Jedro

Iz opisa očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jasno izhaja, da tožena stranka tožnici ne očita zgolj, da je ni obvestila o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je pet dni zapored neupravičeno izostala z dela. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 20. 7. 2012, ki jo je tožena stranka podlaga tožnici dne 16. 7. 2014, nezakonita (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3. 7. 2014 in da je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2012 ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2014 trajalo do 1. 9. 2014 (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna za čas od 3. 7. 2014 do 1. 9. 2014 tožnico prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in ji za ta čas plačati nadomestila plače v znesku 2.946,42 EUR neto (po odvodu davkov in prispevkov) in sicer za vsak mesec tožničine odsotnosti z dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka); tožena stranka je tožnici dolžna obračunati regres v višini 539,08 EUR, od navedenega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati stroške prevoza na delo in z dela v znesku 3.427,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnih zneskov navedenih v V. točki izreka. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka 648,89 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnica in navaja, da dejstvo, da je sicer tožnica podpisala izjavo - prošnjo z dne 3. 9. 2012, iz katere izhaja, da naj bi načrtovala selitev v A., še ne pomeni, da se je tožnica dejansko preselila v A., še manj pa, da bi dejansko živela v A.. Dopis z dne 3. 9. 2012 nikakor ne more biti dokaz, da je tožnica dejansko bivala v A., saj iz navedenega dopisa ni razviden ne naslov, ne od kdaj naj bi tožnica živela v A. niti čas, ko naj bi se preselila. Tožnica se v A. ni preselila, zato ji je bila tožena stranka dolžna povrniti potne stroške na relaciji dejanskega bivanja tožnice do delovnega mesta v A.. Delodajalec tekom postopka sodišču ni sporočil nobenega spremenjenega naslova tožnice in tega tudi ni mogel, saj tožnica v A. ni živela. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da ni verjelo tožnici, da je imela stalno prebivališče v B., ker bi tožnica lahko kljub temu živela v A. pri svojem fantu, pa ni pravilna. Tožnica kot njen partner živita v občini B., kjer imata stalno prebivališče in prav tako tožničin partner opravlja v občini B. delo kot samostojni podjetnik. Ker niti tožnica niti njen partner nikoli nista živela v A., se je na delo v A. dnevno vozila iz B., zato je upravičena do povračila potnih stroškov. Tožnica ni mogla predložiti mesečne vozovnice, kot potrditev, da se je vozila z vlakom v A., ker se je nekaj časa vozila z vlakom, kasneje pa z osebnim avtom. Tožnica zahteva zgolj povračilo potnih stroškov v višini mesečnih vozovnic najcenejšega javnega prevoza, to je železniški promet, saj je to za delodajalca še vedno bistveno ugodneje, kot plačilo kilometrine. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnice in kot zakonito potrdi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, in posledično napačno uporabilo materialno pravo, zlasti še določbe 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter 131. in 161. člena ZDR-1 ter, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin v spisu, še zlasti zapisnikov o zaslišanju prič. Po mnenju pritožbe pa je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek izpodbijane sodbe pod III. točko nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Tožnici je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je več kot pet delovnih dni zapored izostala z dela, o razlogih svoje odsotnosti pa ni obvestila delodajalca in ker je bil njen izostanek z dela neupravičen. Po mnenju pritožbe izpodbijana sodba protispisno ugotavlja, da je tožnica obvestila svojega delodajalca o razlogih za svojo odsotnost z dela od 4. 7. 2014 dalje in da naj bi bil razlog odsotnosti koriščenje rednega letnega dopusta. Direktor podružnice A. C.C. ni izpovedal, da je tožnica toženo stranko obvestila, da bo od 4. 7. 2014 dalje na dopustu, ker dopusta sicer ne more izrabiti zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo izpoved C.C. v nasprotju s tem, kar je izpovedal. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju kaj takšnega ni razvidno. Res pa je C.C. izpovedal, da mu je znano, da je bil zadnji delovni dan tožnice dne 3. 7. 2014, saj mu je tega dne predala službeno kartico, s čimer se je tudi povsem logično razlagal, da tožnica ne namerava več priti na delo. Vzroka za neprihod na delo pa mu tožnica ni povedala. C.C. pri toženki nima pooblastil za urejanje kadrovskih zadev, zato je sprejel le službeno kartico tožnice, medtem ko se ni ukvarjal z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožnice. Le rednega letnega dopusta tožnici ni odobril s 4. 7. 2014. Tudi iz tožničine redne odpovedi pogodbe z dne 3. 7. 2014 izhaja drugače, kot to tolmači izpodbijana sodba in sicer, da tožnica zahteva koriščenje dopusta od 4. 7. 2014 dalje in da prosi za soglasje. Tožnica je torej vedela, da si mora pred odhodom na dopust pridobiti soglasje tožene stranke in ker soglasja ni imela ter tožene stranke tudi ni obvestila o razlogih za njeno odsotnost od 4. 7. 2014 dalje, je bila odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožnici zakonita. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 172/2014 tudi navedlo, da dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in če tudi je tožnica obvestila toženo stranko, da bo odsotna z dela, še vedno obstaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog - neupravičena odsotnost z dela. Tožena stranka je tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla neupravičeni izostanek z dela, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi, ali je v ravnanju tožnice podan ta odpovedni razlog. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da tožnici očita neupravičeno odsotnost z dela najmanj pet delovnih dni in tudi neobvestitev o razlogih svoje odsotnosti. Tožnici koriščenje letnega dopusta, kot je bilo med pravdnima strankama nesporno, za kritično obdobje, ni bilo odobreno, saj ji uprava tožene stranke slednjega ni odobrila. Direktor podružnice tožnici ni odobril dopusta v terminu, ki ga je predlagala tožnica, ker je menil, da imajo drugi prednost pri koriščenju dopusta, saj je bila tožnica dalj časa v bolniškem staležu. Navsezadnje je odobritev oziroma neodobritev dopusta tudi direktorjeva diskrecijska pravica, saj je on tisti, ki je odgovoren upravi, da zagotovi nemoten delovni proces. Navedbe tožnice, da je pozvala toženo stranko naj ji omogoči koriščenje dopusta v trajanju 21 dni, pa ne opravičuje ravnanja tožnice, da od 4. 7. 2014 dalje več ni prišla na delo. Tožnica je sicer lahko zaprosila za koriščenje letnega dopusta, stvar pristojnega nadrejenega delavca pa je, ali ji to odobri ali ne. V pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 7. 2012 je v 23. členu določeno, da lahko delavec izrabi letni dopust le po predhodnem pisnem soglasju uprave delodajalca, izraba letnega dopusta brez takšnega pisnega soglasja pa se šteje za neupravičeni izostanek z dela. Tožnici prav tako glede na odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ne bi pripadalo 21 dni letnega dopusta, temveč bi ji pripadal le sorazmerni del letnega dopusta. Če delavec poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ga obvezuje odpovedni rok, razen če se delodajalec in delavec sporazumeta drugače. Tožena stranka se s tožnico glede odpovednega roka ni sporazumela drugače. Sodišče prve stopnje zato ni postopalo pravilno, ko ni izvedlo predlaganih dokazov glede neupravičene odsotnosti tožnice z dela, kar je bistvena kršitev ZPP in to kršitev je tožena stranka tudi pravočasno ugovarjala. Sodišče prve stopnje pa je tudi storilo bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek izpodbijane sodbe v III. točki sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, povrh tega je tožbeni zahtevek v tem delu tudi prekoračen. Tožnica je namreč zahtevala izplačilo zneska 2.946,42 EUR bruto, sodišče pa ji je prisodilo znesek 2.946,42 EUR neto in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določbe 131. člena ZDR-1 in 161. člena ZDR-1, ki priznava delavcu pravico do sorazmernega dela letnega dopusta za primer krajše zaposlitve od enega leta v koledarskem letu, kot je bilo v tožničinem primeru. Zato je sodišče navedeni določbi ZDR-1 uporabilo zmotno. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je tožnica ustno obvestila C.C., da bo koristila letni dopust od 4. 7. 2014 dalje in mu je zato tudi dne 3. 7. 2014 predala svojo službeno kartico. Navsezadnje, glede na podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice, slednja letnega dopusta niti ne bi mogla izkoristiti, v kolikor tega ne bi storila v spornem obdobju. Zagovora dne 10. 7. 2014 se ni udeležila, je pa tožnica zato posredovala pisno obrazložitev oziroma pisni zagovor. Sodbo Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožena stranka, pa se po mnenju tožnice, ne more upoštevati v konkretnem primeru. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navajala, da je pravilna sodba sodišča prve stopnje v delu, ko tožnica vtožuje plačilo stroškov prevoza na delo iz B. v A.. Navedbe tožnice, da iz njene prošnje z dne 3. 9. 2012 izhaja, da naj bi načrtovala selitev v A., da pa ne izhaja, da naj bi se tožnica dejansko preselila v A., nikakor ni moč razumeti tako kot to trdi tožnica. Neutemeljene so tožničine pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnici v podpis ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi z določitvijo kraja prihajanja na delo, saj česar takšnega ne obvezuje tožene stranke ne pogodba o zaposlitvi, ne ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča, da bi morala tožnica dokazati z mesečnimi vozovnicami, da se je v kritičnem času dejansko vozila v A. iz B.. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Sodišče pa ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi pravilno povzelo izpovedbe zaslišanih prič in prav tako v obrazložitvi sodbe ni nasprotja med tem, kar sodišče navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da so podane zatrjevane bistvene kršitve določb postopka.

9. Na podlagi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 16. 7. 2014 (vročila dne 28. 7. 2014), na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker tožnica od 4. 7. 2014 do 10. 7. 2014, torej pet delovnih dni zapored ni prihajala na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala storiti. V obrazložitvi izredne odpovedi z dne 16. 7. 2014 je tožena stranka zapisala, da tožnica rednega letnega dopusta za čas od 4. 7. 2014 do 10. 7. 2014, ni imela odobrenega, zato je neupravičeno izostala z dela in ker o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila delodajalca, je huje kršila delovne obveznosti iz 23. člena pogodbe in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je pojasnila, da tožnici izraba letnega dopusta ni bila odobrena zaradi delovnega procesa. Na podlagi 23. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2012 pa lahko izrabi letni dopust delavec le ob predhodnem pisnem soglasju uprave delodajalca, izraba letnega dopusta brez pisnega soglasja pa se šteje za neupravičen izostanek z dela. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu komercialist za fizične osebe in je dne 3. 7. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter zahtevo, da ji tožena stranka omogoči letni dopust od 4. 7. 2014 dalje z obrazložitvijo, da sicer dopusta ne bi mogla izrabiti v odpovednem roku.

10. Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da ker je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišče ni izvajalo dokaznega postopka v smeri, ali je tožena stranka tožeči stranki odobrila dopust, ker je takšna kršitev podana v primeru, če bi tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je obrazložilo, da je zgolj ugotavljalo, ali je tožnica toženo stranko obvestila o svoji odsotnosti ali ne, in zaključilo, ker je tožnica v svoji redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2014 zapisala, da bo od 4. 7. 2014 dalje na dopustu, ker sicer dopusta zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi mogla izkoristiti, da je s tem obvestila toženo stranko o svoji odsotnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izredna odpoved tožene stranke z dne 16. 7. 2014 nezakonita, ker tožnica ni storila očitane kršitve, saj je toženo stranko seznanila, da je dne 4. 7. 2014 nastopila dopust in tudi s tem, ko je dan prej oddala službeno kartico C.C.. Na podlagi tega je bil nadrejeni delavec C.C. seznanjen, da tožnica naslednji dan ne bo prišla na delo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica delodajalca seznanila s svojo odsotnostjo, zato ji ni mogoče očitati kršitve po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je še zapisalo, da je za predmetni spor popolnoma nerelevantno, ali je nadrejeni C.C. tožnici odobril izrabo letnega dopusta, temveč je pomembno le, da je bil seznanjen, da bo tožnica 4. 7. 2014 nastopila dopust, saj tožena stranka tožnici ni očitala hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je sodišče presojalo, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel in obrazložil delodajalec. Naveden zakon je v osnovnem besedilu 86. člena določal, da je delodajalec dolžan v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Z novim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je bila ta določa spremenjena tako, da je delodajalec dolžan v odpovedi pisno obrazložiti odpovedni razlog. ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi predloga zakona je bilo navedeno, da zakon jasneje določa, da je treba v odpovedi navesti dejanske razloge za odpoved in ne pravne kvalifikacije.

12. Po ZDR-1 je torej delodajalec dolžan v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine ravnanja ali opustitve delavca, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravna kvalifikacija takega ravnanja ni odločilna. Tudi, če jo delodajalec navede, sodišče pri presoji (ne) zakonitosti odpovedi nanjo ni vezano, vezano je le na dejansko opredelitev odpovednega razloga.

13. V tej zadevi je v odpovedi o zaposlitvi z dne 16. 7. 2014 navedeno, da je odpoved tožnici podana zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti iz 23. člena pogodbe o zaposlitvi in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki jih je tožnica storila s tem, ko je neupravičeno izostala z dela od 4. 7. 2014 dalje, vključno z dne 10. 7. 2014, torej pet delovnih dni zapored ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Iz opisane očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve odpovedi jasno izhaja, da tožena stranka tožnici ne očita zgolj, da je ni obvestila o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je pet dni zapored neupravičeno izostala z dela. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato tudi, če bi se dejansko ugotovilo, da je tožnica obvestila toženo stranko, da bo od 4. 7. 2014 dalje koristila letni dopust, pa še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog (neupravičena odsotnost z dela), ker tožnica za koriščenje dopusta ni imela soglasja. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je razlogovanje tožene stranke o upravičeni ali neupravičeni izrabi dopusta nepomembno, ker glede na opis kršitve po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR pomembno le, ali je bila tožena stranka seznanjena, da bo tožnica od 4. 7. 2014 dalje odsotna z dela, ker bo koristila dopust. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je v ravnanju tožnice podan morebiti odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (tako je odločilo VS RS v sklepu VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014).

14. Odsotnost delavca z dela, če zato nima opravičenega razloga pomeni kršitev njegove temeljne obveznosti opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Posledica te kršitve je lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi izredna, v kolikor gre za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

15. Ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka v smeri upravičenosti ali neupravičenosti izostanka z dela in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno, in ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Pravilno pa tožena stranka tudi opozarja, da je tožnica zahtevek za izplačilo nadomestila plače, postavila v bruto znesku (2.946,42 EUR), medtem ko je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo neto znesek 2.946,42 EUR in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

17. Utemeljena pa je pritožba tožnice, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožnica ni uspela dokazati, da se dejansko na delo vozi iz B. in ker je tožnica sama podpisala izjavo - prošnjo z dne 3. 9. 2012, da načrtuje selitev v A., ni upravičena do potnih stroškov. Dopis z dne 3. 9. 2012 dejansko ne dokazuje, da se je tožnica tudi preselila v A.. Tožnica tudi kasneje nikoli ni spremenila svojega stalnega bivališča. Na podlagi argumentov, da je tožnica sama predlagala, da se jo premesti v poslovalnico v A. in pa da tožnica ni predložila mesečnih vozovnic, da se je vozila na delo iz B., ni mogoče zaključiti, da tožnica ni upravičena do potnih stroškov. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi delavci imeli pravico do povrnitve stroškov prevoza le ob predložitvi potrdila o nakupu mesečne vozovnice. Sicer pa v zvezi z dopisom z dne 3. 9. 2012, sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi tožnice, ki je trdila, da so dopis sestavili pri toženi stranki in da ga je bila prisiljena podpisati. V kolikor bi se izkazalo, da se je tožnica dejansko vsakodnevno vozila na delo v A. iz B. je tožnica upravičena do povračila potnih stroškov (za najcenejši javni prevoz).

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne more samo dopolniti. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je pritožbeno sodišče predvsem upoštevalo načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavno pravico pravnega varstva. V skladu z navedenimi je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno dalj časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je tudi potrebno, da v kolikor bi okoliščine primera prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. 19. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva navedeno materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ugotovi vse okoliščine in nato o tožbenem zahtevku ponovno odloči. 20. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v ponovno sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.