Jedro

Aktivna vojaška oseba JA nima statusa zavarovanca po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92), zato ni upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po določbah tega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 15.5.1992, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Tožnik je kot aktivna vojaška oseba zapustil JA 4.7.1991 in se predal organom za notranje zadeve, ni pa prestopil v Teritorialno obrambo Republike Slovenije do 18.7.1991. To pa je bistvena okoliščina za pridobitev pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kajti po 14. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), ki je predstavljal podlago za odločitve Predsedstva in drugih državnih organov Republike Slovenije, se aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi v JA, zagotavlja pridobljene statusne, socialne in druge pravice, če so med agresijo na Republiko Slovenijo, to je od 27.6. do 18.7.1991, prestopile v Teritorialno obrambo Republike Slovenije. Osebe, ki so v tem času izstopile iz JA, niso pa prestopile v teritorialno obrambo, pa se lahko prijavijo na zavodu za zaposlovanje kot iskalci zaposlitve, vendar brez pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Glede oseb, ki so zapustile JA po 18.7.1991, pa je bilo sprejeto stališče, da se jim pravice iz 14. člena ustavnega zakona ne zagotavljajo, pač pa se jim v primeru, ko ni bila realizirana zaposlitev v teritorialni obrambi, zagotavlja socialna varnost po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, vključno s pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Toda tožnik v to kategorijo oseb ne sodi, zato je morala tožena stranka njegovo pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da se je kot pomočnik komandanta za obveščevalno-varnostne naloge že dne 4.7.1991 prostovoljno predal organom za notranje zadeve na sedežu UNZ. Tedaj je bil hudo bolan, zato je bil hospitaliziran v splošni bolnišnici do 20.7.1991. Po odpustu iz bolnišnice se je zglasil pri teritorialni obrambi, vendar so mu tam povedali, da je vojne konec in da ga ne potrebujejo. Ko je uspel dobiti delovno knjižico, se je 12.8.1991 prijavil na zavodu za zaposlovanje. Tam so mu rekli, da osebe, ki so izstopile iz JA pred 19.7.1991, lahko uveljavljajo svoje pravice samo pri teritorialni obrambi. Ministrstvo za obrambo mu statusa in pravic prestopnika ni priznalo, ker ni podpisal pristopne izjave za teritorialno obrambo. Tožena stranka pa se izgovarja, da mu pravic iz naslova brezposelnosti ne more priznati, ker je zapustil JA še pred 19.7.1991. Tožniku bi morala zaradi navedenih okoliščin priznati enake pravice kot osebam, ki so zapustile JA po 19.7.1991, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB) določa v 2. členu, katere organizacije, delodajalci in druge osebe, zagotavljajo sredstva za dejavnosti zaposlovanja, za zagotavljanje zaposlovanja in za zagotavljanje pravic iz 1. člena zakona, med katere po 3. odstavku tega člena sodijo tudi pravice zavarovancev za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Med organizacijami v 2. členu JA ni navedena. V 14. in 15. členu zakona je navedeno, katere osebe so obvezno in katere prostovoljno zavarovane za primer brezposelnosti. Po 14. členu so obvezno zavarovani delavci v delovnem razmerju, v 1. odstavku 15. člena pa so navedene osebe, ki so lahko prostovoljno zavarovane. Aktivne vojaške osebe JA v teh določbah niso omenjene. Tudi iz zakonov, ki so urejali službo v nekdanji JA, ni mogoče sklepati, da so bile te osebe zavarovane po splošnih predpisih, v Republiki Sloveniji torej po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča odločba tožene stranke, s katero le-ta ugotavlja, da tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, pravilna, saj tožnik ob prenehanju službe v JA ni bil zavarovan po navedenem zakonu za primer brezposelnosti. Ostali razlogi, ki jih navaja tožena stranka - pod kakšnimi pogoji se je aktivnim vojaškim osebam, ki so zapustile JA, priznavala pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, čeprav formalno po zakonu teh pravic niso imele - so za sodišče pravno nepomembni, saj je pri sojenju vezano samo na ustavo in zakon (125. člen ustave Republike Slovenije). Ker tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, sodišče tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločbo oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, skladno s 4. členom navedenega ustavnega zakona, smiselno uporabilo kot republiški predpis.