Jedro

Odgovornost osebe, ki daje v promet hrano je objektivna. V razmerju do oškodovancev se ta oseba ne more sklicevati na to, da so bila okužena jajca drugega pridelovalca vzrok okužbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - glede M. P. za znesek 50.000,00 SIT; - glede S. B. za znesek 30.000,00 SIT; - glede J. J. za znesek 44.000,00 SIT; - glede V. B. za znesek 90.000,00 SIT; - glede P. B. za znesek 73.000,00 SIT; - glede F. M. za znesek 76.000,00 SIT; - glede M. Š. za znesek 88.000,000 SIT; - vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1998, - glede Z. K. in B. K. v celoti, razveljavi pa se tudi odločitev o stroških postopka.

Sicer se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu plačilo odškodnine in sicer mora plačati: M. P. odškodnino v višini 140.000,00 SIT, S. B. odškodnino v višini 80.000,00 SIT, J. J. odškodnino v višini 119.000,00 SIT, V. B. odškodnino v višini 295.000,00 SIT, P. B. odškodnino v znesku 423.000,00 SIT, F. M. odškodnino v višini 226.000,00 SIT, Z. K. odškodnino v višini 119.000,00 SIT, B. K. odškodnino v višini 113.000,00 SIT in M. Š. odškodnino v višini 438.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vseh navedenih zneskov od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek tožnikov je sodišče prve stopnje zavrnilo, tožencu pa je naložilo tudi povrnitev stroškov pravdnega postopka v višini 273.115,00 SIT, v roku 15 dni.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da je izpodbijana sodba v celoti nepravilna in nezakonita, izpodbija pa jo predvsem po temelju, podrejeno pa tudi po višini. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vzroka za nastalo škodo tožnikov. Vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo ni podana. Izvor salmonele je bil namreč v okuženih jajcih, ki jih je toženi stranki dobavil C. G. in ne v ravnanju toženca. Toženec sam ni mogel ugotoviti okuženosti jajc niti preprečiti razširitve okužbe na drugo hrano. V dokaz povedanega je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala tudi postavitev izvedenca mikrobiološke stroke oziroma strokovnjaka za prehrano, ki naj bi podal mnenje o vzroku okužbe s salmonelo v konkretnem primeru, o pravilnem postopku priprave in shranjevanja francoske solate in, ali je tožena stranka v konkretnem primeru sploh lahko kaj vplivala na razvoj in razmnoževanje salmonel. Če bi izvedenec ugotovil, da bi tožena stranka tudi s pravilnimi postopki pri pripravi francoske solate ne mogla preprečiti razvoja in razmnoževanja salmonel, potem ne more biti odgovorna za nastalo škodo. Vse to pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Podrejeno navaja, da so prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na trajanje in intenzivnost posledic okužbe previsoko odmerjene. Povsem pa so neutemeljeno prisojene odškodnine zaradi prestanega strahu. Iz obrazložitve namreč sploh ni jasno razvidno, za kakšen strah je tožnikom prisojena odškodnina - ali za strah za izid zdravljenja ali za strah pred morebitno okužbo svojcev. Po mnenju toženca za strah za izid zdravljenja ni bilo nobenega razloga, saj se je tožnikom zdravstveno stanje hitro boljšalo. Prav tako ni bilo utemeljenega strahu za okužbo svojcev, saj se okužba izjemoma prenaša direktno, prav tako pa so od zdravnikov tožniki dobili ustrezna navodila za higienske ukrepe.

V odgovoru na pritožbo so tožeče stranke, razen M. P., navedle, da je pritožba neutemeljena, saj je pravni temelj odgovornosti toženca 179. in 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 57/89 - v nadaljevanju ZOR. Gostinci namreč odgovarjajo za škodo, nastalo zaradi nezdrave - inficirane hrane po načelu objektivne odgovornosti. Zato je pravno nepomemben ugovor tožene stranke, da ni podana vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem toženca zaradi uporabe inficirane surovine - kokošjih jajc. Obseg škode pa je ugotovljen na podlagi izvedenskega mnenja, kateremu pa tožena stranka med postopkom ni ugovarjala.

Pritožba je deloma utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik tega pritožbenega razloga v pritožbi namreč ni obrazložil in tako ni razvidno, katero kršitev postopka uveljavlja. Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da nobena od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni podana.

Prav tako nista podana uveljavljena pritožbena razloga nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, kolikor gre za temelj odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za ugotovitev toženčeve odgovornosti za nastalo škodo. Ob tako ugotovljenih dejstvih je uporabilo pravilno materialno pravo ter svojo odločitev glede odškodninske odgovornosti toženca tudi primerno obrazložilo. Zato pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bila vzrok okužbe kupljena jajca ter da ni ugotovljeno, ali je toženec storil vse potrebno, da bi do razvoja in razmnoževanja salmonele ne prišlo, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se torej strinja, da je temelj odgovornosti tožene stranke v 1. odstavku 179. člena ZOR. Odgovornost tožene stranke je torej objektivna. To pomeni, da se v razmerju do oškodovanca - v konkretnem primeru do tožnikov, toženec ne more sklicevati na to, da je okužba hrane (francoske solate) posledica uporabljenih okuženih jajc, ki jih je pridelal nekdo tretji. V razmerju do oškodovancev torej okužena jajca, ki jih je pridelal nekdo tretji, ne predstavljajo razloga za oprostitev odgovornosti po členu 177 ZOR.

Prav tako ni utemeljena pritožba glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo vsem tožnikom, razen odškodnine za B. K. in Z. K., kar pa bo pritožbeno sodišče pojasnilo kasneje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnin iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero višine odškodnine (intenzivnost in trajanje bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in čas zdravljenja, ter v dveh primerih tudi trajanje hospitalizacije) ter v sodbi to tudi primerno obrazložilo. Tako so prisojene odškodnine iz tega naslova tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerne. Določene so ob upoštevanju določb člena 200 ZOR. Sicer pa je v tem delu pritožba le splošna in torej ne pove natančneje, glede koga in v kakšnem obsegu odškodnina ni primerna. V tem delu je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, za kakšen strah je tožnikom prisojena odškodnina - ali za strah za izid njihovega zdravljenja ali za strah za morebitno okužbo svojcev. V obrazložitvi sodbe je najprej navedeno, da sodišče prve stopnje priznava tožnikom odškodnino za strah zaradi izida zdravljenja (sekundarni strah), nato pa prisojo odškodnine iz tega naslova sodišče utemeljuje najprej z opisom strahu, ki so ga tožniki doživljali zaradi možnosti okužbe svojih bližnjih, nato pa z dejstvom, da je eden od okuženih tudi umrl. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 1. odstavka 354. člena ZPP, ker so razlogi za odločitev o zahtevku za povrnitev odškodnine iz naslova strahu nejasni oziroma nasprotujoči tako, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je bila tožnikoma Z. K. in B. K. prisojena odškodnina v višini 119.000,00 SIT oziroma 113.000,00 SIT, pri čemer iz obrazložitve izhaja, da vsak od zneskov predstavlja vsoto odškodnine iz naslova telesnih bolečin in odškodnine za strah.

Pri tem pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo , kaj v vsakem od teh zneskov predstavlja odškodnino za telesne bolečine in nevšečnost ter kaj odškodnino za strah. V zvezi s tem pa za vsako vrsto odškodnine manjkajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih. Ker sodbe v tem delu tako ni mogoče preizkusiti, je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Zaradi vseh navedenih kršitev je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v delih, v katerih so bile ugotovljene kršitve, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje odpraviti vse ugotovljene pomanjkljivosti, predvsem pa bo moralo glede na že izvedene dokaze ponovno presoditi, ali so vsi tožniki upravičeni do odškodnine za strah za izid zdravljenja, ter ob tem upoštevati merilo iz 200. člena ZOR. To merilo pa je: stopnja strahu in njegovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR). Ob tem je treba upoštevati stališče sodne prakse, da je pravno priznan le intenziven in dalj časa trajajoč strah in da strah za drugega ni pravno priznana škoda.

Vse povedano velja tudi za odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu za B. K. in Z. K., pri čemer pa je glede njiju treba obrazložiti vsako od postavk.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v ponovno odločanje, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).