Jedro

Status vojnega veterana po določbah Zakona o vojnih veteranih je mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon (tudi formalna vključenost v obrambo RS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 16.8.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopnega upravnega organa Upravne enote P. z dne 26.6.2000, s katerim ni ugodeno zahtevku tožnika za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik sicer sodeloval v obdobju priprav na obrambo pred agresijo na Republiko Slovenijo v času od 23.5. do 25.5.1991, vendar so bile vse njegove aktivnosti samoiniciativne. Tovrstna aktivnost ni podlaga za priznanje statusa vojnega veterana.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 in 108/99 - ZVV). Po določbi 1. odstavka 1. člena ZVV je vojni veteran oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, oseba ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen upor. Za priznanje statusa vojnega veterana mora biti izpolnjen eden od treh pogojev: da je oseba v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravila vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, ali da je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, ali da je bila neposredno vključena v oborožen upor na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi. V skladu s tedaj veljavnim Zakonom o obrambi in zaščiti so državljani opravljali vojaško dolžnost v oboroženih silah (takrat v Teritorialni obrambi Republike Slovenije), v določenih sestavah organov za notranje zadeve in v enotah zveze RS ali občin. V oborožen upor v teh enotah je bila lahko vključena tudi oseba, ki sicer ni bila vpoklicana na podlagi svojega vojaškega razporeda, ampak je bila vključena v odpor na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva (torej vključena neposredno v enote). Kriteriji o tem, kdo se lahko šteje za vojnega veterana, so v zakonu določeni še v šesti alinei 2. člena ZVV, po katerem je vojni veteran pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec obveščevalno varnostne službe, oborožen pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot zveze republik in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.6. do 18.7.1991 opravljal dolžnost pri obrambi Republike Slovenije, poleg tega pa še osebe iz 2a člena ZVV. Tožnik tudi po presoji sodišča prve stopnje ne sodi v nobeno v zakonu navedenih skupin, ki jim je status vojnega veterana mogoče priznati, niti tega ne zatrjuje. Čeprav se je kot prostovoljec neformalno in samoiniciativno vključil v obrambo RS (pomagal pri pobegu večjega števila vojakov iz takratne JNA, sodeloval pri blokadi tankov) mu glede na določbe ZVV, status vojnega veterana ne pripada.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi "nesmotrne uporabe ZUP in procesnega pravdnega postopka" ter neupoštevanja materialnega prava. Opozarja na Uradni list RS, št. 47/2002 in Uradni list RS, št. 76/2003. Zatrjuje, da lahko status vojnega veterana dobi vsakdo, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta v odločbi oziroma sodbi podrobno obrazložila, zakaj (glede na ureditev v ZVV) tožnik ne more uspeti z uveljavljanjem svojega statusa. Presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje ter razlogi, ki so pri tem navedeni, po presoji pritožbenega sodišča pomenijo pravilno uporabo določb ZZVN v konkretnem primeru. Glede na določbe ZZVN status vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa ZVV. Prostovoljno in samoiniciativno delovanje (kot ga ugotavljata tožena stranka in sodišče prve stopnje) tožnika, ki pa nima elementa formalne vključenosti kot jo zahtevajo določbe ZZVN, za priznanje statusa vojnega veterana ne zadošča. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. V Uradnem listu, št. 47/2002, na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi, je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-1-187/00-38 z dne 9.5.2002, vendar v njej ni nobene podlage, ki bi potrjevala ugovor tožnika, da mu gre uveljavljani status. To velja tudi za novelo Zakona o vojnih veteranih (ZZV-B), ki je bila objavljena v Uradnem listu, št. 76/2003, sicer pa gre za novelo, ki je bila uveljavljena šele po odločitvah v upravnem postopku in tudi zato v konkretnem primeru na odločanje nima nobenega vpliva, saj ne vsebuje nobenih določb z retroaktivnim učinkom.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.