Jedro

Obe vozili sta za nastalo trčenje enako odgovorni: zavarovanec tožene stranke zato, ker ob zavijanju v levo ni bil zadosti pozoren, tožnik pa zato, ker je z motornim kolesom vozil po kolesarski stezi, pa pri tem svoje hitrosti ni uravnal s hitrostjo, ki je za vožnjo po kolesarski stezi dovoljena in ker je premalo upošteval, da so vozila na njegovi levi strani pred križiščem mirovala in mu onemogočila popoln razgled na dogajanje v križišču.

Izrek

Revizija tožene stranke glede zneska premoženjske škode (128.196 SIT) se zavrže. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 3.475.000 SIT tako spremeni, da te obresti od navedenega zneska tečejo od 1.1.2002 do 9.1.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem se revizije tožeče in tožene stranke, v celoti pa revizija stranskega intervenienta, zavrnejo.

Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 3.871.239 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 128.196 SIT od 10.5.1996 dalje do plačila, od 18.043 SIT od 17.1.1997 dalje do plačila, od zneska 3.725.000 SIT pa od 10.1.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za nadaljnjih 5.765.939 SIT ter zahtevane zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode od 16.2.1997 do 9.1.2002 je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam pravdnih strank in stranskega intervenienta, delno zvišalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, delno pa jo znižalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v skupnem znesku 3.621.239 SIT, od česar odpade na nepremoženjsko škodo 3.475.000 SIT. V ostalem pa je pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sprejelo je tudi pravno razlago o enakih deležih odgovornosti tožnika in stranskega intervenienta za nastalo škodo.

Revizijo sta vložili obe pravdni stranki, poleg njiju pa jo je vložil tudi stranski intervenient. Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi naj bi ne bilo obrazloženo, katera pravila je tožnik kršil s svojo domnevno protipredpisno vožnjo, niti ni obrazložena vzročna zveza med domnevnimi kršitvami in nastalo škodo. Tožnik, ki je vozil po kolesarski stezi, na kateri je bila hitrost omejena na 30 km/h, je to hitrost prekoračil le za 20 %, vendar pa ta prekoračitev hitrosti ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Sicer pa mu je bilo dovoljeno voziti po desni strani mimo stoječih vozil, zaradi česar bi lahko dosegal celo hitrost do 60 km/h. Zaradi nepravilne vožnje stranskega intervenienta, ki je v križišču zavijal levo in tožniku zaprl pot, bi prišlo do trčenja med njima v vsakem primeru. Pri tem revident citira nekatere podobne primere sodne prakse, v katerih je bila odgovornost voznika, ki je izsilil prednost, ugotovljena v višjem odstotku, ali pa celo v celoti. Poleg tega revizija graja določitev višine odškodnine za prestano škodo po posameznih odškodninskih postavkah. Posebej graja na drugi stopnji znižano odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in se pri tem sklicuje na ugotovljeno dejansko stanje. Nenavadno nizka je tudi odškodnina za strah, prenizko pa je vrednotena tudi škoda, ki jo tožnik prestaja zaradi skaženosti. Posebej ni bilo upoštevano, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star komaj 18 let. Tudi v tem primeru revident citira nekatere podobne primere sodne prakse. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 16.2.1997 do 9.1.2002. Tudi tožena stranka uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje glede zneska premoženjske škode v višini 128.196 SIT, ker glede višine škode ni bil angažiran izvedenec avtomobilske stroke, čeprav tožnik škode na motornem kolesu ni izkazal z računom. Tožnikove kršitve cestnoprometnih predpisov so bistveno večje od kršitev, ki jih je storil zavarovanec tožene stranke, stranski intervenient. Tožnik je ravnal nepazljivo, vozil je s preveliko hitrostjo mimo stoječe kolone, uporabil je kolesarsko stezo, čeprav je vozil motorno kolo, zavarovanec tožene stranke pa je bil ob svojem zavijanju v levo zadosti pozoren na promet. Pri tem ni bil dolžan pričakovati, da se bo po kolesarski stezi pripeljal motorist. Dosojena odškodnina je previsoka po posameznih odškodninskih postavkah in v celoti. Zato tožena stranka predlaga znižanje odškodnine, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Stranski intervenient izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Zatrjuje, da je za škodo izključno odgovoren sam tožnik, ki je v konkretni situaciji z vožnjo po kolesarski stezi sam povzročil nevarno situacijo, stranski intervenient pa je bil dovolj pozoren na dogajanje pred seboj. Sicer pa stranski intervenient podaja primerjavo med podobnimi primeri škod in odškodnin zanje in meni, da je dosojena odškodnina tako po posameznih odškodninskih postavkah, kot tudi v celoti povsem neprimerna.

Revizije so bile dostavljene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in posameznim revidentom, ki pa na revizije niso odgovorili.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene nepremoženjske škode. V ostalem revizije niso utemeljene. Revizija tožene stranke ni dovoljena, kolikor izpodbija odločitev o premoženjski škodi v znesku 128.196 SIT.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), pri tem pa po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Ko sta se sodišči druge in prve stopnje opredeljevali do podlage tožbenega zahtevka, torej do (so)odgovornosti tožnika in zavarovanca tožene stranke (stranskega intervenienta) za nastanek škodnega dogodka in za povzročeno škodo, sta prosto presodili izvedene dokaze in šteli, da za oceno vzročne zveze med protipredpisno vožnjo obeh udeležencev in nastalo škodo ni potrebno izvajati drugih dokazov od tistih, ki so bili izvedeni. Odločitev o tem je primerno obrazložena, zaradi česar je sodbi mogoče preizkusiti. Vsebinsko uveljavljeni revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tožeča stranka sodbi sodišča druge stopnje izrecno očita neobrazloženost glede obstoja vzročne zveze), torej ni podana. Ugotovljena je namreč kršitev cestnoprometnih predpisov tako na strani tožnika, kot tudi na strani zavarovanca tožene stranke, pri čemer je dovolj jasno in obrazloženo pojasnjeno, zakaj je sprejeto stališče, po katerem za nastalo škodo oba udeleženca odgovarjata po enakih delih. Pri tem je bil dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke upoštevan v njegovi celotni vsebini, tako v delu, ki opredeljuje naravo kršitev prometnih predpisov, ki jih je zakrivil zavarovanec tožene stranke, kot tudi v delu, ki se nanaša na kršitev tistih predpisov, ki jo je zakrivil tožnik.

Na dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj in ki so služila za podlago pravne presoje, je revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP) vezano. Tožnik je z motornim kolesom vozil po delu cestišča, ki je rezervirano za kolesarski promet. Pri tem je prekoračil dovoljeno hitrost. Vozil je mimo stoječe kolone in se približeval križišču. Zavarovanec tožene stranke je prihajal nasproti po svojem voznem pasu in v križišču zavijal v levo. Zavoj v levo je opravil skozi vrzel stoječih vozil, ki so mu med začetkom samega zavijanja zaprla razgled na dogajanje na kolesarski stezi. V celoti se je mogoče strinjati z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da sta obe vozili za nastalo trčenje enako odgovorni: zavarovanec tožene stranke zato, ker ob zavijanju v levo ni bil zadosti pozoren, tožnik pa zato, ker je z motornim kolesom vozil po kolesarski stezi, pa pri tem svoje hitrosti ni uravnal s hitrostjo, ki je za vožnjo po kolesarski stezi dovoljena in ker je premalo upošteval, da so vozila na njegovi levi strani pred križiščem mirovala in mu onemogočila popolen razgled na dogajanje v križišču. V tem pogledu je nesprejemljiva revizijska teza tožeče stranke, po kateri bi tožnik, če bi vozil po cestišču (in ne po kolesarski stezi) in mimo stoječe kolone vozil, lahko razvil celo hitrost do 60 km/h, kar naj bi izključevalo vzročno zvezo med siceršnjo njegovo kršitvijo in nastalo škodo. Na navedeni očitek je s stališča njegove nesprejemljivosti odgovorila izpodbijana sodba, da bi tožnik, če bi se res gibal po cesti ob stoječi koloni, "moral biti še posebej pozoren na dogajanje pred seboj in pri približevanju križišču voziti ustrezno previdno in počasneje", saj je bilo očitno, da je vožnja v njegovi smeri ovirana. Glede (so)odgovornosti za nastalo škodo je v izpodbijani sodbi materialno pravo z odločitvijo o enakih deležih pravilno uporabljeno ob upoštevanju določbe 178. člena ZOR (trčenje dveh premikajočih se motornih vozil in posledična krivdna odgovornost z deležem vsakega od njiju). Drugačno pojmovanje odgovornosti, kakršno je izraženo v revizijah vseh treh revidentov, ni sprejemljivo. Pri tem revizija tožeče stranke, ki opravi primerjavo s podobnimi primeri sodne prakse, ne upošteva, da so dejanske ugotovitve pri posameznih citiranih primerih tako konkretne in individualizirane, da jih v načelu in posplošeno ni mogoče upoštevati pri vsakem podobnem primeru posebej.

Revizije izpodbijajo tudi višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem tožeča stranka izpodbijani sodbi očita, da je dosojena odškodnina prenizka, tožena stranka s stranskim intervenientom pa, da je previsoka. Vendar pa revizije tudi v tem obsegu nimajo prav. Dejanske ugotovitve podpirajo sklepanje, da je tožnik ob trčenju utrpel škodo, ki jo je po kriterijih iz določbe 200. člena ZOR mogoče uvrstiti že med škode znatnega obsega. Odprt zdrobitveni zlom leve stegnenice je namreč terjal dolgotrajno zdravljenje z dalj časa trajajočim bolečinskim obdobjem, dvema operacijama, dvakratnim stacionarnim zdravljenjem v bolnišnici in devetmesečno uporabo bergel, pri čemer je samo zdravljenje trajalo več kot dve leti. Tožena stranka s stranskim intervenientom posamezne odškodninske postavke neutemeljeno bagatelizira, tožeča stranka pa prestanim telesnim bolečinam, nevšečnostim med zdravljenjem, prestanemu strahu in skaženosti daje preveliko težo. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je, sledeč določbama 200. in 203. člena ZOR, treba upoštevati tudi primerljivost s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Čeprav revidenti posebej citirajo nekatere primere sodne prakse, ko naj bi šlo za enake primere škod, ni mogoče mimo dejanskih ugotovitev, sprejetih v izpodbijani sodbi, ki korekture dosojene odškodnine v tem primeru ne omogočajo. Posledice zdrobitvenega zloma leve stegnenice so tožniku, ki je bil ob dogodku star komaj 17 let, povzročile za polovico omejeno gibljivost levega kolka in levega kolena. V sodbah nižjih sodišč je obrazloženo, s kakšnimi težavami se tožnik zaradi teh posledic srečuje in za koliko zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost v bodoče. Dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 3.500.000 SIT zato ni mogoče zniževati. Že opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa predstavljajo škodo tolikšnega obsega, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 2.500.000 SIT povsem primerna. Revizijsko sodišče se v tem obsegu strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da je sodišče prve stopnje s prisojo odškodnine v znesku 3.200.000 SIT iz tega naslova "nekoliko preseglo okvire odškodnin, ki so v sodni praksi prisojene oškodovancem s primerljivim obsegom škode". Pri odškodnini za strah je bilo v zadostni meri upoštevano, da je strah za izid zdravljenja tožnik prestajal v hujši obliki nekaj dni, nato pa zmeren strah še nadaljnje tri mesece. Dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 350.000 SIT ni mogoče niti zviševati niti zniževati. To velja tudi za odškodnino, prisojeno zaradi duševnih bolečin v posledici skaženosti. Tožnik zaradi posledic poškodbe šepa, dobro vidne pa so tudi velike brazgotine na njegovi levi nogi. Dosojena odškodnina v znesku 600.000 SIT je - upoštevaje podobne primere sodne prakse - povsem primerna.

Ob upoštevanju lastne odgovornosti za nastalo škodo v višini 50 % je odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.475.000 SIT primerna in bo z njo dosežena satisfakcija; to pa je imelo za posledico zavrnitev revizij, ki so terjale bodisi višjo bodisi nižjo odškodnino (378. člen ZPP).

Tožeči stranki je bila dosojena tudi odškodnina za premoženjsko škodo v znesku 128.196 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.5.1996 dalje do plačila. Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tudi v tem delu z razlago, da ni ustrezno obrazložena. Vendar pa je dejanska podlaga, ki je služila za presojo v navedenem obsegu odškodninskega zahtevka, drugačna od tiste, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo. Zato je treba dovoljenost revizije v obsegu zahtevka za povrnitev premoženjske škode presojati posebej s stališča določbe 367. člena ZPP o dovoljenosti revizije. Po določbi drugega odstavka navedene zakonske določbe je namreč revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Ker gre v tem primeru le za znesek 128.196 SIT, revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP zavrglo.

Revizija tožeče stranke pa je delno utemeljena, kolikor se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izpodbijana sodba je v tem obsegu odločila v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. S tem načelnim pravnim mnenjem je bilo namreč sprejeto stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizija je tako delno utemeljena glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V tem obsegu je revizijsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), vendar pa je v ostalem revizijo zavrnilo. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč uspela s tako majhnim delom svojega revizijskega predloga, da mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka, tožena stranka in stranski intervenient pa trpita svoje stroške revizijskega postopka zato, ker s svojima revizijama nista uspela.