Jedro

Če so se zaradi izvzetja stanovanj iz nacionalizacije spremenila razmerja med prejšnjimi solastniki, lahko ti po presoji sodišča svoj denacionalizacijski zahtevek uveljavljajo v obliki vrnitve skupne lastnine, o čemer mora upravni organ odločiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 14.1.1994.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora občine je izdal odločbo z dne 20.7.1993, s katero je odločil, da se pri nepremičnini, vpisani kot družbena lastnina v upravi občine pri vl.št. 911, ki v naravi predstavlja: dvosobno stanovanje v izmeri 65,33 m2 v pritličju; trisobno stanovanje v izmeri 94,72 m2 v pritličju; enosobno stanovanje v izmeri 32,14 m2 na podstrešju in poslovni prostor v izmeri 52,41 m2 v kleti, stanovanjem in poslovnemu prostoru pripadajoče skupne prostore, dele in naprave v hiši in ustrezni del zemljišča s parc. št. 98/2, kar vse znaša 404/2000 celotne nepremičnine, vzpostavi lastninska pravica v korist upravičencev: H.T.V., tožnika, tožnice, in H.F.M., in se pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist navedenih upravičencev do 101/2000 celotne nepremičnine za vsakega (1. točka izreka); zavezanka občina je v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe dolžna izročiti navedenim upravičencem oseb in stvari prazen poslovni prostor v izmeri 52,41 m2 v kleti hiše (2. točka izreka); zahteva za vrnitev stanovanj, navedenih v 1. točki izreka te odločbe, v posest, se zavrne (3. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov in H.T.V. ter M.H.F. (slednji dve nista vložili tožbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, ki smiselno glasi, češ da so bila iz nacionalizacije izvzeta le stanovanja, ne pa tudi skupni deli stavbe in funkcionalno zemljišče. Po mnenju tožene stranke po nobenem doslej veljavnem predpisu ni bilo mogoče objektov oziroma njihovih posameznih delov prenašati samostojno, torej brez stavbišča in funkcionalnega zemljišča. Taka ureditev je veljala tudi ob uveljavitvi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč leta 1958. Pri tem tožena stranka citira določbe zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54), zakona o lastnini na delih stavb (Uradni list SFRJ, št. 43/65), 7. člena zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76), 4., 5., 6. in 7. člena zakona o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76) in 12. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80). Po mnenju tožene stranke iz navedenega sledi, da posameznih stanovanj, brez pravic, ki so jih imeli etažni lastniki na skupnih delih stavbe in funkcionalnem zemljišču, ni bilo mogoče prenašati samostojno. Zato ne drži pritožbena navedba, da so bila iz nacionalizacije izvzeta le stanovanja brez pripadajočih skupnih prostorov, delov in naprav v hiši ter ustreznega dela stavbnega zemljišča, s čemer naj bi bila zato s prvostopno odločbo oškodovana tožnika, ki sta svoji stanovanji prodala. Po mnenju tožene stranke je navedena trditev v nasprotju s podatki zemljiške knjige (zemljiškoknjižni izpisek z dne 8.4.1992), iz katerih izhaja, da se je iz nacionalizacije poleg vsakega izmed stanovanj izvzela tudi klet in drvarnica, saj ti prostori sodijo med tako imenovane skupne prostore. Na pritožnike so torej ob izvzetju iz nacionalizacije, poleg stanovanj, prešli v sorazmernem delu tudi skupni prostori, deli, objekti in naprave ter sorazmeren del pravice uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. S prodajo posameznih stanovanj v etažni lastnini so bile novim kupcem prodane tudi pravkar naštete pravice. Zato prejšnji lastniki iz naslova iz nacionalizacije izvzetih in kasneje prodanih stanovanj po zakonu o denacionalizaciji (ZDen) niso upravičeni do kakršnekoli odškodnine. Zato je zavrnila njihovo pritožbo proti prvostopni odločbi na podlagi 1. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnika v tožbi navajata, da ne drži obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, s katero skuša tožena stranka dokazovati, da so bili poleg stanovanj iz nacionalizacije izvzeti še k stanovanjem pripadajoče kleti in drvarnice, kar naj bi dokazovalo, da so bili iz nacionalizacije izvzeti tudi skupni prostori. Tožena stranka je namreč spregledala, da je v odločbi komisije za nacionalizacijo pri ObLO z dne 19.5.1960 pri vsakem stanovanju navedeno: "k stanovanju pripadajoča klet in drvarnica v kleti". Kleti in drvarnice so bile namreč pod ključem ograjeni prostori v kleti, ki služijo hkrati kot klet za shranjevanje raznih predmetov, kot npr. za ozimnico, in kot drvarnica za shranjevanje trdih goriv za ogrevanje za posamezna gospodinjstva. Zato ti prostori niso skupni prostori v stavbi. V II. točki odločbe komisije za nacionalizacijo pri ObLO je v korist vseh izločenih stanovanj bila odrejena souporaba določenih skupnih prostorov, ki pa ni bila navedena kot trajna, saj je bila npr. v kasnejšem obdobju souporaba podstrešja (v podstrešju pod ključem ograjeni podstrešni prostori, pripadajoči vsakemu stanovanju) ukinjena ter so morali uporabniki te prostore izprazniti in pustiti vrata v te prostore nezaklenjena. V svoji pritožbi proti prvostopni odločbi so pritožniki upoštevali določbe stanovanjskega zakona, ki urejajo lastninskopravna razmerja v večstanovanjskih hišah, in so odstopili od vračanja skupnih prostorov, delov stavbe in naprav ter zemljišča, ki pripadajo po določbah tega zakona posameznim stanovanjem ter zahtevali od zavezanca po ZDen odškodnino v višini 37.588,50 DM za tožnico in 32.383,20 DM za tožnika. Navajata tudi, da razmerje, opredeljeno v 1. točki prvostopne odločbe (101/2000), glede na ovrednotenje stanovanj, ki so bila izvzeta iz nacionalizacije, ni bilo v zvezi z denacionalizacijo za vsakega upravičenca enako, s čimer naj ne bi bili upoštevani solastniški deleži vseh upravičencev pred nacionalizacijo, ki so bili 1/4 celotne nepremičnine za vsakega. V prilogi pritožbe proti prvostopni odločbi so upravičenci ponudili delitev deležev na upravičence premoženja, navedenega v 1. točki izreka prvostopne odločbe, ki je izračunana v 2. točki priloge k pritožbi. Ker tožena stranka v zvezi s to pritožbeno zahtevo v izpodbijani odločbi ni sprejela nikakršnega stališča oziroma je z zavrnitvijo pritožbe potrdila prvostopno odločbo v celoti, predlagata, da bi se besedilo 1. točke izreka prvostopne odločbe: "do 101/2000 celotne nepremičnine za vsakega" nadomestilo z naslednjim besedilom: "do 404/2000 celotne nepremičnine, ki jih bodo upravičenci s pisnim sporazumom med seboj razdelili tako, da bo zadovoljeno njihovim prvotnim deležem, ki so pred nacionalizacijo znašali 1/4 celotne nepremičnine, kot je bila vpisana v zemljiško knjigo pred nacionalizacijo". Smiselno predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Prvostopni organ je v 1. točki izreka prvostopne odločbe odredil vzpostavitev lastninske pravice in njeno vknjižbo v korist navedenih štirih upravičencev za vsakega do 101/2000 navedene celotne nepremičnine (404/2000). V pritožbi proti navedeni prvostopni odločbi so upravičenci takemu razmerju ugovarjali, ker so menili, da prvostopni organ ni upošteval njihovih deležev ob izvzetju stanovanj iz nacionalizirane nepremičnine kot bivših solastnikov do 1/4 te nepremičnine za vsakega upravičenca pred nacionalizacijo. Pri tem so v prilogi k pritožbi ponudili drugačno razmerje za vzpostavitev lastninske pravice in njeno vknjižbo do celotne nepremičnine za vsakega. V tožbi tožnika ponovno navajata, da to razmerje, opredeljeno v 1. točki izreka prvostopne odločbe, glede na ovrednotenje stanovanj, ki so bila izvzeta iz nacionalizacije, ni bilo v zvezi z denacionalizacijo za vsakega upravičenca enako, s čemer naj ne bi bili upoštevani solastniški deleži vseh upravičencev pred nacionalizacijo, ki so bili 1/4 celotne nepremičnine za vsakega. Po presoji sodišča je navedeni ugovor pomemben, saj v ZDen ni podlage, da upravni organ pri odločitvi o denacionalizacijskem zahtevku ne bi smel upoštevati skupnega predloga denacionalizacijskih upravičencev (glej 3. točko odgovora na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju v zadevi denacionalizacije navedene nepremičnine komisije za denacionalizacijo prvostopnega organa z dne 12.7.1993, ki je med predloženimi upravnimi spisi), naj se jim vrne nepremičnina kot skupna lastnina, če tak predlog izhaja iz ugotovitve, da so bila ob prejšnjih enakih solastninskih deležih (1/4) iz nacionalizacije izvzeta vrednostno neenaka posamezna stanovanja. Če so se zaradi izvzetja stanovanj spremenila razmerja med prejšnjimi solastniki, lahko ti po presoji sodišča svoj denacionalizacijski zahtevek uveljavljajo v obliki vrnitve skupne lastnine. O takem zahtevku pa mora upravni organ odločiti (glej 130. člen ZUP).

Ker tožena stranka na navedeni ugovor vseh upravičencev kot pritožnikov v izpodbijani odločbi sploh ni odgovorila, je kršila tudi določbo 2. odstavka 245. člena ZUP, po kateri se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi tudi vse pritožbene navedbe. Glede tega je torej tožba utemeljena.

Ostali tožbeni ugovori pa po mnenju sodišča niso utemeljeni. Kot pravilno pojasnjuje že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je bil s prodajo posameznih stanovanj v etažni lastnini novim kupcem prodan tudi sorazmeren del pravice uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. Zato tožnika ne moreta s tožbo uspešno uveljavljati zahteve, ki so jo upravičenci uveljavljali že v pritožbi proti prvostopni odločbi, da sta upravičena do odškodnine po ZDen v navedeni višini kot prejšnja lastnika iz nacionalizacije izvzetih in kasneje prodanih stanovanj.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).