel različna, vendar gre obakrat za isto leto (1993) in zato nikakor ne more biti mladoleten in zato tudi takšna njegova izjava ni v njegovo korist. Očiten dvom v njegovo istovetnost zato ne more biti podan, saj je lahko takšna navedba posledica strojepisne pomote ali napačnega razumevanja tožnika po tolmaču. Tožniku tudi ni bila ponujena možnost, da predloži kakšen dokument in o tem ni bil niti povprašan. Zmoten pa je tudi zaključek, da se je tožnik sprehajal po državah, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma da ni počakal na zaključek postopka. Obenem je tožnik izrecno navedel, da želi ostati v Sloveniji in da bi v vsakem primeru ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Nevarnosti, da bi pobegnil, ni, saj je bil do 23. 5. 2018 do 13. ure svoboden in bi lahko odšel, pa tega ni storil, temveč je počakal na odločbo o odstranitvi. Nezakonito prehajanje državnih mej pa samo po sebi ne pomeni razloga za nevarnost pobega, saj je takšen način prehajanja mej za prosilce za mednarodno zaščito, ki so praviloma begunci, običajen in ne gre za izjemno okoliščino, ki bi narekovala izdajo izpodbijanega sklepa.

7. V zvezi z zatrjevano kršitvijo materialnega prava pa se v tožbi navaja, da je bilo tožniku že omejeno gibanje in da je bil sklep na podlagi sodne odločbe odpravljen, tožnik pa izpuščen iz Centra za tujce. Sedaj pa je bil na isti podlagi in brez novih dejstev in dokazov sprejet enak sklep o omejitvi gibanja, ki je nezakonit in ga je treba odpraviti. Dvom v istovetnost iz 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 mora biti očiten, kar pa v konkretnem primeru ni in ga tožena stranka tudi ni zadosti vsebinsko opredelila, očitno zato, ker le-ta ne obstaja. Podan pa tudi ni drugi razlog, ki se navaja v izpodbijanem sklepu. Če bi tožnik želel oditi iz države, bi že pobegnil, ker je bil skoraj mesec dni na svobodi, pa tega ni storil, temveč je vložil nov zahtevek za mednarodno zaščito, na odločitev o tem zahtevku pa namerava počakati. Nova prošnja je vsebinska in resnična ter ni podana zaradi oviranja postopka. Vložitev ponovne prošnje pa sama po sebi ne more pomeniti oviranja postopka izročitve.

8. Tožnik poleg tega na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in zadrži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitev ter izrečeni ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce ukine. V tej zvezi navaja, da pogoji za omejitev gibanja oziroma odvzem prostosti niso podani, izvrševanje ukrepa pa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo, pri čemer v nasprotnem primeru toženi stranki škoda ne bo nastala. Tožnik se v Centru za tujce zelo slabo počuti in popolnoma mu je vzeta osebna svoboda, kar je primerljivo s priporom, pri čemer tožnik ni storil nič takega, da bi ga bilo treba v gibanju omejiti.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da je bil tožnik vsekakor povprašan po osebnih dokumentih ter da je na to odgovoril, da jih nima. Prav tako ne drži, da je bil do 23. 5. 2018 do 13. ure prost in da bi takrat lahko pobegnil. Kot izhaja iz odločbe o nastanitvi z dne 18. 5. 2018, je bil tožnik v odstranitvi iz Slovenije in do odstranitve nastanjen v Centru za tujce, saj ga ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države in obstaja nevarnost pobega. Poleg tega pristojni organ poudarja, da je ugotovitev istovetnosti v tovrstnem postopku zelo pomembna in se pri tem sklicuje na razloge sodbe tega sodišča I U 621/2018-13 z dne 28. 3. 2018. 10. Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri tožbi in pri zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 3. alinei prvega odstavka istega člena) v primeru, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, in torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se gibanje prosilcu praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

13. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. V preambuli izpodbijanega sklepa je sicer res navedena samo 1. alinea prvega odstavka citiranega člena, vendar pa omenjena pomanjkljivost, na katero opozarja tožeča stranka, za odločitev ni bistvena. Bistvena je vsebina izreka, ta pa, skladno z obrazložitvijo, vsebuje obe zgoraj navedeni podlagi (razloga) za odločitev. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce).

14. Po pregledu upravnih ter sodnih spisov (I U 747/2018- omejitev gibanja, I U 867/2018 - tožba zavrnjena kot očitno neutemeljena) in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje istovetnosti oziroma državljanstva tožnika, neutemeljeni. Tožnik je namreč v Slovenijo nedvomno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje pristojnim organom predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2. Ni pa pristojni organ podvomil v identiteto tožnika samo iz tega razloga, temveč tudi iz drugih razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi sklepa, in sicer tako zaradi spreminjanja njegovih izjav (o datumu rojstva in o tem, na kakšen način in katere dokumente - potni list in osebno izkaznico oziroma samo potni list - je iz Turčije poslal v Alžirijo), kot tudi zaradi dejstva, da tožnik kljub večkratnemu opozorilu, da je dolžan predložiti oziroma priskrbeti osebne dokumente, v vseh dosedanjih postopkih ni predložil ničesar. Da je osebne dokumente (alžirski potni list in osebno izkaznico), ko je bil v Turčiji, poslal nazaj v Alžirijo, je tožnik izjavil tudi na zaslišanju pred sodiščem. To pa pomeni, da je tožnik dejansko sam ustvaril situacijo, da nima ustreznega dokumenta in da torej svojo identiteto skriva, zato je pristojni organ že iz tega razloga lahko in tudi utemeljeno podvomil v podatke, ki jih je tožnik sicer zgolj ustno posredoval pristojnim organom. Poleg tega vzbuja dvom v resničnost tistega, kar je povedal, tudi spreminjanje izjav, zlasti tistih o datumu rojstva, pri čemer (kasnejše) izjave o mladoletnosti sedaj v tožbi v bistvu zanika, saj trdi, da razlika v datumih rojstva ni bistvena (enkrat datum 19. 2 drugič pa 19.8. istega leta 1993) in da glede na omenjena datuma nikakor ne more biti več mladoleten. Prav tako ne drži in je v očitnem nasprotju s podatki spisov tožbena navedba, da tožniku v postopku ni bila ponujena možnost, da predloži dokumente, oziroma da o tem ni bil povprašan. Iz spisov je namreč razvidno, da je bil o tem večkrat povprašan, in ne le v tem, temveč tudi že že v predhodnih postopkih (pri odločanju o omejitvi gibanja in o prošnji za mednarodno zaščito) večkrat izrecno pozvan, da priskrbi dokumente in da tega ni storil. 15. Fotokopijo nekaterih osebnih dokumentov, ki naj bi jo pridobil preko FB in ki naj bi izkazovala pravi datum rojstva in s tem tudi njegovo mladoletnost, je tožnik predložil šele na zaslišanju pred sodiščem, pri tem pa navedel, da je listino (od svoji domačih) pridobil že pred mesecem dni in da jo je tudi že predal odvetnici in uradnim organom. Nasprotno iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 23. 5. 2018 (ki je bil tožniku prebran v arabskem jeziku in na katerega tožnik ni imel pripomb) izrecno sledi, da tožnik dokumenta, s katerim naj bi dokazal svojo zatrjevano mladoletnost na poziv pristojnega organa ni predložil, oziroma da je ne želi predložiti. To pa pomeni, da gre pri omenjeni listini za dokaz, ki je nov in ki ga je imel tožnik možnost predložiti že v upravnem postopku, pa tega ni storil in ga zato sodišče v skladu z 20. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v skladu s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v postopku sodnega varstva po tem zakonu, kot nedovoljeno tožbeno novoto ne more upoštevati pri odločanju. To pa obenem pomeni, da je dejansko stanje v pogledu tožnikove identitete oziroma očitnega dvoma vanjo (v smislu 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) glede na razpoložljive podatke ( t.j. različne zatrjevane pa ne izkazane datuma rojstva) v izpodbijanem sklepu ugotovljeno pravilno in zato sodišče tožbene očitke v tej zvezi kot neutemeljene zavrača. Pri tem je potrebno poudariti še, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

16. Obstaja pa po presoji sodišča tudi dejanska podlaga za to, da se tožniku omeji gibanje na podlagi 3. alinee prvega o dstavka 84. člena ZMZ-1, in to iz razlogov, ki se navajajo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Predvsem prepriča dejstvo, da je tožnik zahtevo za uvedbo ponovnega postopka podal šele en mesec za tem, ko mu je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito ter neposredno za tem, ko mu je bila izdana odločba o odstranitvi, podal pa jo je iz povsem drugih razlogov, kot so bili tisti, ki jih je navedel v prvi prošnji. Drugačne razloge (mladoletnost in to, da je gej) pa je, kot sam pove, navedel po nasvetu prijatelja, zaradi česar je utemeljeno domnevati, da je bil tožnikov namen pri vložitvi zahteve v tem, da zadrži oziroma ovira izvedbo odstranitve iz Slovenije, ki mu je bila sicer nesporno odrejena z odločbo o vrnitvi (št. 2253-40/2018/25 (3J693-03) z dne 18. 5. 2018). Nesporno pa je bilo ob izdaji izpodbijanega sklepa tožniku tudi že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z ZTuj-2, kot to sledi iz odločbe Policije št. 2253-40/2018/24 (3J693-03) z dne 18. 5. 2018, ki je v upravnih spisih, s tem pa je izpolnjen tudi prvi od (dveh) pogojev, ki ju za odreditev omejitve gibanja vsebujejo določbe 3. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 17. Omejitev gibanja tožniku na Center za tujce je strožji ukrep in ga je mogoče v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 odrediti samo, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka istega člena, to je obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je pristojni organ to presojo opravil in pri tem ugotovil ter obširno obrazložil, zakaj meni, da so navedeni pogoji izpolnjeni. Sodišče se z razlogi, ki jih vsebuje izpodbijani sklep strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Tožbene navede ter tožnikova izpovedba na naroku ne prepričajo o nasprotnem. Sodišče sicer verjame tožniku, da si želi več svobode ter da pogreša prosto gibanje izven Centra za tujce, vendar pa s tem že niso podane takšne okoliščine, ki bi z ozirom na varnostno situacijo, kakršna obstaja v azilnem domu, pretehtale učinkovito zasledovanje oziroma doseganje že navedenih ciljev iz 1. in 3. alinee 84. člena ZMZ-1, ki se zagotavlja z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja tožniku na Center za tujce. Pri čemer je že v izreku izpodbijanega sklepa pravilno in skladno z določbami petega odstavka 84. člena ZMZ-1 navedeno, da odrejena omejitev gibanja (na Center za tujce) lahko traja le do prenehanja razlogov. Kar med drugim pomeni, da bo pristojni organ v primeru, če se tožnikove navedbe o tem, da je mladoleten, na podlagi predloženih dokazov izkažejo za resnične, z ozirom na določbe drugega odstavka istega člena, po katerih odreditev tega ukrepa mladoletniku ni dopustna, dolžan odpraviti omejitev gibanja tožniku (na Center za tujce) po uradni dolžnosti.

18. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

19. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko zadrži izvrševanje izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

20. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.