Jedro

Terjatev (denarna ali nedenarna), katere zavarovanje je zahtevano s predlogom za začasno odredbo, mora biti vsaj toliko določna, da je mogoče preveriti verjetnost njenega obstoja in določiti rok za opravičbo začasne odredbe.

Posledica sodbe o ugotovitvi ničnosti akta o ustanovitvi delniške družbe ni njena likvidacija, ampak je ničnosti tega akta lahko samo podlaga za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register in šele sodbi, s katero bi bilo ugodeno takemu tožbenemu zahtevku, sledi likvidacija.

Lastniki in delavci nimajo pravice do ugovora zoper začasno odredbo, s katero je delniški družbi prepovedano razpolaganje z dobičkom za delitev dividend in plač.

Izrek

Pritožbi 64. tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba toženih strank - fizičnih oseb, naštetih v uvodu sklepa, se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdi.

Pritožniki iz prejšnjega odstavka nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka, o pritožbenih stroških 64. tožene stranke pa bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke izdalo začasno odredbo, s katero je v zavarovanje njenih denarnih in nedenarnih terjatev 64. toženi stranki do pravnomočne odločitve v tem sporu prepovedalo statusno preoblikovanje in ustanavljanje drugih družb ter vpis te prepovedi v sodni register, odtujevanje njenih osnovnih sredstev ter razporejanje dobička za izplačevanje dividend in osebnih dohodkov.

Zoper tak sklep o začasni odredbi so ugovarjali 64. tožena stranka in toženci, našteti v uvodu tega sklepa. Sodišče prve stopnje je ugovor 64. tožene stranke zavrnilo, ker se je postavilo na stališče, da ni utemeljen (1. točka izreka sklepa). Ugovor ostalih tožencev pa je zavrglo, ker je ugotovilo, da z začasno odredbo niso k ničemer zavezani, zato za ugovor nimajo pravnega interesa (2. točka izreka sklepa). Hkrati je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj prepovedi, naložene 64. toženi stranki, veljale tudi za vseh ostalih 63 tožencev, vsem tožencem pa naj bi bilo prepovedano še odtujevanje in obremenjevanje njihovih poslovnih deležev in delnic 64. tožene stranke, le-tej pa naj bi bila prepovedana še vsa investicijska vlaganja (3. točka izreka sklepa).

Zoper sklep so se toženci, našteti v izreku tega sklepa, pravočasno pritožili. Vsi skupaj so navedli, da se pritožujejo zoper odločitvi v 1. in 2. točki prvostopnega sklepa. Pritožbeno sodišče pa je glede na določbo 1. odst. 365. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP štelo, da se je 64. tožena stranka pritožila zoper odločitev v 1. točki, ostali toženci pa proti odločitvi v 2. točki izreka sklepa prve stopnje, torej da se je vsak od tožencev pritožil zoper tisti del sklepa, s katerim v postopku na prvi stopnji z ugovorom ni uspel. Pritožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP ter predlagajo razveljavitev napadenega sklepa in zavrnitev predloga za začasno odredbo ali pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Toženci, ki se pritožujejo zaradi zavrženja njihovega ugovora, trdijo, da imajo pravni interes za njegovo vložitev, ker začasna odredba posega v njihove pravice, ki jih imajo kot delničarji in delavci 64. tožene stranke. 64. tožena stranka pa najprej meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo verjetnosti obstoja terjatve in nevarnosti za njeno izterjavo. Opozarja na nepravilno sklepanje o podlagi za izbris 64. tožene stranke iz sodnega registra in v zvezi s tem na določbe 1. odst. 371. člena ZGD o razlogih za prenehanje delniške družbe in na 41. člen Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju: ZSR) o tožbi na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register. Meni tudi, da je ostalo dejansko stanje neraziskano, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov, ki jih je predlagala, zlasti o načinu določanja najemnine, o strokovnosti organizacije dejavnosti tožeče in 64. tožene stranke in o lastninskih deležih na kapitalu 64. tožene stranke. Po stališču pritožbe bi sodišče moralo upoštevati tudi določbo 105. člena ZOR in ugotavljati ali niso morda nične samo posamezne določbe pogodbe o ustanovitvi 64. tožene stranke, s čemer ne bi prišlo do posega v njen status.

Pritožba 64. tožene stranke je utemeljena, pritožba ostalih tožencev pa ne.

Pri preizkusu odločbe v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo v zavarovanje terjatev, ki jih tožeča stranka niti ne uveljavlja niti ni zahtevala njihovega zavarovanja z začasno odredbo. Terjatve, ki naj bi bile zavarovane z začasno odredbo, so navedene povsem splošno in opisno, ne da bi bile dovolj konkretizirane. Res je sicer, da je mogoče izdati začasno odredbo tudi pred uvedbo sodnega ali upravnega postopka, v katerem bo zavarovana terjatev uveljavljana (263. člen ZIP). Vendar pa mora biti terjatev (denarna ali nedenarna) vsaj toliko opredeljena, da je mogoče ugotavljati verjetnost njenega obstoja. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo 1. odst. 272. člena ZIP, po kateri mora sodišče v primeru, ko izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe ali pred začetkom kakšnega drugega postopka, določiti upniku rok, v katerem mora vložiti tožbo ali predlagati kakšen drug postopek, da začasno odredbo opraviči. Takega roka sodišče v obravnavanem primeru ni postavilo in ga tudi ni moglo, ker ni vedelo, katere terjatve naj bi tožeča stranka sploh imela.

Pri tem pa tudi ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je posledica ugotovitve ničnosti pogodbe o ustanovitvi 64. tožene stranke zahtevek na njen izbris iz sodnega registra, čemur bi po 4. točki 371. člena in 3. odst. 372. člena ZGD sledila likvidacija te stranke po uradni dolžnosti. V 4. alinei 1. odst. 371. člena ZGD, ki jo je sodišče prve stopnje pri tem očitno imelo v mislih, je namreč predpisano, da delniška družba preneha, če sodišče ugotovi ničnost vpisa (v sodni register). Temu nato po 3. odst. 372. člena ZGD sledi sklep o likvidaciji družbe, ki se konča s predlogom za izbris družbe iz registra po 2. odst. 387. člena ZGD. V 1. odst. 371. člena ZGD so izčrpno našteti vsi zakonski razlogi za prenehanje delniške družbe. Med njimi ni navedena ničnost pogodbe o njeni ustanovitvi, oziroma statuta, ki je po določbi 170. člena ZGD akt o ustanovitvi delniške družbe. To pa pomeni, da je ugotovitev ničnosti akta o ustanovitvi delniške družbe lahko samo podlaga za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register po 41. členu ZSR. Ta tožba pa je dopustna le iz razlogov in v rokih, ki so našteti v tej zakonski določbi (eden od razlogov zanjo je tudi neveljavnost listine, na podlagi katere je bil opravljen vpis). Posledica pravnomočne sodbe o ugotovitvi ničnosti vpisa je nato (tudi) po 42. členu ZSR likvidacija subjekta vpisa, ki se konča z njegovim izbrisom iz sodnega registra.

Pravice in obveznosti v zvezi z vpisom subjektov v sodni register so urejene z Zakonom o sodnem registru, ki v določbi 3. odst. 41. člena predpisuje tudi roke, v katerih je dopustno vložiti tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa. Za ta razmerja torej ne velja Zakon o obligacijskih razmerjih, tudi v tistih določbah ne, v katerih govori o ničnosti pogodb. Zato ni mogoče trditi, da po 110. členu ZOR pravica do uveljavljanja ničnosti vpisa v sodni register nikoli ne ugasne. Ne more pa seveda ugasniti pravica do uveljavljanja ničnosti akta o ustanovitvi gospodarske družbe. Vendar pa posledica take ugotovitvene sodbe ni nujno in logično tudi likvidacija subjekta, ki je bil ustanovljen z razveljavljenim aktom. Tako posledico je glede delniške družbe, kakršna je 64. tožena stranka, možno izvajati šele po uspešno izvedenem postopku za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register. Delniška družba, pa tudi vsaka druga kapitalska gospodarska družba, z vpisom v sodni register namreč postane samostojen pravni subjekt, ki nato vstopa v številna pravna razmerja, lastniki njenega kapitala pa se lahko nenehno menjajo. Zato je predpisan relativno kratek prekluzivni rok, v katerem je mogoče zahtevati ugotovitev ničnosti njenega vpisa v sodni register.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnih stališč o navedenih pravnih vprašanjih dejansko stanje raziskovalo v napačni smeri. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP napadeni sklep v odločbi iz 1. točke izreka razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek. V njem bo moralo sodišče prve stopnje v okviru zahteve tožeče stranke preveriti, ali je glede na možne zakonske posledice tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi 64. tožene stranke izkazana verjetnost določenih terjatev tožeče stranke do 64. tožene stranke in nevarnost za njihovo izterjavo po 265. in 267. členu ZIP, nato pa o ugovoru 64. tožene stranke ponovno odločiti. S končno odločbo bo odločilo tudi o njenih stroških pritožbenega postopka (3. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Tožene stranke, ki so se pritožile zoper sklep o zavrženju njihovega ugovora zoper začasno odredbo, imajo seveda prav, da je z njo posredno (in začasno) poseženo v njihove interese. Vendar pa jim to še ne daje pravice do ugovora. Zoper začasno odredbo namreč lahko ugovarja dolžnik (48. člen v zvezi z 244. členom ZIP), kar te tožene stranke niso (primerjaj določbo 3. točke 15. člena ZIP). Tretji pa lahko ugovarjajo le, če trdijo, da imajo glede predmeta zavarovanja tako pravico, ki preprečuje zavarovanje (1. odst. 56. člena v zvezi z 244. členom ZIP), česar pa toženci niti ne trdijo niti kakšne take pravice, ki bi preprečevala zavarovanje na dobičku 64. tožene stranke, nimajo. 64. tožena stranka je namreč samostojna pravna oseba s svojim lastnim premoženjem, na katerega je moč poseči z izvršbo ali zavarovanjem ne glede na morebitne interese lastnikov ali delavcev pri delitvi tega premoženja, v postopkih pred sodiščem pa jo zastopajo njeni zakoniti ali statutarni zastopniki ali poblaščenci, kar pa njeni lastniki in delavci niso. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njihovega ugovora pravilna in zakonita, zaradi česar je pritožbeno sodišče po določbi 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP njihovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep v 2. točki izreka. Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP je odločilo, da ti toženci sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.