Jedro

Nevarna je tista dejavnost, ki predstavlja povečano tveganje za nastanek ali obseg škode. Uporaba teorije o ratio legis vzročnosti ima prednost pred uporabo teorije adekvatne vzročnosti.

Izrek

Pritožbama zoper sodbo in pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožeči plača odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 3.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od tega za telesne bolečine 500.000,00 SIT, za strah 1.100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in toženi stranki naložilo še, naj tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 31.464,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Zoper tako sodbo sta se pritožili obe stranki, vsaka v delu, v katerem ni uspela. Zoper sklep pa se je pritožila tožeča stranka. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tožnik nesporno poškodoval v času služenja vojaškega roka, in sicer pri vaji "taktika" na terenu. Strinja se, da za škodo povzročeno v zvezi z opravljanjem vojaške službe odgovarja tožena stranka po splošnih predpisih. Vendar zahtevek glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljen. Iz izvedeniškega mnenja dr. V. P. izhaja, da je tožnik pri škodnem dogodku utrpel najverjetneje manjšo hernijo diskusa, vendar j ta nastala zato, ker je bila medvretenčna ploščica že pred tem degenerativno spremenjena, čeprav tožnik ni imel težav. Pri zdravem diskusu se to ne bi zgodilo, čeprav je bil tožnik v polni bojni opremi. Pri oceni sposobnosti za vojaško službo navedenih sprememb ni mogoče ugotoviti. Tožena stranka za zdravstveno stanje tožnika ob nastopu vojaške službe ni vedela in ni mogla vedeti, zato za škodo ne more biti odgovorna. Napačna je ocena, da vaja, pri kateri se je tožnik poškodoval, predstavlja nevarno dejavnost. Izvedenec je izpovedal, da gre za normalno vajo, primerno za mlade fante. V zvezi tem pa je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni ugotovilo, ali je tožnik skočil ali padel v jarek, niti ni dokazano nenehno streljanje, o čemer bi bilo potrebno zaslišati tožnikovega sovojaka in vodjo vaje. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja vzročne zveze. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da sedanje tožnikove težave niso posledice poškodbe, temveč bolezenskega procesa. Skok ali padec v jarek je pri tožniku le sprožil bolečine v križu. Pri zdravem diskusu se tožnik ne bi poškodoval. Upoštevaje teorijo adekvatne vzročnosti, je šteti za vzrok tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do takih posledic, tako da med škodnim dogodkom in škodo, ki jo tožnik uveljavlja, ni vzročne zveze. Sodbe sodišča prve stopnje tudi ni mogoče preizkusiti, ker ne pove, v kakšni meri je sodišče upoštevalo škodo kot posledico škodnega dogodka in v kakšni kot posledico bolezenskega stanja. Ne pove tudi, kakšno je razmerje prispevka za vsako od pravno priznanih škod. Glede na sodno prakso sta tudi previsoki odškodnini za strah in duševne bolečine. Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, in da se tožnika oprosti plačila sodnih taks. Navaja, da je prisojena odškodnina, in sicer zlasti za sekundarni strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prenizka. Gre za mladega človeka, ki se je upravičeno bal za izid zdravljenja. Pred tem je bil zdrav, bil je športnik in je imel rad svoj poklic kuharja. Ne more se več ukvarjati z motokrosom, košarko in odbojko, zato je tudi družabno prizadet. Spremljajo ga stalne bolečine v križu in desni nogi, težave ima celo, ko vozi osebni avto. Vedno lahko pride do nove okvare, zato tudi sekundarni strah še vedno traja. Tožeča stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga, da se zavrne kot neutemeljena. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vaja, pri kateri se je tožnik poškodoval, predstavlja nevarno dejavnost. Pritožbi zoper sodbo in pritožba zoper sklep so utemeljene. Vojak, ki utrpi škodo pri opravljanju vojaške dejavnosti, ima pravico do povračila škode po splošnih predpisih (3. odstavek 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti - ZOZ, Ur. l. RS, št. 15/91, ki je veljal v času škodnega dogodka). Elementi odškodninske obveznosti so škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri izvajanju vojaške vaje "napad - obramba", pri kateri je moral v paru še z enim vojakom steči proti nasprotniku, med tekom pa skočiti v strelni jarek, globok 1,5 m. Vajo je izvajal v teku v popolni bojni opremi, težki 20 - 25 kg. Tekel je vijugasto, sklonjen, z zaprtimi očmi, saj se je 30 metrov pred njim streljalo. Med tekom je padel v jarek in se pri tem poškodoval. Takšno dejavnost je sodišče prve stopnje ocenilo za nevarno, tako da je zaključilo, da je odgovornost tožene stranke za škodo nastalo pri njej objektivna (1. odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Sodišče druge stopnje se s takšnim stališčem strinja, pri čemer pa vprašanje, ali se je med vajo tudi streljalo, ni odločilno. Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki jim je izpostavljen njen udeleženec, pa presegajo tiste, s katerimi se srečuje pri običajnih opravilih v vsakdanjem življenju. Sam tek, četudi v bojni opremi za mladega fanta res ne more predstavljati povečane nevarnosti. Vendar pa ga že s tem, da so njegovi elementi še vijuganje, sklonjena drža in skok v jarek, globok poldrugi meter, ni več mogoče enačiti z običajno rekreacijo. Zato tudi dokazovanje z zaslišanjem tožnikovega sovojaka in vodje vaje ni potrebno. Nadaljnje vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, je obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. S pomočjo izvedencev je ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi skoka ali padca (kar ni odločilno) v jarek utrpela poškodbo ledvenega dela hrbtenice. Tožeča stranka je bila pred dogodkom brez težav in okvara na zunaj ni bila opazna, vendar je bila degenerativna okvara medvretenčne ploščice kot posledica bolezenskega procesa že prisotna. Do poškodbe medvretenčne ploščice in lumboischialgije pri zdravem čleveku zaradi padca ne bi prišlo. Vzročna zveza je pravni standard. Sodišče mora v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je podana. Ker se je tožeča stranka poškodovala pri nevarni dejavnosti, se domneva, da škoda izvira iz le-te, tožena stranka pa lahko dokaže nasprotno (173. člen ZOR). Odgovornosti je prosta, če dokaže, da je nastala škoda zaradi višje sile, izključnega ravnanja tretjega ali samega oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se mu izogniti (1. in 2. odstavek 177. člena ZOR). Pri ugotavljanju vzročne zveze kot elementa odškodninske obveznosti iz nevarne dejavnosti mora tako sodišče predvsem upoštevati namen zakona, da prevali riziko na organizatorja nevarne dejavnosti. Za ugotovitev konkretnega dejanskega stanu je tako izhodiščna teorija ratio legis vzročnosti in šele nato teorija adekvatnosti vzrokov in posledic. V tem primeru je specifična okoliščina, da je pri tožeči stranki že pred škodnim dogodkom obstajala degenerativna sprememba, ki se še ni manifestirala. Takšno stanje tožeče stranke gre tako upoštevati kvečjemu v smislu deljene vzročnosti. Da pa zato tudi tožena stranka zanjo ni vedela in ni mogla pričakovati prav določene poškodbe, je ne more razbremeniti objektivne odgovornosti. Zadošča, da je tožena stranka mogla pričakovati, da pri vaji kdo lahko pade in se nasploh poškoduje. Vendar pa ima pritožba tožene stranke prav, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti glede prispevka posameznih vzrokov k nastanku škode, saj v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je obrazložilo le, da škode ni mogoče v celoti pripisati le škodnemu dogodku, temveč tudi degeneraciji, kar da je pri določitvi odškodnine tudi upoštevalo. Ni pa pojasnilo kako. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz istega razloga je sodišče druge stopnje ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke, saj višine prisojene odškodnine ni mogoče preizkusiti, dokler sodišče prve stopnje ne odgovori na vprašanje prispevka obeh učinkujočih vzrokov k nastali škodi. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, sklep sodišča prve stopnje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks nima več razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da predlog zavrne, obrazložilo prav s tem, da bo tožeča stranka sodne takse lahko poravnala iz prisojene odškodnine. Pritožbo zoper sklep je sodišče druge stopnje kot neobrazloženo preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 1. odstavka 365. člena v zvezi s 381. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je zato razveljavilo izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP, izpodbijani sklep pa na podlagi 3. točke 380. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je k škodi res prispeval tudi vzrok zunaj nevarne dejavnosti, to je, ali bi do manifestacije poškodbe pri tožniku prišlo kdaj v prihodnosti tudi brez izpostavljenosti nevarni dejavnosti. Nato pa ob takšnem zaključku obrazložiti še, v kakšnem razmerju je k vrsti in obsegu škode prispeval na eni strani škodni dogodek in na drugi prej navzoča degenerativna sprememba. Ponovno bo moralo odločiti tudi o predlogu za oprostitev sodnih taks in svojo odločitev primerno obrazložiti. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 166. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.