Jedro

Nedopustno ravnanje je poseg v pravico ali pravno zavarovan interes. Takega posega v pravno zavarovan interes tožeče stranke pa v toženkinem ravnanju ni mogoče zaslediti. Med strankama ni spora o tem, da za toženko v razmerju do tožeče stranke niso bile dogovorjene nobene pogodbene obveznosti, ki bi jo omejevale v njeni pravici do proste izbire zaposlitve.

Če toženka poslovne zveze, ki jih je vzpostavila v času zaposlitve pri G., izkorišča tudi pri sedanjem delu v drugem podjetju, to njeno ravnanje samo po sebi ni poseg v pravno zavarovan interes tožeče stranke, čeprav bi bila zaradi tega tožeča stranka prikrajšana pri marži, ki jo je ustvarjala z udeležbo pri izvoznih poslih. Kolikor bi šlo za dejanje nelojalne konkurence, bi lahko tožeča stranka zahtevala povračilo škode ob predpostavkah, ki jih vsebuje Zakon o varstvu konkurence (Ur.l. RS, št. 18/93). Po določbi 2.čl. velja ta zakon le za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost (podjetja). Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da se določbe tega zakona o prepovedi nelojalne konkurence ne nanašajo na toženko, ki ni samostojna podjetnica, ampak je v delovnem razmerju pri drugem podjetju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od toženke plačilo tolarske protivrednosti 119.138,29 USD po prodajnem tečaju LB d.d. na dan plačila in tolarsko protivrednost obresti, kot jih plačuje LB za dolarske devizne vloge na vpogled, od izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v znesku 275.590,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1994 dalje do plačila. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da izhaja iz določb 16.čl. in 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, da je prepovedano vsako dejanje, s katerim se povzroča škoda. Teh določb sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo, razlogi izpodbijane sodbe pa si glede tega tudi nasprotujejo. Tožeča stranka ni trdila, da ji je nastala škoda, ker se je toženka zaposlila pri konkurenčnem podjetju. S tem vprašanjem se zato sodišču ni bilo treba ukvarjati. Pri odločitvi ni pomembno, če je bila s toženko dogovorjena konkurenčna klavzula. Ne glede na to, da v času možnosti sklenitve takega dogovora toženka ni bila zaposlena pri tožeči stranki. Končno še navaja, da se določba 3.čl. Zakona o sodiščih nanaša ravno na primere, ki v pozitivnem pravu niso urejeni. Zato bi bilo treba v primeru, če toženki takega ravnanja ne bi prepovedoval drug predpis, uporabiti analogno določbo 13.čl. Zakona o varstvu konkurence, po kateri so identična dejanja izrecno prepovedana.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožeča stranka v reviziji uveljavljenega revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni pojasnila. V obrazložitvi omenja, da si razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo glede opredelitve nedopustnega dejanja, kar bi kazalo na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Take kršitve pa revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ni zasledilo.

Tožeča stranka je zahtevala od toženke plačilo vtoževanega zneska, ker naj bi bila v letu 1993 v primerjavi z letom 1992 za toliko prikrajšana pri marži v zvezi s prodajo blaga švedskim kupcem, ki je potekala preko podjetja G. Po navedbah tožeče stranke je bila toženka pri tem podjetju na Švedskem zaposlena do konca leta 1992. Od tedaj dalje potekajo posli s švedskimi kupci neposredno preko toženke. Tako je toženka izkoristila poslovne odnose, do katerih je prišla v času zaposlitve pri G. in si prisvojila fond poslov. Toženkino odškodninsko odgovornost je tožeča stranka opirala na 16.čl. in 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Zaradi kršitve dobrih poslovnih običajev naj bi bilo ravnanje tožene prepovedano tudi z Zakonom o varstvu konkurence (Ur.l. RS, št. 18/93).

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila toženka do 1.2.1986 zaposlena pri pravnem predniku tožeče stranke. Dne 26.12.1985 je bil s toženko sklenjen sporazum o razporeditvi delavke na delo v tujino, ki ga je podpisala tudi pravna prednica tožeče stranke. Od tedaj je bila toženka v delovnem razmerju s podjetjem G. v S.. Po določbah sporazuma je imela toženka možnost, da po prenehanju dela v tujini sklene delovno razmerje pri tožeči stranki. Toženka je bila do konca leta 1992 zaposlena pri G. Pozneje se ni zaposlila pri tožeči stranki, ampak je od 1.1.1993 v delovnem razmerju pri podjetju 2 L., kjer opravlja komercialne posle. Glede na take ugotovitve je za razsojo zadeve bistveno, če toženka odškodninsko odgovarja tožeči stranki, kolikor pri opravljanju poslov v sedanjem delovnem razmerju izkorišča tudi poslovne stike s tujimi kupci, ki jih je pridobila v času delovnega razmerja pri G. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da toženkina odškodninska odgovornost na obstaja, ker ni njenega nedopustnega ravnanja, kar bi bil eden od pogojev za odškodninsko odgovornost po splošnih načelih odškodninskega prava, vsebovanih v Zakonu o obligacijskih razmerjih - ZOR. Nedopustno ravnanje je poseg v pravico ali pravno zavarovan interes. Takega posega v pravno zavarovan interes tožeče stranke pa v toženkinem ravnanju ni mogoče zaslediti. Med strankama ni spora o tem, da za toženko v razmerju do tožeče stranke niso bile dogovorjene nobene pogodbene obveznosti, ki bi jo omejevale v njeni pravici do proste izbire zaposlitve. Tožeča stranka v reviziji sicer zanika, da bi nastanek škode povezovala s toženkino zaposlitvijo pri konkurenčnem podjetju, čeprav zahteva povračilo zatrjevanega prikrajšanja, ker določene posle opravlja sedaj toženka. Če toženka poslovne zveze, ki jih je vzpostavila v času zaposlitve pri G., izkorišča tudi pri sedanjem delu v drugem podjetju, to njeno ravnanje samo po sebi ni poseg v pravno zavarovan interes tožeče stranke, čeprav bi bila zaradi tega tožeča stranka prikrajšana pri marži, ki jo je ustvarjala z udeležbo pri izvoznih poslih preko G. na Š. tržišču. Zato ni podana toženkina odškodninska odgovornost po 154.čl. v zvezi s 16.čl. ZOR, na katero se sklicuje tožeča stranka. Kolikor bi šlo za dejanje nelojalne konkurence, bi lahko tožeča stranka zahtevala povračilo škode ob predpostavkah, ki jih vsebuje Zakon o varstvu konkurence (Ur.l. RS, št. 18/93). Po določbi 2.čl. velja ta zakon le za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost (podjetja). Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da se določbe tega zakona o prepovedi nelojalne konkurence ne nanašajo na toženko, ki ni samostojna podjetnica, ampak je v delovnem razmerju pri drugem podjetju. Določb tega zakona tudi ni mogoče uporabiti po analogiji glede na 2.odst. 3.čl. Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95), saj spričo ugotovljenega pravnega razmerja med strankama ne gre za civilnopravno zadevo, ki se je ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov.

Iz teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).