Jedro

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana, in s tem verjetna davčna obveznost. To pa posledično pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti v obravnavanem primeru ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, ker gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti in sicer ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju finančni, davčni organ) v ponovnem postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti A. d.d., naložila, da sredstev v znesku 281.714,83 EUR, ki jih ima tožnik na računu, tožniku ne izplača in mu prepovedal razpolaganje z navedenimi sredstvi (točki I.1. in I.2 izreka), s tem, da zavarovanje velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (točka II izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (točka III izreka). V točki IV izreka je zavrnila zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ v ponovnem postopku preveril dejstva v zvezi z zavarovanjem izpolnitve davčne obveznosti pri tožniku. Davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) pri tožniku ugotovil nepravilnosti, zaradi česar so bile dodatno obračunane obveznosti v višini 281.714,83 EUR, s čimer je tožnika seznanil s pisno seznanitvijo z dne 19. 8. 2016. V slednji so podrobno opisane ugotovljene nepravilnosti v postopku DIN in podatki o dodatno obračunanih davkih. Tožniku je tudi izdal zapisnik o DIN z dne 23. 8. 2016, v katerem so opisane ugotovljene nepravilnosti, na podlagi katerih je davčni organ ugotovil dodatno davčno obveznost v navedeni višini. Zapisnik je bil tožniku vročen 9. 9. 2016, kar pomeni, da je bil seznanjen z obstojem davčne terjatve, zato davčni organ ugotavlja, da so podane okoliščine za izdajo izpodbijanega sklepa. Kot zakonsko podlago za izdajo izpodbijanega sklepa se davčni organ sklicuje na določbe drugega odstavka 111. člena, drugega odstavka 114. člena in 1. točko prvega odstavka 119. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Glede izreka o stroških navaja tretji odstavek 79. člena ZDavP-2, ki ga citira. Ker se je postopek za tožnika končal neugodno, gredo stroški v breme tožnika.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, zahtevo za povračilo stroškov pa zavrne. Izpodbijani sklep je bil izdan v skladu z napotki iz odločbe pritožbenega organa z dne 21. 10. 2016, da v ponovnem postopku poda obrazložitev glede verjetnega obstoja obveznosti, v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pritožbeni organ se strinja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa skopa, da pa ZDavP-2 v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v 111. členu izrecno ne določa, da bi moral biti obstoj obveznosti izkazan. Za izdajo začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitev obveznosti zadošča verjetno izkazana obveznost. Navaja sodbe Upravnega sodišča RS U (I U 1194/2012, I U 1195/2012, I U 1597/2009). Povzema ugotovitve iz zapisnika o DIN z dne 23. 8. 2016, kjer med drugim izhaja, da je davčni organ preverjal posojila, (tudi odpis), ki jih je tožnik dal različnim osebam in prejel, stroške materiala in storitev. Ugotavljal je tudi, da tožnik ni predložil dokazil o prodaji storitev družbi Interfinance d.o.o. in ne v zvezi z nabavo storitev pri družbi B. d.o.o., ne o prodaji storitev družbi C. d.o.o., ni predložil pogodbe sklenjene z družbo D. d.o.o., kot tudi teh storitev ni zaračunal. Iz zapisnika DIN izhaja ugotovitev o neverodostojnost dokumentacije. Davčni organ je preverjal tudi tožnikova denarna sredstva na TRR in njegovo prodajo terjatev in nabavo poslovnega deleža. V zvezi z davkom od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO), davkom od dohodkov iz kapitala in davkom od drugih dohodkov fizičnih oseb za obdobje 1. 1. 2011 do 31. 12. 2012 izhaja, da tožnik ni vodil poslovnih knjig v skladu z Slovenskimi računovodskimi standardi in 31. členom ZDavP-2. V obračunu DDPO za leto 2011 je izkazal nepravilne podatke, in sicer previsoke odhodke v višini 718.100,30 EUR in previsoke prihodke v višini 439.922,81 EUR ter posledično prenizko davčno osnovo v višini 278.177,49 EUR in premalo obračunan davek v višini 55.635,49 EUR. Navedeno velja tudi za leto 2012. Tožnik je izkazal previsoke odhodke v višini 568.481,90 EUR, previsoke prihodke v višini 559.641,39 EUR ter posledično prenizko davčno osnovno v višini 8.840,51 EUR ter premalo obračunan davek v višini 1.591,29 EUR. Iz zapisnika o DIN tudi izhaja, da je tožnik izplačeval dohodke, tako direktorju (družbeniku), kot tudi drugim osebam. Tožnik je povezani osebi (lastniku oz. direktorju) izplačeval prikriti dobiček, in sicer v obliki posojil, ki jih direktor ni vrnil, izplačeval sredstva mami direktorja in izven zakonski partnerici, kot tudi izplačal osebne prejemke v naravi. Posledično temu davčni organ ugotavlja dohodnino od prikritega izplačila dobička po 20 % stopnji v znesku 81.625,00 EUR in akontacijo dohodnine od drugih dohodkov po 25 % stopnji v znesku 142.463,33 EUR. Tožnik je bil s podrobno opisanimi ugotovitvami iz zapisnika DIN seznanjen pred vročitvijo izpodbijanega sklepa. Gre za dodatno ugotovljeno davčno obveznost, ki presega znesek 50.000,00 EUR. Glede obstoja davčne obveznosti v obravnavanem primeru zadošča verjetnost, da bo davčna obveznost nastala in njena (verjetna) višina. Izrek o pritožbenih stroških sloni na tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2. 3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Obrazložitev je nesubstancirana in ni v skladu z 214. členom ZUP. Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2, ki ga citira. Davčni organ je bil dolžan v zadevi obrazložiti vsa dejstva in dokaze, ki so pomembna za izdajo pravilnega sklepa. Ključni del je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zajet v nekaj stavkih in se je ne da preizkusiti. Obrazložitev je pomanjkljiva in arbitrarna. Tožniku bi moralo biti predstavljeno v sklepu, in ne v pisni seznanitvi in zapisniku, kateri so tisti podatki, na katerih finančni organ gradi svoja dokazno oceno. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Izrek in obrazložitev sta si v nasprotju. Sklicevanje na zapisnik in pisno seznanitev ni obrazložitev odločbe. Izpodbijani sklep se ne mora sklicevati na druge akte in v njih iskati podlago za obrazložitev. Obrazloženost je nujna, da se lahko sklep preizkusi. Izpodbijani sklep se sklicuje na zapisnik in ne povzema navedb, ki so bistvene za substanciranost sklepa. Tako ima tožnik bistveno slabši položaj kot drugi (pri)tožniki, ki se pritožujejo zoper sklepe. Gre za kršitev 14. člena in 22. člena Ustave RS. Za takšno razlikovanje položajev ne obstaja noben stvarni in razumen razlog. Namen zakonodajalca je, da mora biti upravni akt obrazložen. Prilaga sodno prakso, ki se nanjo sklicuje. Sodišču predlaga, da dopusti in izvede vse predlagane dokaze, izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa. Dodaja, da je bil tožnik z ugotovitvijo prvostopenjskega organa podrobno seznanjen pred izdajo izpodbijanega sklepa (zapisnik), prvostopenjski organ pa je bil glede na ugotovljeno verjetno davčno osnovo dolžan izdati izpodbijani sklep. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po 111. členu ZDavP-2 davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka med drugim, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek utemeljeno pričakuje, da bo o izpolnitvi oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo (prvi odstavek 111. člena ZDavP-2). Po drugem odstavku navedenega člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Ključni pogoj za zavarovanje je po povedanem pričakovana davčna obveznost in njena višina. Slednje pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje in (verjetna) višina te obveznosti. O obravnavani zadevi se davčni organ sklicuje na zapisnik o DIN oziroma na pred tem tudi pisno seznanitvijo tožnika, kjer naj bi bile zapisane ugotovljene nepravilnosti, na podlagi katerih je davčni organ ugotovil dodatno davčno obveznost v višini 281.714,83 EUR.

7. Obrazložitev izpodbijanega sklepa, v kateri davčni organ ne povzame niti ključnih okoliščin, ki jih je ugotovil v zapisniku o DIN oziroma v pisni seznanitvi, kljub temu, da je navedel pričakovano višino davčne obveznosti, je tudi po presoji sodišča pomanjkljiva in je po presoji sodišča v tem delu slediti razlogom tožbe, da izpodbijani sklep nima zadostne obrazložitve po ZUP. Vendar pa je v obravnavani zadevi to pomanjkljivost, na podlagi pooblastila iz 248. člena ZUP, po katerem pritožbeni organ ob odločanju o pritožbi v svoji odločbi lahko navede pravilne razloge, pritožbeni organ odpravil. Zato po presoji sodišča bistvena pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločitve, in s tem posledično absolutno bistvena kršitev pravil postopka, ki se zatrjuje v tožbi, v obravnavani zadevi ni podana. Podatki, ki jih vsebujeta obe obrazložitvi, tako izpodbijanega sklepa in tudi odločbe pritožbenega organa, skupaj z vsebino zapisniških ugotovitev, pa po presoji sodišča tožniku dajo v zadostni meri možnost pravnega sredstva ter hkrati zadošča za preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. V zadevi pa niti ni sporno, da je zapisnik o DIN, na katerega se sklicuje davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, bil tožniku vročen pred izdajo izpodbijanega sklepa, in se je tako tožnik z vsemi zapisniškimi ugotovitvami, ki se nanašajo na obstoj zavarovane davčne obveznosti in njene (verjetne) višine lahko tudi seznanil. Ob tem sodišče navaja, da za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana, in s tem verjetna davčna obveznost, kot pravilno navaja tudi toženka. To pa posledično pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti v obravnavanem primeru ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, ker gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti in sicer ali zahtevati dodatno zavarovanje (po 120. členu ZDavP-2) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen ZDavP-2). Po povedanem tožnik, glede na ugotovitve, ki so bile zbrane v postopku nadzora in ki jih je drugostopenjski organ povzel v obrazložitvi pritožbene odločbe, tako kot v obravnavanem primeru, ne more uspeti z ugovori, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Tako je glede na povedano upoštevajoč izpodbijani sklep in obrazložitev pritožbenega organa, po presoji sodišča odločitev v zadostni meri obrazložena, saj so navedene vse ključne ugotovitve glede verjetnega obstoja davčne obveznosti in njene (verjetne) višine.

8. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni in je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z 51. členom ZUS-1), tožnikov dokazni predlog, da naj sodišče izvede „predlagane dokaze,“ ki niti niso posebej navedeni, pa sodišče kot nesubstaniranega zavrača. 10. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.