Jedro

Tako iz mnenja ZRSVN kot iz strokovnega mnenja Javnega zavoda TNP izhaja, da predmetna gradnja ni v skladu z varstvenim režimom za drugo varstveno območje. V skladu z drugim odstavkom 105.a člena ZON in petim odstavkom 30. člena ZTNP-1 sta pridobljeni strokovni mnenji, ki jima tožnik ni oporekal, podlaga za toženkino odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo drvarnice na zemljišču s parc. št. 1757/1 k. o. A..

2. V obrazložitvi navaja, da se območje navedenega posega nahaja v drugem varstvenem območju Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju TNP), v vplivnem območju posebnega varstvenega območja Natura 2000, na območju hidrološke, geomorfološke, botanične, geološke in zoološke naravne vrednote državnega pomena Bohinjsko jezero in na ekološko pomembnem območju Julijske Alpe. Na podlagi 105a. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) in 42. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (v nadaljevanju Pravilnik) je pridobila mnenje Zavoda RS za varstvo narave, OE Kranj (v nadaljevanju ZRSVN), št. 2-II-366/3-O-17/SR z dne 31. 7. 2017, v katerem je zavod ocenil vpliv nameravanega posega na varstveni režim zavarovanega območja TNP z oceno D - bistven vpliv. Tudi iz strokovnega mnenja Javnega zavoda TNP, št. 3510-100/2017-4 z dne 31. 7. 2017, izhaja, da poseg ni skladen z varstvenim režimom TNP in zato ni sprejemljiv. Na podlagi navedenega ugotavlja, da nameravani poseg ni skladen z določbami 15. in 16. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1), v skladu s katerimi gradnja drvarnice v drugem varstvenem območju ni dovoljena.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je lastnik počitniškega objekta, h kateremu želi zgraditi predmetno drvarnico. Meni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti, s čimer je kršena njegova ustavna pravica do pravnega sredstva. Poleg tega toženka ni upoštevala Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Bohinj (v nadaljevanju OPN Bohinj), ki v četrtem odstavku 146. člena dopušča gradnjo pomožnih objektov, kot je drvarnica. Poleg tega je zavrnitev soglasja v nasprotju z dejanskim stanjem v naselju ..., kjer ima praktično vsak počitniški objekt še pomožni objekt. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži izdajo naravovarstvenega soglasja. Hkrati uveljavlja povračilo stroškov postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki, ki je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa posebej ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi želi tožnik v drugem varstvenem območju TNP k počitniškemu objektu graditi drvarnico v površini 4, 80 x 3, 80 m, ki je po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje sicer enostaven objekt, vendar je v skladu z drugim odstavkom 30. člena ZTNP-1 treba pridobiti naravovarstveno soglasje tudi za gradnjo enostavnih objektov izven območij naselij in razpršene poselitve.

8. Za drugo varstveno območje je varstveni režim določen v 16. členu ZTNP-1. Po tej določbi veljajo prepovedi iz 13. in 15. člena tega zakona, po 9. točki 15. člena pa je prepovedano graditi nove objekte, razen mlekarn in hlevov, objektov za preprečevanje ali zmanjševanje obstoječega obremenjevanja okolja in objektov za evidentiranje in sledenje meteoroloških, hidroloških, agroloških in ekoloških razmer ter geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov, če ti ne zahtevajo cestne povezave in nimajo ležišč.

9. Tako iz mnenja ZRSVN, št. 2-II-366/3-O-17/SR z dne 31. 7. 2017, kot iz strokovnega mnenja Javnega zavoda TNP, št. 3510-100/2017-4 z dne 31. 7. 2017, izhaja, da predmetna gradnja ni v skladu z varstvenim režimom za drugo varstveno območje. V skladu z drugim odstavkom 105.a člena ZON in petim odstavkom 30. člena ZTNP-1 sta navedeni strokovni mnenji, ki jima tožnik v upravnem postopku (niti v tožbi) ni oporekal, podlaga za toženkino odločitev. Toženka se pri svoji odločitvi v izpodbijani odločbi nanju tudi sklicuje ter navaja pravno podlago za svojo odločitev. Glede na navedeno je neutemeljen tožbeni očitek, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

10. Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na določbe OPN Bohinj. Kot je pojasnila že toženka, morajo biti prostorski akti usklajeni z določbami ZTNP-1 (glej prvi odstavek 22. člena ZTNP-1). Poleg tega iz določb 146. člena OPN Bohinj, na katere se sklicuje tožnik, jasno izhaja, da je v skladu s četrto alinejo šestega odstavka tega člena gradnja drvarnice in pokritih skladišč lesnega goriva k obstoječemu počitniškemu objektu dopustna zgolj v tretjem varstvenem območju TNP. Glede na to določbo je treba razlagati tudi Prilogo 1, ki gradnjo pomožnih objektov (tudi znotraj TNP) določa glede na namensko rabo zemljišč.

11. Pavšalne in nekonkretizirane pa so tožbene navedbe o posegu v pravico do zasebne lastnine, poleg tega tožnik tega ugovora ni uveljavljal že v pritožbi, zato je nedopusten (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na gradnje na sosednjih zemljiščih, pri čemer niti ne navaja upravnih odločb, na podlagi katerih naj bi bile takšne gradnje dovoljene. Predmet tega upravnega spora pa je le izpodbijana odločba. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Za odločitev sodišča ni bilo potrebno izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.