Jedro

Obremenjevanje premoženja tožene stranke, ne da bi ta pojasnila razlog za to, čeprav jo je tožeča stranka k temu izzvala, kaže, da je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali vsaj precej otežena, verjetna. Pogoj za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ je torej izkazan.

S tem, ko je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla kot dokaze: „kot doslej“ (ter „sodni preudarek“, ki ni dokaz), pri tem pa ni pojasnila, katerega od doslej (verjetno v tožbi) predlaganih dokazov predlaga v potrditev katerega od zatrjevanih dejstev v zvezi z zatrjevano nevarnostjo v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ni zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje terjatve z začasno odredbo, ki se je glasil: „I. V korist tožeče stranke K. d.o.o. se v zavarovanje plačila denarne terjatve v znesku 40.562,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 02. 2011 dalje do plačila, prepove naslednjim organizacijam za plačilni promet: - A, - B ter - C, da ne smejo toženi stranki I. Z. ali komu drugemu po njenem nalogu iz njenih transakcijskih računov št. - X, odprt pri A, - X, odprt pri B, - X, odprt pri C izplačati denarnega zneska v višini 40.562,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 02. 2011 dalje.

II. Toženi stranki I. Z. se prepove odtujitev in obremenitev njemu solastnega deleža do ½ nepremičnine parc. št. 2134/10 k.o. X, kar se zaznamuje v ZK Okrajnega sodišča v Ljubljani.

III. Toženi stranki I. Z. se prepove odtujitev in obremenitev ali razpolaganje z njemu lastnimi poslovnimi deleži v družbi S. d.o.o., matična št. XXXX, davčna št. XXXXX, in sicer v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke K. d.o.o. v višini 40.562,72 EUR.“

2. Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, z vsebino, razvidno iz uvoda te obrazložitve, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Tožeča stranka pa tudi ni izkazala za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

6. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da so bile trditve tožeče stranke, da tožena stranka svoje premoženje skriva in pretvarja v druge oblike premoženja, nekonkretizirane. Zgolj s trditvami o ravnanjih tožene stranke kot predsednika upravnega odbora S. d.d., ki jih je tožeča stranka podala v tožbi, in ki naj bi kazale, da je le-ta v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in protipravno zmanjševala premoženje družbe S. d.d., zaradi česar je le-ta pristala v stečaju, ter trditvami o številnih kazenskih postopkih, v katerih se nahaja tožena stranka, tožeča stranka še ne more verjetno izkazati nevarnosti, da bo tožena stranka „svoje“ premoženje odtujevala, skrivala ali kako drugače z njim razpolagala v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ne da bi konkretno navedla, katero ravnanje tožene stranke kaže na obstoj nevarnosti v smislu te določbe in zakaj. Tudi če je tožeča stranka prepričana, da tožena stranka svoje premoženje skriva, da ga odtujuje in pretvarja v druge oblike premoženja, mora to svoje prepričanje utemeljiti z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ki izkazujejo takšno ravnanje tožene stranke, le-te pa mora tudi verjetno izkazati.

7. Trditve tožeče stranke o finančnem izčrpavanju družbe S. d.d. v osebno korist tožene stranke, o tem, da ni znano, kam se stekajo finančna sredstva, pridobljena z razpolaganjem s premoženjem družbe S. d.d., same po sebi še ne izkazujejo verjetnosti, da tožena stranka tudi s svojim premoženjem razpolaga v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ.

8. Pritožbeno sodišče verjame, da tožeča stranka težko pride do konkretnih podatkov o premoženju tožene stranke in o njenem razpolaganju z njim. Vendar pa v pravdnem postopku tudi na področju zbiranja dokaznega gradiva velja razpravno načelo. Lahko pa bi tožeča stranka v zvezi s svojimi trditvami o tem, da tožena stranka svoje premoženje, na katerega bi upniki lahko segli z izvršbo, odtujuje, pretvarja v druge oblike premoženja, na primer v denar na računih v tujini (ki jih je konkretizirala šele v pritožbi), predlagala ustrezne dokaze, kar pa je storila šele v pritožbi. Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla kot dokaze: „kot doslej“ (ter „sodni preudarek“, ki ni dokaz), pri tem pa ni pojasnila, katerega od doslej (verjetno v tožbi) predlaganih dokazov predlaga v potrditev katerega od zatrjevanih dejstev v zvezi z zatrjevano nevarnostjo v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, s čimer ni zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu.

10. Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni verjetno izkazala, da bi dolžnik zaradi prepovedi razpolaganja z njemu solastnem deležu do ½ nepremičnine parc. št. 2134/10 k.o. X, ter z njemu lastnim poslovnim deležem v družbi S. d.o.o. pretrpel le neznatno škodo ter da zgolj trditev, da tožena stranka nima namena prodati ali odtujiti nepremičnine in poslovnih deležev, ne zadostuje za izpolnjevanje pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Ni namreč res, da zaradi takšne prepovedi dolžnik ne more pretrpeti škode, saj gre za poseg v temeljna upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice. Škoda zaradi prepovedi razpolaganja z nepremičninami ali s poslovnim deležem lahko dolžniku nastane vsak čas. Tožeča stranka pa ni podala tehtnih argumentov, s katerimi bi verjetno izkazala, da bi bila takšna škoda le neznatna.

11. Zmotno pa je prvostopenjsko sodišče ocenilo trditve tožeče stranke o zemljiškem dolgu, ki naj bi ga tožena stranka ustanovila na nepremičninah v njeni lasti in v lasti njene žene. Tožeča stranka namreč ni trdila le, da je tožena stranka ustanovila zemljiški dolg v višini 5.000.000,00 EUR, temveč je trdila tudi, da ji v dneh pred 18. 08. 2011, ko je ta dolg ustanovila, zagotovo nihče ni posodil zneska 5.000.000,00 EUR, ki bi ga bilo potrebno zavarovati z ustanovitvijo zemljiškega dolga v navedeni višini. Trdila je, da je povsem očitno, da je tožena stranka s tem manevrom želela zgolj preprečiti, da bi upniki lahko posegli na njeno osebno premoženje, kar ji je tudi uspelo, saj se bo vsakokratni imetnik zemljiškega pisma (ki je neznan – najbrž pa je to kar tožena stranka sama) lahko poplačal iz vrednosti obremenjenih nepremičnin pred ostalimi upniki tožene stranke. Opisano ravnanje tožene stranke naj bi bilo eklatanten primer ravnanja v škodo upnikov, ki utemeljuje nevarnost, da je poplačilo terjatve brez izdaje začasne odredbe močno ogroženo.

12. Takšne trditve tožeče stranke pa so trditve o konkretnem ravnanju tožene stranke, ki naj bi merilo v oteževanje poplačila upnikov. Tožena stranka na te trditve ni konkretno odgovorila, niti ni zanikala trditev o ustanovitvi zemljiškega dolga. To pa je pomenljivo dejstvo pri presoji trditev tožeče stranke v zvezi z zatrjevano nevarnostjo v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ. Obremenjevanje premoženja tožene stranke, ne da bi ta pojasnila razlog za to, čeprav jo je tožeča stranka k temu izzvala, pa kaže, da je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali vsaj precej otežena, verjetna. Pogoj za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ je torej izkazan.

13. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno materialnopravno odločilo, da nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ ni verjetno izkazana. Ker je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo že iz navedenega razloga, se ni ukvarjalo z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker glede na ugotovljeno v točkah 11., 12. in 13. obrazložitve tega sklepa niso odločilnega pomena.

15. Prvostopenjsko sodišče naj se v ponovljenem postopku ukvarja z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve v smislu prvega odstavka 270. člena ZIZ in na podlagi ocene o verjetnosti obstoja le-te ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).