Jedro

Zakonska dejanska stanova kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 (tako v primeru hrambe kot protipravne pridobitve) se ne prekrivata, zaradi česar med tema kaznivima dejanjema ni razmerja specialnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. O. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega M. O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, nadaljevanega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 210. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov, kar znaša 936,77 EUR, in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v zgoraj navedeni višini. Obsojenega Z. L. je sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen enajst mesecev zapora, pomoči h kaznivemu dejanju odvzema motornega vozila po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 210. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen dva meseca zapora, in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora. Obsojenega M. D. je sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora, kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen tri mesece zapora, ter kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen dve leti zapora. Obsojenega S. S. je sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora, kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen tri mesece zapora, ter kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen eno leto zapora. Sodišče je obsojencem v izrečene kazni vštelo čas, prestan v priporu, na podlagi 73. člena KZ-1 jim je odvzelo zaseženo orožje ter jim na podlagi tretjega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačilo sodne takse. Starejšemu mladoletniku D. S. je sodišče na podlagi 79. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 375. členom KZ-1 in 1. členom KZ-1A izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod, ker je storil dejanji, ki imata znake kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1 in znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Prav tako je sodišče na podlagi 93. člena v zvezi s 79. členom KZ in v zvezi s 375. členom KZ-1 in 1. členom KZ-1A izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod mlajšemu polnoletniku S. Č., ker je storil dejanji, ki imata znake kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1 in znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Na podlagi 484. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obsojenih M. O., Z. L., M. D., S. S. in mlajšega polnoletnika S. Č. zavrnilo kot neutemeljene, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenim M. O., Z. L., M. D. in S. S. naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M. O. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovornikove navedbe pravno niso sprejemljive, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu M. O. in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

6. Zagovornik obsojenega M. O. ob nesprejemanju stališča sodišča druge stopnje v zvezi z že v pritožbi zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona navaja, da gre v obravnavanem primeru pri kaznivih dejanjih velike tatvine in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva za navidezni idealni stek. Vložnik meni, da sta si ti kaznivi dejanji v razmerju specialnosti, saj se zakonski opis kaznivega dejanja velike tatvine nanaša na vsakovrstne premične stvari, zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva pa zajema pridobitev izključno orožja ali eksploziva. Obsojenec pa si je po vložnikovem stališču pridobil orožje na način, kot je opisan z zakonskimi znaki velike tatvine. Nadalje vložnik meni, da je med obravnavanima kaznivima dejanjema podano tudi razmerje konzumpcije, saj je celotna kriminalna količina kaznivega dejanja velike tatvine vsebovana v kaznivem dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Vlom v skladišče je služil izključno za pridobitev orožja in je torej predstavljal le predhodno fazo pridobitve orožja, šele s hrambo tega orožja pa je obsojenec storil kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. 7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 168/2007 z dne 18. 10. 2007 obrazložilo, da je stek (idealen ali realen) navidezen, če je storilec z enim ali več dejanji uresničil dejanski stan dveh ali več kaznivih dejanj, ki so v takem medsebojnem odnosu, da jih je mogoče subsumirati samo pod zakonski opis enega kaznivega dejanja, ki izključuje uporabo ostalih. Kazenskopravna teorija primere navideznega steka razvršča v tri skupine: v prvo skupino spadajo primeri, ko so kazniva dejanja v medsebojnem razmerju specialnosti, konzumpcije in subsidiarnosti, kar sodišče ugotavlja na podlagi primerjave zakonskih opisov kaznivih dejanj. V drugi skupini so primeri, ko sodišče z vrednostno primerjavo (metoda inkluzije) in concreto in ne na abstraktni ravni, presodi, da se zaradi teže enega kaznivega dejanja izločijo vsa ostala, ki so v razmerju do prvega postranskega pomena, neznatna itd. V tretjo skupino pa sodijo primeri, ko je navidezen stek podan zaradi zakonske ali naravne enotnosti kaznivih dejanj (npr. že "po sili zakona" je stek izključen z določanjem sestavljenih kaznivih dejanj, alternativnih opisov kaznivih dejanj, kolektivnih kaznivih dejanj, oziroma po naravi stvari pri nadaljevanih kaznivih dejanjih, v primerih nekaznivosti predhodnega, naknadnega ali spremljajočega kaznivega dejanja itd.).

8. Osnovna predpostavka za uporabo tega materialnopravnega instituta je torej, da gre za eno samo storilčevo storitev ali opustitev. Za razmerje specialnosti gre, kadar je mogoče storilčevo ravnanje opredeliti po dveh določbah, od katerih je ena splošna, druga pa specialna oblika. V tem primeru gre na primer za razmerje med temeljnimi in kvalificiranimi oziroma privilegiranimi oblikami kaznivega dejanja. Razmerje konzumpcije je podano takrat, kadar je celotna kriminalna količina enega dejanja vsebovana v drugem dejanju, torej ko gre za primer, ko hujše istovrstno kaznivo dejanje zajema vse njegove milejše oblike. V takem primeru je treba z logičnim primerjanjem zakonskih znakov kaznivih dejanj v steku na abstraktni ravni presoje ugotoviti, da je kriminalna količina enega kaznivega dejanja vsebovana v kriminalni količini drugega. Taki primeri so, kadar je istovrstno lažje kaznivo dejanje zajeto v hujšem (npr. huda telesna poškodba v umoru), ali je temeljno kaznivo dejanje zajeto v kvalificirani obliki (tatvina v veliki tatvini), ali ko storilstvo oziroma hujša oblika udeležbe vključuje milejšo obliko udeležbe.

9. V zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da ta ni podana. Zaključilo je, da je obsojeni O. storil dve dejavnostno, časovno in prostorsko ločeni ravnanji, in sicer v noči s 15. na 16. 5. 2009 v P. s protipravno prilastitvijo tuje premične stvari na vlomen način ter v S. od 15. oziroma 16. 5. 2009 s protipravno hrambo velike količine vojaškega orožja. Pravno varovana objekta teh kaznivih dejanj se niti delno ne prekrivata. Pri kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 gre za krajo tuje premične stvari, storjeno z vlomom v zaprt prostor, pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 307. člena KZ-1 pa za (med drugim) protipravno hrambo vojaškega orožja. Zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 se v delu, nanašajočem se na protipravno hrambo orožja, ne prekrivajo z zakonskimi znaki velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Zato sta ti kaznivi dejanji različni. Protipravna pridobitev, ki je predpisana kot eden od alternativnih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 307. člena KZ-1, ne zajema fizične dejavnosti storilca, s katero je pridobil posest orožja, ampak dogodek, ki je protipraven zato, ker je v nasprotju z določbami Zakona o orožju. Opisa kaznivih dejanj v izreku prvostopenjske sodbe tudi izkazujeta, da kriminalna količina enega kaznivega dejanja v odnosu do drugega ni zanemarljivo majhna ali postranskega pomena.

10. Tako stališče drugostopenjskega sodišča je treba sprejeti kot logično in razumno, saj je skladno tako s teoretičnimi izhodišči kot z zakonom in sodno prakso. Pravilen je zaključek sodišča druge stopnje, da se zakonska dejanska stanova kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 (tako v primeru hrambe kot protipravne pridobitve) ne prekrivata, zaradi česar med tema kaznivima dejanjema ni razmerja specialnosti. Tudi protipravna pridobitev kot eden od alternativno predpisanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 307. člena KZ-1 ne more pomeniti tatvine, temveč gre za tako pridobitev orožja ali eksploziva, ki je v nasprotju z določbami Zakona o orožju (Ur. l. RS, št. 61/2000 in nasl., v nadaljevanju ZOro-1). Protipravna pridobitev orožja se torej nanaša na primere prometa z orožjem po omenjenem zakonu (34. in 35. člen ZOro-1) in zajema (na primer) najdbo, darovanje, dedovanje ali posojanje orožja, ne vključuje pa nezakonite pridobitve orožja s tatvino. Dodati je še treba, da je pri kaznivem dejanju velike tatvine kazenskopravno zavarovana dobrina premoženje, pri kaznivem dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva pa javni red in mir. Razmerje konzumpcije v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj obravnavani kaznivi dejanji nista istovrstni, med njima pa tudi ni razmerja hujše – milejše. Ob povedanem ter ob tem, da je zakonodajalec poleg velike tatvine posebej inkriminiral tudi hrambo orožja, katerega promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, in je torej tovrstno ravnanje ocenil kot tako nevarno, da ga je treba določiti kot posebno kaznivo dejanje, se kot neutemeljeno pokaže tudi zatrjevanje zahteve, da velika tatvina predstavlja zgolj predhodno fazo hrambe orožja.

11. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od navedenih možnosti navideznega steka, torej ne gre za idealni stek kaznivih dejanj, pač pa za realni stek, saj je obsojenec z dvema izvršitvenima dejanjema uresničil dvoje prepovedanih posledic in s tem storil dve kaznivi dejanji. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Ob podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju in upoštevanju njegove zmožnosti za delo je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP obsojenemu M. O. naložilo plačilo sodne takse.