Up-212/96

12. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe H. export import, d.o.o., Ž. ter A. K. iz O. v., M. L. iz Ž., O. R. iz B. in O. Ž. na seji senata dne 12. maja 1999 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj št. 464-09/96-23 z dne 11. 6. 1996 v zvezi z odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo LP 00996/1996-MR z dne 12. 1. 1996, kolikor gre za zadržanje izvrševanja, se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki so dne 17. 7. 1996 vložili ustavno pritožbo zaradi neizdaje odločbe po 17. členu takrat veljavnega Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 60/77 p. - v nadaljevanju: ZUS) o odložitvi izvršitve odločbe Agencije Republike Slovenje za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: Agencija) št. LP 00996/1996-MR z dne 12. 1. 1996, potrjene z odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj (v nadaljevanju: Ministrstvo) št. 464-09/96-23 z dne 11. 6. 1996, do končne odločitve Vrhovnega sodišča. Pritožniki navajajo, da so dne 9. 7. 1996 na Vrhovnem sodišču vložili tožbo zoper prej navedeno odločbo Ministrstva in da so dne 10. 7. 1996 vložili tudi zahtevo, da Ministrstvo po 17. členu takrat veljavnega ZUS v treh dneh odloči o odložitvi izvršitve navedene dokončne upravne odločbe. Ker Ministrstvo o navedeni zahtevi ni odločilo v roku so predlagali, da Ustavno sodišče odloži izvršitev navedene odločbe.

2.Pritožniki so denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki ali pooblaščenci teh. V denacionalizacijskem postopku so zahtevali kapitalski delež podjetja J., K. t. p., p.o., Ž. (v nadaljevanju: J.). Predlagali so izdajo začasnih odredb po 10. in 11. členu ZLPP. Pri tem začasne odredbe po 11. členu ZLPP v korist H. in O. Ž. niso bile izdane, ker naj bi bila pritožnika s predlogi po 11. členu ZLPP prepozna. V korist ostalih ustavnih pritožnikov so bile začasne odredbe po ZLPP sicer izdane in so pravnomočne, pritožniki pa so naknadno svoje denacionalizacijske zahtevke do zavezanca bistveno zvišali. Skupna višina denacionalizacijskih zahtevkov pa bi tako bistveno presegala obseg premoženja, ki je zavarovan z začasnimi odredbami po ZLPP. Ustavni pritožniki so zato skušali v postopku izdaje soglasja k programu lastninskega preoblikovanja podjetja zavezanca pred Agencijo ter Ministrstvom s pravnimi sredstvi preprečiti odobritev programa lastninskega preoblikovanja zavezanca J., saj naj ta ne bi bil upošteval njihovih celotnih denacionalizacijskih zahtevkov. Ker je bil J. odobren program lastninskega preoblikovanja, so ustavni pritožniki menili, da po zaključku denacionalizacijskega postopka ne bo več na voljo dovolj delnic.

3.V postopku preizkusa so bila pridobljena pojasnila Ministrstva, Agencije ter J. Ministrstvo je dne 22. 7. 1996 pojasnilo, da je zahtevo pritožnikov dne 17. 7. 1996 odstopilo v odločanje Agenciji, ki je v tej zadevi pristojna za odločitev po 17. členu ZUS. Agencija pa je dne 24. 7. 1996 odgovorila, da je bilo nepopolno vlogo pred odločitvijo potrebno poslati v dopolnitev pritožnikom, tako glede dokaza o vloženi tožbi v upravnem sporu na Vrhovno sodišče, kot glede izkaza težko popravljive škode. J. je dne 23. 7. 1996 sporočil, da je, na podlagi v izreku navedenih odločb ter soglasja Sklada Republike Slovenije za razvoj in Agencije za trg vrednostinih papirjev, dne 10. 7. 1996 že pričel z javno prodajo delnic ter drugimi oblikami lastninskega preoblikovanja. Prekinitev oziroma razveljavitev teh postopkov naj bi povzročila podjetju nepopravljivo škodo, pri prizadetih delavcih in ostalih državljanih pa velike težave, saj naj bi bili notranji odkup, interna razdelitev delnic kot tudi javna prodaja vsebinsko skoraj že povsem opravljeni. Z javno prodajo naj bi bilo že vpisane več kot 90% razpisane kvote, pri čemer rok teče do 8. 8. 1996. Ob tem naj bi bila zahteva ustavnih pritožnikov povsem neutemeljena glede na veljavne predpise ter možni obseg njihovega denacionalizacijskega zahtevka.

4.Dne 5. 8. 1996 je ustavna pritožnica M. L. predložila sklep Agencije št LP 00996/1996 z dne 1. 8. 1996, s katerim je bila zahteva denacionalizacijskih upravičencev po 17. členu ZUS kot pomanjkljiva zavržena. Agencija pa je sporočila, da je bila zoper ta sklep vložena pritožba dne 6. 8. 1996 ter predložila odločbo pritožbenega organa - Ministrstva št. 464-09/96-23-2 z dne 17. 10. 1996, s katero je bila pritožba zoper odločbo Agencije zavrnjena kot neutemeljena.

B.

5.V času veljavnosti ZUS je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je dopustna samostojna ustavna pritožba zoper odločitev (ali molk) o zadržanju upravne odločbe po 17. členu navedenega zakona. Ustavno pritožbo je bilo mogoče vložiti tudi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Vendar pa je tudi v tem primeru po drugem odstavku 51. člena ZUstS treba izčrpati vsaj redno pravno sredstvo, če to obstaja. Družba H. in ostali pritožniki so v obravnavanem primeru vložili zahtevo po 17. členu na nepristojen organ. Za odločanje o odlogu izvršbe po 17. členu ZUS je bil namreč v danem primeru pristojen prvostopni organ (Agencija).

Zato so imeli možnost pritožbe na Ministrstvo in sicer tako zaradi molka prvostopnega organa, kot tudi zaradi zavrženja ali zavrnjenja zahteve za odlog izvršbe. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

6.V času po vložitvi ustavne pritožbe, pa sta bili o zahtevi pritožnikov po 17. členu ZUS izdana sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo št. LP 996/1996- MR z dne 1. 8. 1996 in odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj št. 464-09/96-23-2 z dne 17. 10. 1996. Navedena akta bi bilo, ob izpolnjevanju pogojev očitnosti kršitve in nastanka nepopravljivih posledic za pritožnika v primeru izvršitve, dopustno izpodbijati z ustavno pritožbo po drugem odstavku 51. člena ZUstS. Ustavni pritožniki pa tudi, če bi bili razširili ustavno pritožbo na ti dve odločbi, niso več imeli pravovarstvene potrebe, da bi Ustavno sodišče odločalo o odložitvi izvršitve odločbe Agencije št. LP 00996/1996-MR z dne 12. 1. 1996, potrjene z odločbo Ministrstva št. 464-09/96-23 z dne 11. 6. 1996, do končne odločitve Vrhovnega sodišča.

Navedeni odločbi sta bili namreč izvršeni pred izdajo odločbe Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj št. 464-09/96-23-2 z dne 17. 10. 1996, torej pred tem, ko je Ustavno sodišče sploh postalo pristojno za odločanje o njunem zadržanju. Iz v postopku pridobljenih pojasnil je razvidno, da je J. na podlagi pridobljenih soglasij k programu lastninskega preoblikovanja skladno z javnim pozivom z dne 9. 7. 1996 v obdobju od 10. 7. 1996 do vključno 8. 8. 1996 izvedel interno razdelitev in notranji odkup delnic kot tudi javno prodajo. Zato tudi ni bilo razloga za prednostno obravnavanje ustavne pritožbe.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan