Jedro

Tožba, s katero je tožnik zahteval vrnitev na delo in priznanje delovnega razmerja ter plačilo denarnih terjatev v zvezi z razveljavljeno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni prepozna, saj je bila vložena v 30-dnevnem roku, ki je začel teči s prejemom obvestila tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dnem zaključka bolniškega staleža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter: ugotovilo, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 1. 2010 in da še traja ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v osmih dneh pod izvršbo (1. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 1. 2010 dalje priznati delovno dobo ter jo prijaviti v socialno zavarovanje in ji do vrnitve na delo obračunati mesečna bruto nadomestila plač v višini 1.282,67 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (2. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 878,50 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka do plačila (3. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo ter reparacijskemu zahtevku ugodilo, saj meni, da je bila tožba vložena prepozno. V zadevi opr. št. Pd 136/2009 je sodišče prve stopnje s pravnomočno zamudno sodbo sicer res odločilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar je bila zoper zamudno sodbo vložena revizija, ker temelji na neustavni zakonski določbi, ki v primeru nepredloženega pooblastila kot sankcijo določa izdajo zamudne sodbe. O zakonitosti odpovedi doslej ni bilo vsebinsko odločeno, zato bi se moralo sodišče o tem izreči v tem postopku. Tožnik v tožbi, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni zahteval vrnitve nazaj na delo, zato je zamudil rok za uveljavljanje reintegracijskega zahtevka. Dne 1. 1. 2010 odločitev sodišča o razveljavitvi odpovedi še ni bila pravnomočna, saj je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo šele 19. 2. 2010, kar pomeni, da tedaj odpoved še ni bila razveljavljena, zato tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je tožnika odjavila iz zavarovanja. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prekluzivni rok ni zamujen, ker je bil tožnik ob vložitvi tožbe za razveljavitev odpovedi še v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje tudi brez obrazložitve zatrjuje, da za zahtevek ni potreben predhodni postopek pri delodajalcu po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR in nepravilno obravnava obvestilo tožene stranke z dne 21. 12. 2009, s katerim je tožnika le obvestila o točnem datumu prenehanja delovnega razmerja (glede na zaključen bolniški stalež). Že v odpovedi je tožena stranka tožnika obvestila, kdaj mu bo delovno razmerje prenehalo, če bo ob poteku odpovednega roka nezmožen za delo, zato bi moral reintegracijski zahtevek uveljavljati v prvi tožbi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da je bil tožnik v času do 1. 1. 2010 v delovnem razmerju pri toženi stranki in mu tožbeni zahtevki, ki jih uveljavlja v tem sporu, še niso nastali. Tožena stranka v popolnem nasprotju z določili ZDR, komentarji tega zakona in sodno prakso zatrjuje, da bi moral tožnik pred vložitvijo tožbe sprožiti še poseben predhodni postopek pri delodajalcu po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR. Iz 3. odstavka istega člena jasno izhaja, da za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljajo posebna pravila. Prekluzivni rok ni bil zamujen, tudi če se šteje, da naj bi 30-dnevni rok začel teči po prejemu obvestila tožene stranke z dne 21. 12. 2009. Po mnenju tožnika pa je rok začel teči šele s prenehanjem delovnega razmerja, to je 1. 1. 2010, ko se je iztekel odpovedni rok. Za odločanje v tem sporu ni nobenih drugih procesnih zadržkov, saj sta tožbena zahtevka v sporih pod opr. št. Pd 136/2009 in Pd 16/2010 različna. Nepomembno pa je tudi, da v času prenehanja delovnega razmerja tožnika dne 1. 1. 2010 odločitev v delovnem sporu pod opr. št. Pd 136/2009 še ni bila pravnomočna. Razumljivo je namreč, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena z učinkom ex tunc.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti, ni storilo, kar velja zlasti za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja s trditvijo, da sodba v zvezi z vprašanjem predhodnega postopka po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR nima razlogov. To vprašanje se ne tiče dejstev, ki bi bila odločilnega pomena, stališče prvostopenjskega sodišča do tega vprašanja je pravilno in ga niti ni bilo potrebno natančneje obrazložiti. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj tudi niso v nasprotju, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Obravnavani individualni delovni spor je povezan s sporno zadevo, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. Pd 136/2009, v kateri je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z zamudno sodbo z dne 25. 9. 2009, ki je bila s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 999/2009 z dne 19. 2. 2010 potrjena (zoper sodbo je tožena stranka vložila revizijo). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 1. 1. 2010, to je po zaključku bolniškega staleža, tožnika odjavila iz zavarovanja in mu je delovno razmerje prenehalo po izteku odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 7. 2009, ki je bila z zgoraj navedeno pravnomočno zamudno sodbo razveljavljena kot nezakonita.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da tožba v obravnavanem individualnem delovnem sporu za vrnitev na delo in priznanje obstoja delovnega razmerja ter plačilo denarnih terjatev v zvezi z razveljavljeno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2009 ni prepozna, ker je bila vložena v okviru 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), upoštevajoč obvestilo tožene stranke tožniku z dne 21. 12. 2009 o prenehanju delovnega razmerja z dnem zaključka bolniškega staleža oz. odjavo tožnika iz zavarovanj ter prenehanje delovnega razmerja (s 1. 1. 2010). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik, čeprav reintegracijskega in reparacijskega zahtevka ni uveljavljal v okviru spora o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opr. št. Pd 136/2009), ni prekludiran glede uveljavljanja teh zahtevkov s tožbo v obravnavani zadevi. Zahtevek za vrnitev na delo in reparacijski zahtevek sta posledica nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi ju lahko tožnik v okviru spora za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal tekom sodnega postopka vse do zaključka glavne obravnave (če ne bi prišlo do izdaje zamudne sodbe), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni ovir, da se uveljavljata s posebno tožbo, če je bil delavec ves čas trajanja sodnega spora še v delovnem razmerju pri delodajalcu in je do prenehanja delovnega razmerja prišlo šele po izdaji sodbe v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako kot v obravnavanem primeru. Z razveljavitvijo odpovedi je namreč vzpostavljeno stanje, kot da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, za izpolnitev vrnitve na delo in denarnih obveznosti, ki izhajajo iz nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pa ne veljajo prekluzivni roki iz 204. člena ZDR. Iz ZDR namreč ne izhaja obveznost delavca, da v primeru, če v zakonskem roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v tem prekluzivnem roku uveljavlja tudi vrnitev na delo in reparacijski zahtevek. To stališče je v skladu z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se je sicer oblikovala še v času veljavnosti prejšnjih predpisov (ZDR/90, ZTPDR), ki pa so enako kot ZDR določali prekluzivne roke za uveljavljanje sodnega varstva za primer prenehanja delovnega razmerja (npr. odločba VS RS, opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006 – baza Ius info, odločba VDSS opr. št. Pdp 994/2007 z dne 11. 4. 2008).

Iz navedenih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki meni nasprotno in sicer, da je tožba prepozna, ker se reintegracijski in reparacijski zahtevek lahko uveljavljata le v okviru spora o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v 30-dnevnem prekluzivnem roku od vročitve odpovedi oz. seznanitve s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Nesprejemljivo je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje po vsebini odločati o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala, saj je bilo o tem, kot je že navedeno, že odločeno s pravnomočno zamudno sodbo. Tudi z zamudno sodbo, čeprav ni izdana na podlagi obravnave, se namreč odloča po vsebini, vsekakor pa je na pravnomočno sodbo vezano tako sodišče kot tudi stranke (320. člen ZPP).

Presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker je tožnika na podlagi razveljavljene odpovedi odjavila iz zavarovanja in mu zaključila delovno razmerje s 1. 1. 2010, je pravilna, zato je utemeljeno ugodilo tako zahtevku za vrnitev na delo kakor tudi reparacijskemu zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).