Jedro

Trditve, da tožnica ravna v nasprotju z zakonom, so nedvomno takšne navedbe, da so prizadele tožničin interes oziroma pravico.

To, ali je novinar presegel „svoja pooblastila“ ali ne, za odločitev o tožbenem zahtevku na objavo popravka ni bistveno. Pravica do popravka ne predstavlja civilnopravne sankcije ali kazni za protipravno – napačno ravnanje novinarja. Je le način, na katerega lahko vsakdo s sredstvi medijskega prava brani svoje pravice in interese z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu kot odgovornemu uredniku informativnega programa T. naložilo, da mora najkasneje v drugi enakovredni oddaji T. po pravnomočnosti sodbe objaviti tožničin popravek na obvestilo, ki je bila podano 6.10.2010 v televizijski oddaj i“Lokalne volitve 2010“ na T. z vsebino: „Zasebna televizija R. ne kandidira na lokalnih volitvah, zato tudi njene kampanije nihče ne more sponzorirati. Prav tako oddaje televizije R., ki obravnavajo lokalne volitve 2010, niso sponzorirane ne preko javnih podjetjih v lasti M., ne preko katerihkoli drugih, saj aktualno – informativne programske vsebine, med katere sodijo predvolilne oddaje na televiziji R., po določbah zakona o medijih, sploh ne morejo biti sponzorirane.“ Sodišče je tožencu še naložilo, da mora tožnici povrniti 849,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bo sodišče povzelo v nadaljevanju, skupaj z odgovorom nanje.

Pritožba ni utemeljena.

Kot prvo je bilo povzeto, pritožnik navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, a tega pritožbenega razloga ne obrazloži. Višje sodišče je zato v tem obsegu opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe in ugotovilo, da ni obremenjena z nobeno od tistih kršitev določb postopka, na katere mora višje sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) paziti po uradni dolžnosti.

Pritožnik trdi, da prispevek v oddaji „Lokalne volitve 2010“, ni posegel v tožničine interese in pravice.

Odgovor višjega sodišča: V skladu z določbo 1. odstavka 26. člena Zakona o medijih (2) (v nadaljevanju Zmed) ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega besedila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so navedbe v sporni oddaji nedvomno takšne, da so prizadele tožničin interes oziroma pravico. Šlo je namreč za trditve, da tožnica ravna v nasprotju z zakonom. Tudi po prepričanju višjega sodišča gre za situacijo, ki utemeljuje objavo popravka.

Dalje pritožnik trdi, da voditelj v sporni oddaji ni presegel svojih pooblastil, četudi morda povzemanje govoric iz neuradnih virov ni najbolj primerno, a tudi ni izrecno prepovedano. Poleg tega je novinar jasno navedel, da gre za govorice.

Odgovor višjega sodišča: To, ali je novinar presegel „svoja pooblastila“ ali ne, za odločitev o tožbenem zahtevku na objavo popravka ni bistveno. Pravica do popravka ne predstavlja civilnopravne sankcije ali kazni za protipravno – napačno ravnanje novinarja. Je le način, na katerega lahko vsakdo s sredstvi medijskega prava brani svoje pravice in interese z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi. Da je bil prispevek takšen, da je upravičil tožničino sodelovanje v javni razpravi, pa je bilo pojasnjeno že pod točko 2. Pritožnik še navaja, da je dokazal, da ni bil odgovorni urednik oddaje, v kateri je bilo predvajano sporno obvestilo, saj je to oddajo pripravil regionalni center R. M. Odgovor višjega sodišča: Toženec je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, odgovorni urednik v smislu 18. člena ZMed. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da ta odgovarja za vsako objavljeno informacijo, če zakon ne določa drugače. P. P. ni odgovorna urednica nobenega od programskih sklopov T., je odgovorna urednica drugega medija – R. M., kot takšna pa za objavo na T., ne more odgovarjati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je le toženec tisti, ki lahko izpolni tožbeni zahtevek – torej objavi popravek v okviru programa T..

Tudi to, da je bila v odjavni špici kot odgovorna urednica navedena urednica drugega medija, na to, kdo je odgovorni urednik v smislu določb 18. člena ZMed, ne more vplivati.

Nenazadnje tožnik še trdi, da je bil tožbeni zahtevek na podlagi izvensodne poravnave že izpolnjen.

Odgovor višjega sodišča: Sodišče prve stopnje je na podlagi toženčevih trditev ugotovilo, da je bil zahtevani popravek objavljen na lokalni televiziji. V pripravljalni vlogi, v kateri je toženec podal trditve v tej smeri, je navedel le, da je bil popravek objavljen 16.11.2010 v oddaji D. T. M.. Na podlagi takšne neprerekane trditve je sodišče prve stopnje lahko sklepalo leto, da je bil popravek objavljen v drugem mediju (T. M.) in torej ni moglo ugotoviti, da bi bil tožbeni zahtevek že izpolnjen.

Toženec v pritožbi sicer trdi, da je oddaja D., ki se predvaja na T. M., identična tisti, ki je predvajana ob istem času tudi na vseslovenski T., vendar pa takšne trditve toženec ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi ne pojasni, kaj mu je to preprečevalo, zato višje sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP takšne navedbe ni moglo upoštevati.

Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka. Takšna odločitev temelji na določbah 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP, vsebovana pa je tudi v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 35/2001 s spremembami in dopolnitvami.