Jedro

Z določbo šestega odstavka 87. člena ZS je zakonodajalec opredelil dolžnost slehernega sodnega cenilca in izvedenca oziroma sodnega tolmača, da se kontinuirano individualno strokovno izpopolnjuje in sproti seznanja zlasti z novimi dognanji in metodami v svoji stroki. Pri tem zakon toženki ne nalaga nobene dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti ne dolžnosti obveščanja sodnih cenilcev in izvedencev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, kot zmotno uveljavlja tožnik v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 razrešila tožnika kot sodnega cenilca, imenovanega za strokovno področje stroji in oprema, podpodročje kovinska in nekovinska predelovalna oprema stroji in naprave, z dnem dokončnosti te odločbe; pod točko 2 izreka je tožniku odredila rok, v katerem mora toženi stranki oddati svojo štampiljko in izkaznico; pod točko 3 izreka je odločila, da se razrešitev vpiše v imeniku sodnih cenilcev in objavi v Uradnem listu Republike Slovenije ter na spletnih straneh tožene stranke.

Tožena stranka v obrazložitvi povzema določila 19. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 7/02 in 75/03, v nadaljevanju: Pravilnik) ter določila 2. in 4. odstavka 84. člena, 6. odstavka 87. člena in 2. točke 1. odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji). Nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik kot sodni cenilec bil dolžan toženi stranki predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju do 15. 1. 2009. Na izpolnitev navedene dolžnosti je tožena stranka opomnila vse sodne cenilce in izvedence z dopisom z dne 18. 12. 2008. Ker pa tožnik, kljub navedenemu obvestilu, ni predložil dokazil, ga je tožena stranka dne 12. 2. 2010 ponovno pozvala z dopisom, ki mu je bil osebno vročen 23. 2. 2010, k predložitvi dokazil v skladu s 6. odstavkom 87. člena ZS in 1. odstavkom 36. člena Pravilnika. Slednji je pred uveljavitvijo novele Pravilnika, objavljene v Uradnem listu RS št. 1/2012, od izvedencev in cenilcev zahteval predložitev dveh potrdil, po novem pa petih potrdil. Vendar tožena stranka od tožnika ni prejela nobenega dokazila o ustreznem strokovnem znanju ter praktičnih sposobnostih in izkušnjah, tako da tožnik svoje zakonske dolžnosti ni izpolnil. Zato je po presoji tožene stranke izpolnjen zakonski razlog za razrešitev po 2. točki 1. odstavka 89. člena ZS, in sicer, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev iz 4. odstavka 84. člena ZS. Dodatno je še obrazložila, da mora v skladu s 3. odstavkom 24. člena Pravilnika razrešeni cenilec v treh dneh od prejema odločbe o razrešitvi toženi stranki oddati svojo štampiljko in izkaznico. V skladu s 4. odstavkom 24. člena Pravilnika se razrešitev vpiše v imenik sodnih cenilcev in objavi v Uradnem listu Republike Slovenije ter na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in javno upravo, sedaj tožene stranke.

V tožbi ob izpostavljeni določbi 6. odstavka 87. člena ZS, ki sodnim cenilcem nalaga dolžnost strokovnega izpopolnjevanja in sprotnega seznanjanja zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih v organizaciji pristojnih državnih organov, pooblaščenih organizacij ali strokovnih združenj, tožnik navaja, da vse od svojega imenovanja za sodnega cenilca do vložitve tožbe on ni prejel nikakršnega obvestila o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih s strani pristojnega ministrstva ali pooblaščene organizacije niti strokovnega združenja. Navaja še, da je zato sam tožnik večkrat povpraševal pristojno ministrstvo o posvetovanjih oziroma strokovnih izobraževanjih, ki naj bi jih morali organizirati pristojni državni organi, pooblaščene organizacije ali strokovna združenja. Tožniku naj ne bi niti nobena izmed navedenih institucij poslala nobenega obvestila o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, čeprav naj bi tožniku zaposleni na Ministrstvu za pravosodje in javno upravo zagotovili, da bo na dom prejel obvestila o teh izobraževanjih, vendar jih ni prejel. Poleg tega izpostavlja, da v samem zakonu ni navedeno, kje so informacije o tovrstnih izobraževanjih dostopne. Zato tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in v nasprotju z določili ZS, zlasti 6. odstavkom 87. člena ZS, zaradi česar naj bi bila njegova razrešitev neutemeljena. Prepričan je, da so tožena stranka in tudi pooblaščene organizacije in strokovna združenja na podlagi citiranega določila 6. odstavka 87. člena ZS zavezane organizirati izobraževanje in ga o tem obveščati, vendar tega niso storili. Če pa o teh izobraževanjih ni bil obveščen, naj tožnik zanje ne bi mogel vedeti. Kljub poizvedovanju o izobraževanju, tožnik obvestil ni prejemal. S tem naj tožena stranka ne bi opravila svoje dolžnosti, zaradi česar naj bi bil izpodbijani akt nezakonit. Tožnik še dodaja, da se je pripravljen udeleževati tovrstnih izobraževanj, v kolikor ga bo tožena stranka obveščala, katera izobraževanja so primerna, oziroma, pri kateri pooblaščeni organizaciji ali strokovnem združenju lahko opravi tovrstno izobraževanje kot sodni cenilec strojev in opreme. Tožbi prilaga izpodbijani akt (tožbena priloga A1) in v dokazne namene predlaga zaslišanje tožnika. Sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt v celoti odpravi. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču skupaj z upravnim spisom, v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), predložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno na podlagi priloženih dokazov, in sicer listin upravnega spisa št. 705-155/2012 in št. 165-04-114/00, iz katerih ne izhaja, da bi tožnik kadarkoli po njenem prvem pozivu ali po naknadnem pozivu z dne 12. 2. 2010, ki je bil tožniku vročen 23. 2. 2010, predložil kakršnakoli potrdila, ki jih je bil dolžan predložiti, glede na citirane določbe ZS. V spisu ni nobene vloge tožnika, ki bi potrjevala, da je tožnik toženi stranki v času od prvega poziva z dne 18. 12. 2008 do dne vročitve izpodbijane odločbe, to je 9. 6. 2012, posredoval ustrezna potrdila, oziroma ji sporočil razloge, zakaj slednjega ne bi mogel narediti. Ob tem tožena stranka še navaja, da se v skladu s 1. odstavkom 6. člena ZS kot dokazila o ustreznem strokovnem znanju ter praktičnih sposobnostih in izkušnjah ne upoštevajo le potrdila o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in drugih izobraževalnih oblikah, temveč tudi podatki o objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, mnenja, ocene in priporočila drugih državnih ali izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij s strokovnega področja in podpodročja dela izvedenca oziroma cenilca ter druga ustrezna potrdila in izjave o strokovnosti. Nikakor pa med ustrezna dokazila ne sodijo samo dokazila o udeležbi tožnika na strokovnih posvetovanjih in izobraževanjih, ki bi jih organizirala tožena stranka. Sodni izvedenci in cenilci namreč svojo dolžnost predložitve dokazil glede strokovnega izpopolnjevanja in seznanitve z novimi dognanji in metodami v stroki, med drugim lahko izpolnijo tudi s predložitvijo dokazil o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in izobraževalnih oblikah drugih domačih in tujih izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij, s katerimi tožena stranka niti ni seznanjena, zato posledično tudi tožnika o organizaciji le-teh ni mogla obvestiti. V kolikor se sodni izvedenec ali cenilec tudi takšnih izobraževanj ni udeleževal, pa lahko svojo dolžnost izpolni s predložitvijo podatkov o morebitnih objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalne in izobraževalne dejavnosti, mnenj strokovnih združenj strokovnega področja in podpodročja njegovega izvedenskega oziroma cenilskega dela ali s predložitvijo kakršnihkoli drugih ustreznih potrdil in izjav o strokovnosti. Tožena stranka poudarja, da Center za izobraževanje v pravosodju (v nadaljevanju: CIP), ki deluje v okviru tožene stranke, v skladu s 26. členom Pravilnika ni dolžan organizirati izpopolnjevalnih seminarjev za sodne izvedence in cenilce vseh strokovnih področij in podpodročij. Kljub temu pa CIP redno organizira tako posebne kot tudi splošne izpopolnjevalne seminarje, ki so enaki za vse izvedence in cenilce, ne glede na strokovno področje in podpodročje njihovega izvedenskega ali cenilskega dela. Vendar se tudi teh tožnik v relevantnem obdobju ni udeleževal, kot izhaja iz upravnih spisov. Glede tožbene navedbe, da naj bi tožena stranka opustila svojo dolžnost obveščanja tožnika o organiziranih posvetovanjih ali strokovnih izobraževanjih za strokovno področje njegovega cenilskega dela pa tožena stranka odgovarja, da takšne notifikacijske dolžnosti ni imela niti po določbah prej veljavnega Pravilnika, niti po sedaj veljavnem Pravilniku. Ta v 9. odstavku 26. člena nalaga CIP zgolj dolžnost, da objavi na svoji uradni spletni strani najmanj 15 dni pred začetkom seminarja obvestilo o kraju, poteku in vsebini izpopolnjevalnega seminarja. O organizaciji vseh izpopolnjevalnih seminarjev, ki jih pripravlja CIP, je tako obveščena širša strokovna javnost na transparenten način s strani tožene stranke, ki pa ni dolžna zagotavljati, da bi bili sodni izvedenci in cenilci z njene strani posebej obveščeni o izobraževalnih seminarjih v organizaciji drugih državnih organov in ustanov oziroma strokovnih združenj.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2012 izpostavlja navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo na strani 3, zadnji odstavek, ter opozarja, da vsi ti razlogi v izpodbijani odločbi niso zapisani, pač pa se navajajo na novo šele v odgovoru na tožbo, tako da z njimi tožena stranka ne more utemeljevati zakonitosti svoje odločbe. Prav tako meni, da se tožena stranka ne more sklicevati na določila noveliranega Pravilnika, ki v spornem obdobju ni veljal, saj je CIP omenjen šele v sedaj veljavnem Pravilniku, v prej veljavnem pa ne. Tožnik še dodaja, da sicer res ni napisal nobene vloge oziroma posredoval kakršnihkoli dokazil, vendar hkrati poudarja, da je že v tožbi obrazložil, zakaj je temu tako. Navaja, da je v spornem obdobju toženo stranko kontaktiral po telefonu in pričakoval, da bo prejemal obvestila o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih. Tožnik vztraja, da je tožena stranka opustila svojo dolžnost obveščanja.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje sodišča zakonitost uvodoma navedene izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka z dnem dokončnosti te odločbe razrešila tožnika kot sodnega cenilca, imenovanega za strokovno področje stroji in oprema, podpodročje kovinska in nekovinska predelovalna oprema, stroji in naprave. Med strankama v konkretnem primeru dejansko stanje ni sporno, saj tožnik v tožbi ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam tožene stranke, na katere se je oprla pri izdaji izpodbijane odločbe, v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2012 pa tožnik izrecno potrjuje, da tožnik res ni napisal nobene vloge oziroma posredoval kakršnihkoli dokazil o svoji udeležbi na organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih. Sporno pa med strankama ostaja pravno vprašanje, ali je dolžnost tožene stranke zagotavljati tožniku na dom vročanje obvestil o vseh izobraževanjih iz 6. odstavka 87. člena ZS, kar naj bi po njegovem mnenju zahteval zakon in čemur tožena stranka odločno nasprotuje ob sklicevanju na izpostavljena določila ZS in Pravilnika.

Zakon o sodiščih (ZS) in Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik), ki urejata razrešitev sodnih cenilcev in sodnih izvedencev, niti katerikoli drug predpis v veljavnem pravnem redu Republike Slovenije ne daje tožniku opore za trditev, da naj bi toženo stranko vezala dolžnost obveščanja sodnih cenilcev in izvedencev o vseh organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz 6. odstavka 87. člena ZS, kot to, po mnenju sodišča očitno zmotno uveljavlja v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2012, češ da „to zahteva zakon“. S citirano določbo 6. odstavka 87. člena ZS je namreč zakonodajalec opredelil zgolj dolžnost sodnih cenilcev in izvedencev, da so se oni sami individualno dolžni kontinuirano brez prestanka strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v svoji stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali njihovo strokovno združenje. Navedeno po mnenju sodišča pomeni, da je s citirano določbo 6. odstavka 87. člena ZS zakonodajalec tako opredelil dolžnost slehernega sodnega cenilca in izvedenca oziroma sodnega tolmača, da se je on sam kontinuirano dolžan individualno strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v svoji stroki. Niti citirana določba 6. odstavka 87. člena ZS niti citirana določba 4. odstavka 84. člena ZS niti ob uporabi jezikovne metode razlage pravnih norm niti ob uporabi katerekoli druge v pravni znanosti in jurisprudenci uveljavljene metode razlage pravnih norm nikakor ne nalaga nobene dolžnosti toženi stranki glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti ne obveščanja tožnika, kot tudi ne drugih sodnih cenilcev in izvedencev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, kar zmotno uveljavlja tožnik v tožbi. V skladu z določbo 4. odstavka 84. člena ZS je namreč dolžnost vseh sodnih izvedencev in cenilcev ter sodnih tolmačev po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz 6. odstavka 87. člena ZS.

Ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in podatkov v upravnem spisu, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija, temveč jih izrecno potrjuje, je po presoji sodišča tožena stranka, ki se je pri odločitvi oprla na določila 2. točke 1. odstavka 84. člena ZS, odločila pravilno. Iz podatkov v upravnem spisu namreč izhaja, da tožnik po preteku petih let od dneva svojega imenovanja, kljub dvema pisnima pozivoma k predložitvi zahtevanih dokazil, ni predložil nobenega dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in aktivnem sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, kar bi moral storiti pravočasno in v zadostnem številu predložiti v skladu s 4. odstavkom 84. člena ZS. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila, ko je na podlagi 2. točke 1. odstavka 89. člena ZS tožnika razrešila kot sodnega cenilca za strokovno področje stroji in oprema, podpodročje kovinska in nekovinska predelovalna oprema stroji in naprave. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi za svojo odločitev navedla razloge, ki so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, s katerimi se sodišče lahko v celoti strinja in jih, da se izogne ponavljanju, na tem mestu ne navaja ponovno (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati, saj tožnik v postopku, kljub dvema pozivoma tožene stranke, ni predložil nobenega dokazila v zvezi s svojim strokovnim izpopolnjevanjem in sprotnim seznanjanjem z novimi dognanji in metodami v svoji stroki ali sodelovanjem na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, niti ni o morebitnih utemeljenih razlogih za takšen izostanek predložitve predpisanih dokazil v relevantnem obdobju toženi stranki sporočil nobenih utemeljenih razlogov.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1 o tožbi odločilo na seji senata brez glavne obravnave, ki jo je smiselno predlagal tožnik s tem, da je predlagal izvedbo dokaza s svojim ustnim zaslišanjem, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbo zavrnilo, pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1 niso podani.

K točki 2: Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem nosi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, kot tudi, če jo zavrže, zato tožeča stranka zaradi zavrnitve tožbe do povrnitve stroškov postopka ni upravičena.