Jedro

OZ ne ureja verižnega pobotanja (torej pobotanja, pri katerem je vključenih več oseb, ki se dogovorijo, da določene terjatve prenehajo). Takšno „pobotanje“ je vrsta sporazumov o odpustu dolgov, sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realizirani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi tudi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 130623/2010 z dne 22. 9. 2009 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v višini 383,80 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med gospodarske spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR – 1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - 2. odstavek 458. člena ZPP).

6. Toženec s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bil vtoževani račun delno plačan, da je napačno presodilo številne dokaze ter da tožeča stranka ni izkazala, da je storitve po vtoževanem računu opravila, iz delnega plačila računa pa ni mogoče sklepati, da toženec priznava celoten dolg po tem računu; uveljavlja pritožbeni razlog napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To v predmetnem sporu (majhne vrednosti) ni upošteven pritožbeni razlog.

7. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz Pogodbe za izvajanje del svetovanega inženiringa ter strokovnega nadzora pri gradnji objekta „X“ (priloga A2) izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačati znesek 6.225,00 EUR za vsak mesec, ko bo tožeča stranka zanjo opravljala naslovne storitve. Kaj (katere izmed storitev, naštetih v pogodbi) točno bi tožeča morala opraviti vsak mesec, da bi bila upravičena do takšnega plačila, ni določeno. Tega katere storitve (točno) so bile opravljene meseca aprila 2008 (obdobje na katero se vtoževani račun nanaša), tožeči stranki zato ni bilo potrebno dokazovati. Tožena stranka namreč ne zanika, da je tožeča stranka v tistem obdobju opravila nekatere storitve (ne pa vseh, ki bi jih morala - pri čemer ne navede katere storitve bi po njenem morala opraviti, pa jih ni). Ker to, kaj vse bi morala storiti ni nikjer določeno, že samo dejstvo, da je opravila nekaj storitev zadostuje za zaključek, da je upravičena do pogodbeno dogovorjenega plačila.

8. Pritožnik sodišču prve stopnje nadalje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Napačno naj bi uporabilo določbo 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker je priznalo pobotanje obveznosti, ki sploh še niso nastale, še manj pa so zapadle.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila kompenzacija sklenjena dne 4. 12. 2009 (4. alineja 7. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe), kar predstavlja ugotovitev dejanskega stanja, ki ga s pritožbo ni mogoče izpodbiti. Posledično so neresnične pritožbene navedbe, da dve izmed terjatev, ki sta bili predmet Predloga verižne kompenzacije v prilogi A8, ob sklenitvi slednje, še nista nastali. Kdaj sta omenjeni terjatvi zapadli v plačilo pa v obravnavanem postopku ni pomembno. OZ namreč ne ureja verižnega pobotanja (torej pobotanja, pri katerem je vključenih več oseb, ki se dogovorijo, da določene terjatve prenehajo)(1). Skladno s sodno prakso je takšno „pobotanje“ vrsta sporazumov o odpustu dolgov, sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realizirani. Vsak udeleženec verižne kompenzacije je v pravnem razmerju z neposrednim predhodnikom in naslednikom v verigi udeležencev. V razmerju do predhodnika je upnik, do naslednika pa dolžnik. Do prenehanja obveznosti vsakega udeleženca (ne da bi ta kaj plačal) lahko pride samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika, slednjemu odpusti dolg. Zato je način prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo odpust dolga in ne pobot (2). Za odpust dolga OZ ne predpisuje pogoja zapadlosti terjatev, ki so predmet takšnega sporazuma. Ali so sporne terjatve v trenutku podpisa pogodbe v prilogi A8 že zapadle, zato v obravnavanem sporu ni pomembno. O zmotni uporabili materialnega prava tako ni mogoče govoriti.

10. ZPP v 451. členu določa, da mora v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na trditve nasprotne stranke (452. člen ZPP). V teh vlogah ne sme navajati novih dejstev ali predlagati novih dokazov, razen v kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe nasprotne stranke. Tožena stranka je trditve: - da je dne 29. 9. 2009 tožniku, poleg plačila po spornem računu, dolgovala tudi plačila po kasneje izdanih računih, - da so bili vsi pozneje izdani računi plačani (kar izhaja iz odsotnosti drugačnih trditev tožeče stranke), - da je potrebno šteti, da so bile s plačili najprej poplačane najstarejše terjatve, saj se toženec pri posamičnih plačilih ni izjasnil o vrstnem redu poplačil (287. člen OZ) ter - da bi zaradi navedenega lahko tožnik vtoževal kvečjemu plačilo po zadnjem izdanem računu; podala šele v 2. pripravljalni vlogi. Ker ne pomenijo odgovora na trditve tožeče stranke, je takšno navajanje prepozno. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko se do njih ni opredeljevalo, je povsem pravilno. Iz istega razloga nanje ni odgovarjalo niti pritožbeno sodišče. 11. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel. Zato mora, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, sam kriti svoje pritožbene stroške.

13. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) M. Juhart in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 390

(2) Npr. VS RS v sklepu III Ips 59/2000