Jedro

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljeno pritožbeno navedbo, češ da v ravnanju obtoženca ni znakov kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/II KZ, ker naj bi med drugim pri vožnji kršil določilo čl. 30/I ZTVCP, ki je zgolj splošne narave in kršitev ne pomeni prekrška. Temeljna oblika kaznivega dejanja po čl. 325/I KZ je blanketna kazenskopravna norma, po kateri obstaja izvršitveno dejanje v kršitvi predpisov o varnosti cestnega prometa in se torej sklicuje na druge pravne predpise, ki jo dopolnjujejo in so lahko zakonski ali predpisi nižjega ranga, nikjer pa ni najti zahtevka, da bi morala biti kršitev predpisa, ki tvori zakonski znak blanketne norme tudi sankcionirana kot prekršek.

Izrek

Pritožba zagovornika obt. B. P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I ZKP mora obtoženec plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s citirano sodbo spoznalo obt. B. P. za krivega zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/II KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Sodišče je obtoženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP, naložilo pa mu je plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika.

Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik odvetnik Z. B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obtoženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec A. P. je na seji senata predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, svoje zaključke v izpodbijani sodbi primerno obrazložilo in obtoženca zanesljivo spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, za katero mu je odmerilo tudi primerno kazensko sankcijo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljeno pritožbeno navedbo, češ da pomeni določilo čl. 30/I bivšega ZTVCP zgolj splošno določbo, ki po tedaj veljavnem ZTVCP ni bila sankcionirana kot prekršek in da s kršitvijo takšnega določila ni mogoče storiti kaznivega dejanja. Iz izreka izpodbijane sodbe in njene obrazložitve je razvidno, da je obtoženec kršil določilo čl. 30/I ZTVCP, ki voznikom nalaga, da morajo paziti na pešce, ki so na vozišču, ali stopajo nanj, kršil pa je tudi določilo čl. 41/II ZTVCP, ki voznikom nalaga, da morajo z vozilom voziti čim bližje desnemu robu vozišča in na tolikšni razdalji od njega, da glede na hitrost vozila, prometne razmere ter stanje in lastnosti ceste ne ogrožajo drugih udeležencev v prometu. Prav navedeni kršitvi tedaj veljavnega prometnega zakona sta privedli do prometne nesreče, v kateri je oškodovanka utrpela številne hude poškodbe, zaradi katerih je umrla. Po oceni pritožbenega sodišča za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi kršitev cestnoprometnega predpisa obenem pomenila tudi prekršek, čeprav je res pretežna večina kršitev prometnih predpisov sankcionirana kot prekršek. Temeljna oblika kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odst. 325. čl. KZ je blanketna kazenskopravna norma, po kateri obstaja izvršitveno dejanje v kršitvi predpisov o varnosti cestnega prometa, torej se sklicuje na druge pravne predpise, ki jo dopolnjujejo, zato je treba vsebino enega od zakonskih znakov tega dejanja poiskati v določbah o varnosti prometa, ki udeležencem v prometu zapovedujejo ali prepovedujejo določena ravnanja v cestnem prometu. Ti predpisi, na katere se blanketna norma sklicuje, pa so lahko zakonski predpisi ali predpisi nižjega ranga, prav nikjer pa ni najti zahtevka, da bi morala biti kršitev predpisa, ki tvori zakonski znak blanketne norme, sankcionirana kot prekršek.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljeno tudi pritožbeno navedbo, češ da naj bi bila veliko večja verjetnost, da naj bi se oškodovanka gibala z leve strani ceste na desno, gledano v smeri obtoženčeve vožnje in naj bi s tem, ko je cesto prečkala izven zaznamovanega prehoda za pešce, sama povzročila kritično prometno situacijo, zaradi česar v ravnanju obtoženca ne bi bilo zaznati nikakršnih znakov protipravnosti. Iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke J. P., ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot strokovno neoporečno, je namreč razvidno, da je glede smeri gibanja oškodovanke povzel podatek, ki se mu je zdel glede na poškodbe pešakinje najbolj logičen in verjeten in je pojasnil, da bi obtoženec glede na vse okoliščine, kakršne so bile v času nezgode, lahko opazil oškodovanko na razdalji najmanj 15 do 20 m. V primeru, da bi se oškodovanka gibala iz leve proti desni, gledano v smeri obtoženčeve vožnje, pa bi jo moral obtoženec glede na preglednost ceste in pot, ki bi jo morala opraviti po njegovem voznem pasu, opaziti še prej, in sicer na razdalji 18 do 22 m oziroma 14,5 m, če bi tekla čez cesto, vendar pa je bila ta razdalja še vedno takšna, da bi pri hitrosti 42 km/h, s katero je vozil v kritičnem času, lahko svoje vozilo še pravočasno ustavil. Pritožbeno sodišče ob tem še poudarja, da samo dejstvo, da je oškodovanka hodila po vozišču v smeri, ki ni dovoljena, ne jemlje značaja protipravnosti ravnanju obtoženca, kajti vsekakor gre za prometno situacijo, ki bi jo obtoženec moral in mogel predvideti glede na to, da je tam mimo vozil vsak dan in je videl, da v kritičnem času ljudje prihajajo na delo v bližnjo tovarno, pri čemer običajno pešci hodijo tudi po cesti in jo tudi prečkajo izven zaznamovanih prehodov za pešce, zaradi česar je neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ da voznik motornega vozila ni dolžan predvidevati protipredpisnih ravnanj drugih udeležencev v prometu.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljeno tudi pritožbeno navedbo, češ da naj bi sodišče prve stopnje iskalo le okoliščine, ki so obtoženca obremenjevale, pri tem pa naj bi povsem prezrlo izpoved priče V., ki je izpovedal, da smer gibanja oškodovanke ni zanesljivo ugotovljena. Iz izpovedi priče V., ki je kot policist opravil ogled kraja prometne nesreče, je namreč razvidno, da je bila smer hoje oškodovanke po levi strani vozišča iz smeri Tržiča proti križišču pri tovarni Peko ugotovljena na podlagi poškodb vozila, smeri vožnje vozila, mesta trčenja in kraja ustavitve. Priča je izpovedala, da se je oškodovanka v času trčenja zanesljivo nahajala na tej strani vozišča, sicer pa so sklepali, da je šla proti bližnji tovarni Peko. Tako sklepanje pa je bilo po oceni pritožbenega sodišča glede na jutranjo uro in dejstvo, da so tudi drugi pešci hodili proti tovarni, povsem logično, sodišče prve stopnje pa je v razlogih izpodbijane sodbe tudi izrecno zavzelo stališče do načina prihoda ljudi na delo v kritičnem času.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi obtožencu izrečeno kazensko sankcijo in ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo številne olajševalne okoliščine, zlasti tudi velik prispevek oškodovanke k nastanku prometne nesreče, zaradi česar je obtožencu pravilno izreklo le opozorilno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri mu je glede na vse okoliščine določilo tudi primerno kazen in primerno dolgo preizkusno dobo.

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti zatrjevanih nepravilnosti niti takih, na katere mora v skladu z določilom I. odst. 383. čl. ZKP paziti v korist obtoženca po uradni dolžnosti, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora obtoženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.