Jedro

Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Določene rešitve so se izoblikovale v sodni praksi. Tako npr. velja, da je verjetnejša pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje in pravica tistega, ki se sklicuje na zakonsko domnevo. Kadar si konkurirata vknjižba in domneva, je verjetnejša pravica, ki se opira na vknjižbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Zakonita dedinja F.Z.B. sama nosi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po J.S. in napotilo dediča K.S. in M.Š. (zapustnikova otroka) na pravdo zoper sodedinjo F.Z.B. izvenzakonsko partnerko zapustnika), in sicer za ugotovitev, da v zapuščino po zapustniku sodi še v točki II. izreka navedeno premoženje (½ osebnega avtomobila Opel Corsa, denarna sredstva v višini 8.314,00 EUR na računu pri ..., d.d. in ½ denarnih sredstev na računu pri Banki X), ter za ugotovitev, da je od zapustnika prejela darilo (denarno vrednost ½ stanovanja na naslovu ... ID znak ...), ki nima pravnega učinka zoper dediča in naj se vrne v zapuščino oziroma podrejeno, da se sodedinji vračuna v dedni delež.

2.Tako je odločilo po ugotovitvi, da je med dediči spor o obsegu zapuščine in po oceni, da je pravica izvenzakonske partnerke glede vseh spornih vprašanj o obsegu zapuščine in zatrjevanem darilu, ki naj bi ga prejela od zapustnika, verjetnejša od nasprotnih trditev zapustnikovih otrok kot sodedičev. Odločilo je še, da morata dediča vložiti tožbo v 30 dneh, sicer bo nadaljevalo s postopkom ne glede na navedbe na pravdo napotenih dedičev.

3.Zoper sklep vlagata pritožbo na pravdo napotena dediča. Izpodbijata ga v celoti. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Predlagata spremembo sklepa z napotitvijo F.Z.B. na pravdo glede celotnega obsega zapuščine, podrejeno se zavzemata za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Kot dejansko zmotno grajata oceno in ugotovitev sodišča o manjši verjetnosti njunih pravic. Ni se opredelilo do njunih ugovorov, da celoten fond premoženja, ki je sporen v tem postopku, sodi v skupno premoženje zapustnika in sodedinje. Gre za odločilna dejstva. V sklepu o njih ni razlogov, zato se ga ne da preizkusiti. Sodedinja ni dokazala svojih trditev, da je bilo stanovanje njeno posebno premoženje. Tega ne dokazuje niti zapustnikova izjava v darilni pogodbi, s katero je razpolagala s stanovanjem. Dokazuje ravno nasprotno: da je zapustnik svoj delež na skupnem premoženju neodplačno odstopil sodedinji. Gre za darilo po 29. členu ZD. Pravica pritožnikov, ki se pri stanovanju, osebnem avtomobilu in vlogah na bančnih računih opirata na zakonsko domnevo o skupnem premoženju, je verjetnejša od pravice sodedinje. Na pravdo bi morala biti napotena ona in ne pritožnika. Nepravilna je ugotovitev o višini zneska na računu x banke na dan zapustnikove smrti (le 53,66 EUR), ker za dvig vsote (preko 8.000,00 EUR) ni izkazano, da je bila porabljena za zapustnika. To bi morala v pravdi dokazovati sodedinja. Ni odločeno o priglašeni terjatvi do zapuščine sodedinje, ta del ostaja nerešen.

4.Na vročeno pritožbo je odgovorila sodedinja. Predlaga zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Za pritožnika ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med dediči spor o tem, ali sodi v zapuščino še določeno premoženje, in o tem, ali je zapustnikova izvenzakonska partnerka kot dedinja od zapustnika prejela darilo, ki naj se ji vračuna v dedni delež. Če so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim npr. dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, ali če je med njimi spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in jih napoti na pravdo ali upravni postopek (210. in 212. člen ZD). Odločitev sodišča v zvezi s prekinitvijo zapuščinskega postopka je torej materialnopravno pravilna (točka I. izreka izpodbijanega sklepa).

7.Skladni z določbami 2. do 4. odstavka 213. člena ZD sta tudi odločitvi v točkah IV. in V. izreka (o določitvi roka, v katerem morata pritožnika vložiti tožbo in opozorilo na posledice, če je v postavljenem roku ne bosta vložila). Teh odločitev pritožba konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa v njih ne najde napak in kršitev, na katero samo pazi po uradni dolžnosti.

8.Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Določene rešitve so se izoblikovale v sodni praksi. Tako npr. velja, da je verjetnejša pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje in pravica tistega, ki se sklicuje na zakonsko domnevo. Kadar si konkurirata vknjižba in domneva, je verjetnejša pravica, ki se opira na vknjižbo. Te rešitve sicer ne veljajo absolutno, ker mora zapuščinsko sodišče v vsakem konkretnem primeru pretehtati nasprotujoče si pravice v smislu 1. odstavka 213. člena ZD, razen v primerih, če je že v zakonu predpisano drugače. V obravnavanem primeru je po ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin in njihovi oceni sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedeno pravno pravilo.

9.Na podlagi predložene pogodbe v zvezi s podatki zemljiške knjige je ugotovilo, da je dedinja z darilno pogodbo v zvezi s stanovanjem, katerega zemljiškoknjižna lastnica je bila, razpolagala kot s svojim posebnim premoženjem, kar ji je zapustnik v navedeni pogodbi izrecno priznal. Na podlagi prometnega dovoljenja in podatkov banke pa je ugotovilo, da je bilo vozilo registrirano na njeno ime in da je bila ona imetnica računa pri Bank .... . V okviru trditvene in dokazne podlage strank, ko se je dedinja opirala na zakonito domnevo iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in jo dokazovala z vknjižbo lastninske pravice z zemljiško knjigo ter upravno in bančno evidenco za premičnine oziroma pisno izjavo zapustnika v pogodbi, da pri razpolaganju s stanovanjem ne gre za z njegove strani za darilo, dediča pa na drugi strani na zakonito domnevo iz 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), česar nista podprla z nobeno listino, je pravilno ocenilo, da je verjetnejša pravica dedinje. Na pravdo sta pravilno napotena dediča, ki zatrjujeta drugačno stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige, evidenc in listine. Nasprotno naziranje pritožnikov je zmotno in ga je treba zavrniti. Odločitev sodišča je primerno, popolno in pregledno pojasnjena, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Torej so tudi pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD neutemeljeni.

10.Pravilna je tudi ocena verjetnosti pravice strank v zvezi s sredstvi na zapustnikovem srebrnem računu ... (razlogi v točkah 9 do 10 sklepa). Po ugotovitvi, da je bilo zadnje stanje denarnih sredstev na zapustnikovem računu na dan njegove smrti 53,66 EUR, sta na pravdo pravilno napotena pritožnika in ne sodedinja. Pritožnika namreč trdita, da je bil znesek višji, dedinja pa, da višjih sredstev ni. Negativnih dejstev se ne da dokazovati. Zato je dokazno breme na tistem, ki trdi, da obstajajo višji denarni zneski od tistih, ki jih izkazuje bančna evidenca.

11.Zapuščinski postopek se prekine le zaradi spornih dejstev, ki so pravnorelevantna za izdajo sklepa o dedovanju (glede pravice dedičev do dediščine, višine njihovih dednih deležev in obsega premoženja). O terjatvah do zapuščine zapuščinsko sodišče ne odloča s sklepom o dedovanju (prim. 214. člen ZD). Zato zapuščinskega postopka ni treba prekinjati zaradi odločanja o spornih terjatvah zapuščine, tudi če so slednje med dediči sporne. Zanje bodo odgovarjali do višine podedovanega premoženja, upnik pa jih bo moral uveljavljati v pravdi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se o priglašenih terjatvah do zapuščine v sklepu ni opredelilo, je torej pravilna, pritožba pa tudi v tej smeri neutemeljena.

12.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je pravilna. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo ne zatrjevanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13.Dedinja, ki je vložila odgovor na pritožbo, mora sama trpeti priglašene stroške, ki so ji pri tem nastali (1. odstavek 174. člena ZD).