Jedro

Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da si je poškodoval roko, ko je vozilo potegnilo, sam pa je imel roko še na avtu. Dejstvo, da je najprej zatrjeval, da so vrata zaloputnila, nato pa, da je prišlo do poškodbe, ko je avto potegnil, sam pa se je še držal za vrata, ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Opis dogodka je bil nekoliko spremenjen, vendar na prvem naroku in to možnost je potrdil izvedenec medicinske stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 2.000,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je zatrjeval, da so se zaradi hitrega speljevanja zavarovanca tožene stranke vrata vozila zaprla in mu poškodovala prst leve roke. Izvedenec cestnoprometne stroke je to trditev ovrgel kot nemogočo. Vseeno je sodišče ugodilo zahtevku, da je do obravnavane poškodbe lahko prišlo na drug način in sicer tako, da ni prišlo zaradi udarca vrat, ampak, da je poškodba prišla le z delovanjem ostrega kovinskega roba karoserije, na katerem ni bilo tesnilne gume. Priotžnica meni, da se je sodišče predvsem oprlo na izvedeniško mnenje prof. dr. B. E., ki je to možnost dopustil, če se je tožnik držal s prsti rok za notranji rob karoserije na mestu brez tesnilne gume. Izvedenec je izključil možnost poškodovanja, če bi na karoseriji bila tesnilna guma ali bi se oprijel za zunanji zaobljeni del karoserije. Med pravdo tožeča stranka ni omenjala, da na karoseriji ni bilo tesnilne gume. To je prvič navedla na prvem naroku in ni predložila dokazov kot so npr. fotografije. Izvedenec S. Š. pa je navedel, da če bi bila demontirana tesnilna guma, vrata med vožnjo ropotajo, vdira zrak, prah in voda. To pomeni, da je sum o tem, da na karoseriji ni bilo tesnilne gume. Na rekonstrukciji je tožnik položaj roke prvič pokazal na tesnilni gumi, drugič na zaobljenem delu karoserije. Pravilna dokazna ocena ne more potrditi tožbenih navedb. Kar je tožeča stranka zatrjevala, ni bilo potrjeno z dokazi. tožnik je na UKC ... in pri osebnem zdravniku povedal, da so mu prst priprla avtomobilska vrata. Ni logične razlage, zakaj bi tožnik ob tožbi zatrjeval poškodbo ob izstopu in pozneje pogovoru, da je prišlo izven vozila, ko je roko držal na ostrem robu. Kljub temu, da izvedenec meni, da je demonstrirani položaj tožnika naraven, pritožnica meni, da gre za nenaraven položaj in nelogičen položaj.

3. Na vloženo pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je do poškodbe prišlo pri izstopanju tožnika iz vozila, ko je eno roko še držal na avtomobilu in ko so bila vrata na avtomobilu še odprta, je zavarovanec tožene stranke speljal in je prišlo do poškodbe tožnika (list. št. 2). Ker je že pred pravdo tožena stranka oporekala načinu nastanka poškodbe, je tožnik opisoval, kje je držal roko in da je možno, da se je poškodoval tako kot trdi. Že v tožbi je predlagal tako izvedenca cestnoprometne stroke kot medicinske stroke. Nato je še na prvem naroku v odgovoru na navedbe toženke navajal, da je levo roko držal na zadnjih levih vratih vozila, nekaj centimetrov pod vrhom okvirja vrat in da okvir vrat tam ni obložen z gumo in da je možno, da je prišlo do hujše poškodbe spodnje strani prstanca leve roke in tudi mezinca (navedbe na naroku 7. 10. 2014). Navajal je tudi, da so vrata obložena z gumo in da zato ni utrpel poškodbe na zgornji strani prstov, da pa je možno, da je med samodejnim zapiranjem vrat roko že potegnil delno iz okvirja vrat, zato so mu vrata priprla prve tri prste. Navajal je tudi, da je možno, ker je bilo vozilo staro, da je bil mehanizem obrabljen in vrat ni zadrževal. Nato je bil na istem naroku zaslišan kot stranka in dogodek opisal na list. št. 33. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožnik ni navajal opisa škodnega dogodka tako, kot ga je nato ugotovil izvedenec medicinske stroke prof. dr. B. E., kateremu sledi sodišče prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta izvedenca za raziskavo prometnih nezgod N. Č. in S. Š. ugotovila, da je praktično in teoretično nemogoče, da bi zadnja vrata vozila udarila po prstih preden bi se zaprla. Nato pa sta izvedenec S. Š. in izvedenec medicinske stroke dr. B. E. opravila rekonstrukcijo dogodka. Tam pa je izvedenec B. E. zaključil, da bi pod določenimi pogoji lahko prišlo do poškodbe volarnega dela prsta leve roke tožnika, in sicer v primeru, da je notranji rob karoserije na mestu, kjer se je tožnik držal s prsti roke, bil brez tesnilne gume. Ko je vozilo sunkovito speljevalo, se je tožnik podzavestno ali zavestno lahko krčevito oprijel okvirja karoserije, in sicer s prstancem leve roke za kovinski rob. Izvedenec je celo zaključil in to je sodišče prve stopnje sprejelo, da je takšen način nastanka poškodbe možen in najverjetnejši. Sodišče je tudi vpogledalo predložene fotografije, ko mu je tožnik pokazal, kako je stal ob pogovoru s S., ki je bila na drugi strani vozila in je zaključilo, da je pozicija človeka naravna in da v tem ni nič nenaravnega ali neživljenjskega. Tudi poškodbe tožnikove roke so potrjevale, da se je tožnik pravzaprav urezal in mu je nekaj raztrgalo kožo. Izvedenec S. Š. pa je gradil svoje mnenje na opisu dogodka, da so tožnika po prstih udarila vrata in da zato takšnih poškodb ni mogel utrpeti. Sodišče nato pojasni, da je res tožnik v postopku tudi to zatrjeval, vendar je tudi opisal, kako se je držal za vrata. Zato je sodišče sledilo izvedencu dr. B. E., da je do poškodbe prišlo, ko je vozilo potegnilo naprej, tožnik pa je na tem predelu držal roko. Tako se izkaže, da do poškodbe ni prišlo zaradi udarca vrat, kot je sklepal izvedenec S. Š., ampak je vreznino in odtrganje kože povzročil železni del, ki je bil pod spodnjim delom prsta tožnika. Sodišče je pravilno poudarilo, da tožnik ves čas govori tudi o železnem robu na lupini avta in da je tudi tako opisoval dogodek, da mu je prst poškodovalo železo na vratih avta. Vozila pa izvedenca nista mogla vpogledati, ker je bilo že prodano

7. Pritožbi je treba tudi odgovoriti, da tožnik ni dokazoval škodnega dogodka in načina poškodbe le s svojim zaslišanjem in izvedencem, ampak je tudi v UKC ... in pri osebnem zdravniku povedal, da so mu prst priprla avtomobilska vrata. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ne more pri zdravniku, ko je poškodovan, opisovati natančno ali je šlo za poškodbo z ostrim robom karoserije, na katerem ni bilo tesnilne gume in zakaj je ni bilo. Pomembno je, da se datum škodnega dogodka in grobi opis poškodbe skladata. Razlika opisa dogodka pri zaslišanju in na rekonstrukciji pa ni tolikšna, da bi sodišče prve stopnje podvomilo v resničnost tožnikovih navedb. Ravno rekonstrukcija je bila dokaz, da je dr. B. E. med tremi možnimi načini poškodovanja opisal kot možen in najverjetnejši ravno način, da se je tožnik s prsti oprijel notranjega roba brez tesnilne gume (list. št. 156 in 157). Izvedeniški mnenji izvedenca S. Š. in dr. B. E. si ne nasprotujeta; gre za drugačen način poškodovanja oziroma ugotovitve, da je tožnik tako, kot je pokazal na rekonstrukciji, lahko utrpel škodo, katero je povzročil avtomobil oziroma vrata. Sodišče prve stopnje je tudi zaslišalo tožnika, postavilo natančna vprašanja izvedencem in tudi z neposrednim zaznavanjem naredilo dokazno oceno, s katero se pritožbeno sodišče strinja (točka 8 obrazložitve). Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).