Jedro

Okvare zdravja, ki pri tožeči stranki predstavljajo podlago za priznanje vojne invalidnosti, niso zajete v 21. členu ZVojI, zato ni podlage za priznanje dodatka za posebno invalidnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Koper je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za priznanje pravice do dodatka za posebno invalidnost. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ima tožeča stranka od 1. 9. 1984 dalje priznan status vojnega invalida – vojaškega mirodobnega invalida II. skupine s 100% invalidnostjo zaradi schizophrenie. Vloga tožeče stranke za priznanje dodatka za posebno invalidnost je bila s priloženim specialističnim izvidom posredovana zdravniški komisiji prve stopnje s sedežem v Kopru, ki je ugotovila, da je treba vlogo dopolniti z dodatnim specialističnim izvidom nevrologa in EMG izvidom. Po pisnem pozivu, da vlogo dopolni z navedenim specialističnim izvidom je tožeča stranka vlogo dopolnila z izvidom specialista nevrologa in s specialističnim izvidom EMG. Po pregledu celotne dokumentacije, brez pregleda tožeče stranke, je komisija izdala izvid in mnenje številka 4/2010, iz katerega izhaja, da je iz priložene medicinske dokumentacije razvidno, da težave, ki jih tožeča stranka v vlogi navaja, nimajo nikakršne povezave s služenjem vojaške obveznosti ter da se degenerativne spremembe ledvene hrbtenice ne upošteva za priznanje vojne invalidnosti. Iz tega sledi, da tožeča stranka nima okvare zdravja po 17. členu Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti, ki določa, da ima vojni invalid pravico do dodatka za posebno invalidnost, če mu je invalidnost priznana na podlagi okvar zdravja: amputacija dveh ali več okončin, na podlagi česar se ugotovi invalidnost I. skupine; okvaro funkcije dveh ali več okončin, ki je posledica rane ali poškodbe, na podlagi česar se ugotovi 100% invalidnost; popolno izgubo vida na obeh očeh; amputacija noge nad kolenom ali roke v komolcu ali nad komolcem; amputacijo noge pod kolenom; amputacijo ene podlahti ali ene pesti; okvaro funkcije ene ali več okončin, ki je posledica rane ali amputacije obeh stopal v podgležju po Chopartu, če se za okvaro oziroma amputacijo ugotovi 80% ali 90% invalidnost; amputacijo obeh stopal po Lisfranchu ali amputacijo obeh stopal v podgležnju po Chopartu ali kombinacijo teh dveh amputacij, če se ugotovi invalidnost pod 80%; amputacijo ali eksartikulacijo v skočnem sklepu; okvaro funkcije okončine, ki je posledica rane ali poškodbe, če se za to okvaro ugotovi 60% ali 70% invalidnosti; če gre za okvaro funkcije ene ali več okončin, ki je posledica bolezni, ocenjene z najmanj 80% invalidnostjo.

Z navedenimi ugotovitvami je bila tožeča stranka seznanjena. V odgovoru na ugotovitve zdravniške komisije pa je navedla, da bi morala biti pregledana in pozvana na sejo zdravniške komisije, kjer bi lahko dodatno pojasnila zdravstvene težave in predložila dokazila, da je okvara zdravja izključno posledica vojne invalidnosti. V zvezi z navedenim ugovorom tožena stranka ugotavlja, da 16. člen Pravilnika o delu izvedencev določa, da izvedenec poda izvid in mnenje na podlagi medicinske dokumentacije in neposrednega pregleda stranke ali samo na podlagi medicinske dokumentacije. Izvid in mnenje poda izvedenec samo na podlagi medicinske dokumentacije v primerih, ko iz slednje jasno izhaja stanje okvare zdravja, kar v primeru, ko je izvedenec zdravniška komisija, predhodno ugotovi zdravnik poročevalec.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo št. 02001-54/2005 z dne 3. 5. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so pravno – strokovne ugotovitve tožene stranke, ob upoštevanju strokovnih mnenj zdravniške komisije I. stopnje napačne in nesprejemljive z vidika predloženih dokazil o okvari njenega zdravja, ki so izključno posledica služenja vojaškega roka. Gre namreč za okvare kot so spondiloza hrbtenice, okvara hrbteničnih vretenc, poslabšanje vida in od končanega služenja vojaškega roka prisotna sladkorna v hudi obliki. Zaradi navedenega je zdravniška komisija prve stopnje svoje delo opravila pomanjkljivo in površno saj bi jo morala obvezno vabiti na zasedanje komisije. Zato ji je bila odvzeta pravica, da se izjasni o svojem poslabšanem zdravstvenem stanju. Zaradi vsega povedanega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je upravičena do dodatka za posebno invalidnost, kot to določa Zakon o vojnih invalidih, oziroma odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožeči stranki priznan status vojaškega mirnodobnega invalida II. skupine s 100% invalidnostjo od 1. 9. 1984, zaradi schizophrenie – st.post. Sporno pa je ali gre tožeči stranki upravičenje do dodatka za posebno invalidnost, ki ga ima po 21. členu Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) vojni invalid, ki mu je vojna invalidnost priznana na podlagi amputacije okončin ali hude okvare njihove funkcije ali pa popolne izgube vida na obeh očesih kot neposredne posledice dobljene poškodbe ali bolezni. Dodatek za posebno invalidnost znaša v odvisnosti od teže, vrste in vzroka okvare, 6%, 12%, 19% ali 25% odmerne osnovne oziroma 35% odmerne osnove, če je podana kombinacija najtežjih okvar zdravja. Natančneje to določa Pravilnik v 17. členu, po katerem ima vojni invalid pravico do dodatka za posebno invalidnost, če mu je invalidnost priznana na podlagi okvar zdravja, ki so zajeta v tem členu. Pristojna zdravniška komisija v izvidu in mnenju, ki je podlaga za ugotovitev upravičenosti do dodatka za posebno invalidnost, ugotavlja, da tožeča stranka nima okvare zdravja, zajete v 17. členu Pravilnika in 21. členu ZVojI. Ob dejstvu, da iz izvida zdravniške komisije in izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka nima okvare zdravje, ki je navedena v 17. členu Pravilnika, je po mnenju sodišča, relevantna okoliščina za odločitev v tej zadevi, pravilno ugotovljena, to pa je, da okvare zdravja, ki pri tožeči stranki predstavljajo podlago za priznanje vojne invalidnosti, niso zajete v 21. členu ZVojI, zato ni podlage za dodatek za posebno invalidnost. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov namreč nesporno izhaja, da okvare zdravja, ki so ugotovljene pri tožeči stranki (slabokrvnost, neopredeljena KOPB, težja spondilartroza in diksartroza vratne in ledvene hrbtenice in spondiloza na prsni hrbtenici) niso podlaga za priznanje pravice do dodatka za posebno invalidnost. Ugotovljena okvara zdravja in navedene bolezni, ki predstavljajo podlago za priznanje vojne invalidnosti (konkretno 100% vojna invalidnost II. stopnje), namreč niso zajete v 17. členu Pravilnika in 21. členu Zakona o vojnih invalidih. To pa pomeni, da niso podane pravno relevantne okoliščine za uveljavitev oziroma priznanje pravice do dodatka za posebno invalidnost. Glede na navedene ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov je tudi brezpredmeten ugovor tožeče stranke, da ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, ker je zdravstvena komisija pred izdajo izvida in mnenja ni pregleda in se z njo pogovorila, saj že iz njenih navedb v vlogi in dosedanjih ugotovitev zdravstvenih komisij, nesporno izhaja, da nima okvar oziroma poškodb, ki so navedene v 21. členu ZVojI in 17. členu Pravilnika, na osnovi katerih bi imela pravico do dodatka za posebno invalidnost. Glede na vse povedano je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.