Jedro

Če storilec vlomi v tuj zaprt prostor z namenom vzeti vse, kar bi tam našel in šele ob tatvini odkrije, da v prostoru ni vrednejših predmetov, je pravilna pravna opredelitev njegovega ravnanja kot kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo F.P. za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členi 22 in 25 KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, za tem pa po 2. odstavku 53. člena KZ v zvezi s 4. odstavkom 52. člena tega zakona upoštevajoč kazen štiri meseca zapora, določene za kaznivo dejanje ponarejanja listin po členu 256/3 v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 21.2.2000, in kaznijo, določeno za obravnavano kaznivo dejanje, določilo na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen osem mesecev zapora ter novo preizkusno dobo tri leta. Pritožbo zagovornice obdolženca je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 12.5.2004 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornica obsojenca dne 23.8.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve Zakona o kazenskem postopku niso podane, niti ne držijo očitki, da je sodba rezultat sklepanja sodišča brez kakršnihkoli dokazov, ki so izostali zaradi slabega dela organov pregona. Tudi opis kaznivega dejanja nima pomanjkljivosti, na katere opozarja obsojenčeva zagovornica.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitek zagovornice v zahtevi, ki se nanaša na nepravilno pravno opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja, ker naj bi bilo ugotovljeno, da v sami gostilni vrednejših predmetov sploh ni bilo, ni utemeljen. Za storitev priviligirane oblike kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ namreč ne zadošča le objektivni pogoj, to je, da si je storilec prilastil stvar majhne vrednosti, temveč mora zasledovati tudi namen prilastitve stvari takšne vrednosti. Če storilec vlomi v tuj zaprt prostor z namenom vzeti vse, kar bi tam našel in šele ob tatvini odkrije, da v prostoru ni vrednejših predmetov, je pravilna pravna opredelitev njegovega ravnanja kot kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ, kot je to storilo sodišče v obravnavanem primeru.

Tudi nadaljnja trditev zagovornice v zahtevi, da vsebuje opis kaznivega dejanja v izreku le dejanje nezakonitega vstopa v tuje prostore, ni utemeljena. Iz opisa dejanja namreč nedvomno izhaja, da je obsojenec skupaj z neugotovljenim sostorilcem prišel na vlomen način v tuje zaprte prostore z namenom prilastiti si tuje premične stvari, dejanje pa je ostalo pri poskusu le zaradi tega, ker se je sprožila signalna varnostna naprava in ju je varnostnik s svojim prihodom zalotil pri dejanju.

Nadaljnji očitek zagovornice v zahtevi, da obsojencu dejanje ni dokazano ter da je sodišče o njegovi krivdi le sklepalo, ne pa da bi to zaključilo z gotovostjo, pa pomeni le njeno nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča oziroma uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah, navedenih v izreku te sodbe. Pri višini določene povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v izpodbijani odločbi (3. odstavek 92. člena ZKP).