Jedro

V obravnavanem primeru gre namreč za uveljavljanje t.i. škode zaradi zaupanja. Za takšno vrsto škode gre v primeru, ko eni pogodbeni stranki (v tem primeru naročniku) le-ta nastane kot posledica njenih premoženjsko pravnih razpolaganj (v konkretnem primeru v zvezi z izvajanjem gradnje na podlagi izdelane projektne dokumentacije), opravljenih na temelju zaupanja, da stvar oz. opravljeno delo (izdelana PZI dokumentacija) nima napak. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da obstaja odgovornost za škodo zaradi zaupanja samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 21544/2011 z dne 23. 2. 2011, razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naloženo, da poravna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 187.949,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2011 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter se tožbeni zahtevek zavrne (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 3.609,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

- Primarno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni pravočasno ugovarjala kakovosti opravljenih projektantskih storitev in izdelavi PZI dokumentacije. Te navedbe so v nasprotju z listinami v spisu oz. z ugotovitvami sodišča, saj je ne le nesporno ugotovljeno, da je tožnica opravljeno delo grajala, temveč je tudi nesporno, da so bila grajanja pravočasna, pri čemer pa sodišče prve stopnje nerazumljivo takšna grajanja obravnava kot nekakšne pobude.

- Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi sledilo izpovedbi zakonite zastopnice toženke, B.S. (da grajanj ni bilo), ki pa je v nasprotju ne le z listinami spisa, temveč tudi izpovedbami ostalih prič. Zakaj je sledilo njeni izpovedbi, sodišče prve stopnje ne pojasni, medtem ko nobenega drugega dokaza ni dokazno ocenjevalo in je zato ostala dokazna ocena nepopolna in površna.

- Tožnica izpostavlja, da ni pravni strokovnjak, zaradi česar se ni podrobneje spuščala v obličnost svojih grajanj, temveč je svoje pomisleke in pripombe pravočasno in pravilno posredovala toženki. Sodišče prve stopnje je ob očitnem favoriziranju toženke v njeno korist tolmačilo celo ravnanje tožnice, ob tem pa se mu ni zdelo potrebno, da dokazno oceni korespondenco med strankama, ki izkazuje pripombe tožnice in potrebnost številnih sestankov na to temo. Prav tako ni preizkusilo in vsebinsko obravnavalo trditev tožnice o tem, da je izvajalec gradbenih del vseskozi na tožnico naslavljal zahtevke iz naslova pomanjkljive in nekvalitetne projektne dokumentacije, ki jih je tožnica vselej posredovala zakoniti zastopnici toženke, ta pa se je kljub obljubam, da bodo „vse zadeve rešene“ oz. da bo projektant podal rešitve glede odprtih vprašanj, na pozive ni odzvala in rešitev ni podala.

- Nadalje nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bila vsa dela po Pogodbi št. 3/2007 za izdelavo PZI projektne dokumentacije poslovno-stanovanjskega objekta na Slovenski 16 z dne 27. 8. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba, priloga A14 spisa) izvedena v pogodbeno določenih rokih, pri čemer ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče (kljub očitno drugačnemu dejanskemu stanju) prišlo do takšnega zaključka. Prav tako ni jasno, na kakšni pravni podlagi je sodišče prve stopnje sklepalo, da je tožnica predmetne storitve projektiranja gradbene jame prenesla na izvajalca gradbenih del, še zlasti upoštevajoč vsebino Pogodbe. Iz njenih določil izhaja, da je bila toženka dejansko odgovorna tudi za projekt podpiranja gradbene jame, čeprav ta ni bil izrecno določen v Pogodbi, kar je bilo znano obema strankama in zaradi česar je toženka tudi sodelovala ter se vključevala v ta projekt. - Prav tako se je toženka v Pogodbi izrecno zavezala, da bo podala pisno poročilo o pomanjkljivostih predane PGD dokumentacije, česar ni storila. Navedenega sodišče prve stopnje iz neznanega razloga ne upošteva in ugotavlja, da je bila pojasnilna dolžnost v celoti izpolnjena, pri čemer ne izvede nobene relevantne dokazne ocene. Sodišče prve stopnje tudi ne upošteva, da je toženka sestavila pogodbo med tožnico in izvajalcem gradbenih del. V tem delu je izpodbijana sodba pomanjkljiva, nejasna in sama s seboj v nasprotju, zaradi česar so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

- V zvezi z neobstojem opustitve sodelovalne in pojasnilne dolžnosti tožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo. Argument sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila ta dolžnost toženke kršena, je zgrešen in temelji na „apriornem ekskulpacijskem razlogu“ - da toženka kljub ravnanju z vso skrbnostjo ni mogla predvideti vseh zapletov in podrobnosti, hkrati pa sodišče v isti sodbi obrazlaga, da ker določene obveznosti niso bile dogovorjene, tožnici zaradi tega ni mogoče očitati kršitve obveznosti. Po logični razlagi, kot se je poslužuje sodišče prve stopnje, je torej mogoče sklepati, da toženka ne glede na to, kaj je oz. ni storila, ni odgovorna za napake in pomanjkljivosti, saj je ravnala s potrebno skrbnostjo, pri čemer zatrjevana skrbnost ni z ničemer dokazana. Tožnica meni, da bi (ravno nasprotno) morala biti toženkina skrbnost glede varovanja in obveščanja tožnice o možnih zapletih, glede na ekskulpacijo določenih obveznosti, toliko večja, saj je bistvo sodelovalne in pojasnilne dolžnosti ravno v tem, da se pojasni možne zaplete in podrobnosti, ki jih je glede na razpoložljivo dokumentacijo mogoče predvideti, saj bi bila sicer udeležba toženke brezpredmetna.

- Na koncu pritožba dodaja, da sojenje, kot ga je „uprizorilo“ sodišče prve stopnje, objektivno zastavlja vprašanje o primernosti sodnika za sojenje. V tem kontekstu še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ignoriralo izvedeniško mnenje M.D., ki je ugotovil očitne napake pri izvedbi PZI dokumentacije, kar je v očitnem nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da napak ni bilo.

- Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno in v zadostni meri ugotovljeno dejansko stanje (kljub določenim nepravilnim zaključkom oz. presoji, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki ni obremenjena z v pritožbi uveljavljenimi oz. po uradni dolžnosti upoštevnimi bistvenimi kršitvami določb postopka.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožnica zahteva povračilo škode, ki naj bi ji nastala v posledici tožničine kršitve prevzetih pogodbenih obveznosti projektanta po Pogodbi. Kršitev je bila primarno v pomanjkljivo in nekvalitetno izdelani PZI projektni dokumentaciji, prav tako pa v opustitvi pojasnilne in sodelovalne dolžnosti tekom gradnje. Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s trditvami o tem, da je dogovorjeno PZI dokumentacijo izdelala v skladu s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je bilo pred gradnjo mogoče poznati. Tožnica kakovosti izdelane dokumentacije nikoli ni ugovarjala, saj je vse obveznosti tudi poravnala. Toženka ni prevzela obveznosti izdelave celotne dokumentacije, temveč so nekatera dela bila v domeni izvajalca gradbenih del, ali pa jih je ločeno naročila sama tožnica. Ugovarjala je tudi zastaranje terjatve oz. nastop prekluzije pri uveljavljanju zahtevka na podlagi pravil o jamčevalnih zahtevkih za stvarne napake.

7. Glede na to, da velja različna pravna ureditev za uveljavljanje škode, vezane na zatrjevano nekakovostno in pomanjkljivo izdelano projektno dokumentacijo (na temelju stvarnih napak) in škode, nastale zaradi opustitve pojasnilno - sodelovalne dolžnosti projektanta tekom izvajanja gradnje, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju ustrezno ločeno obravnavalo razloge izpodbijane sodbe in (pripadajoče) pritožbene navedbe. Pri tem je presodilo (zgolj) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navedlo razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

- Glede (temelja) odškodninske odgovornosti toženke zaradi napak v izdelani PZI dokumentaciji:

8. Tožnica je v okviru podane trditvene podlage zahtevka toženki očitala pomanjkljivost in nekvalitetnost izdelane projektne dokumentacije, ki naj bi se nanašala na vprašanje dostopa na gradbišče, transportnih poti in varovanja gradbene jame. Tožnico naj bi na navedeno opozoril izvajalec gradbenih del - družba G. d.o.o., o čemer je bila toženka obveščena, vendar se na pozive ni odzvala.

9. Projektantska pogodba je posebna (atipična oblika) podjemne pogodbe, pri kateri je pomembna ne le izdelana projektna dokumentacija, temveč tudi končni rezultat, to je objekt, zgrajen brez napake(1). V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (10. točka obrazložitve) izhajalo iz pravilnega stališča, da je predmet projektantovega izpolnitvenega ravnanja izdelana projektna dokumentacija in oprava vseh drugih dejanj, ki so potrebna, da naročnik uresniči interes, zaradi katerega je sklenil projektantsko pogodbo.

10. Sodišče prve stopnje se je nadalje, glede na trditve o nekvalitetnosti izdelane PZI dokumentacije kot kršitve prevzetih pogodbenih obveznosti, zaradi katerih naj bi tožnica utrpela škodo v obliki višje cene gradbenih del in (dodatnih) stroškov podaljšanega nadzora nad gradnjo, (sicer zgolj opisno) sklicevalo na pravilno pravno podlago, ki ureja pravice naročnika napram izvajalcu v primeru stvarnih napak opravljenega dela in predvideva vezanost odškodninskega zahtevka naročnika na izpolnjevanje pogojev, določenih v zvezi z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov za stvarne napake.

- V obravnavanem primeru gre namreč za uveljavljanje t.i. škode zaradi zaupanja. Za takšno vrsto škode gre v primeru, ko eni pogodbeni stranki (v tem primeru naročniku) le-ta nastane kot posledica njenih premoženjsko pravnih razpolaganj (v konkretnem primeru v zvezi z izvajanjem gradnje na podlagi izdelane projektne dokumentacije), opravljenih na temelju zaupanja, da stvar oz. opravljeno delo (izdelana PZI dokumentacija) nima napak. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da obstaja odgovornost za škodo zaradi zaupanja samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake(2). Osnovni predpostavki te odgovornosti, kateri mora zatrjevati in dokazati naročnik (tožnica), sta: 1. da ima opravljeno delo napako ter 2. da naročnik pravočasno obvesti podjemnika o tej napaki (primerjaj prvi odstavek 633. in prvi odstavek 634. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pravice iz odgovornosti za stvarne napake (kamor sodi tudi pravica zahtevati povračilo škode zaradi zaupanja, primerjaj 637/II. člen in 639/V. člen OZ) je mogoče sodno uveljavljati v enoletnem prekluzivnem roku, ki teče od obvestila o napaki (prvi odstavek 635. člena OZ).

11. Sodišče prve stopnje je primarno v tej zvezi presodilo, da tožnica ni pravočasno ugovarjala kakovosti projektantskih storitev (grajala oz. notificirala napake PZI dokumentacije) toženke in da tožnica ni izkazala, da bi na toženko pisno naslovila dopis, opozorilo ali odškodninski zahtevek, s katerim bi zahtevala odpravo napak. Takšna presoja sicer v konkretnem primeru ne predstavlja protispisnosti in tudi ne gre za nasprotja v razlogih sodišča prve stopnje, kot med drugim neutemeljeno očita pritožba, temveč gre predvsem za (sporni) pravni pomen, ki ga je oz. ni sodišče prve stopnje pripisalo določenemu ravnanju pravdnih strank. Med pravdnima strankama sicer ni sporno, da je med prišlo njima do korespondence in sestankov v posledici dopisov in zahtev izvajalca gradbenih del, ni pa v postopku nesporno (kot to zmotno meni pritožba), da je to korespondenco šteti v pravnem smislu za naročnikovo grajo oz. notifikacijo napak opravljenega dela toženke. Sodišče prve stopnje pa je res, kot to izpostavlja pritožba, o tem ali je šlo za grajanje napak ali ne, sledilo (zgolj) razumevanju, kot ga je podala zakonita zastopnica toženke, B. S., ki je govorila odgovorih na „pobude“ izvajalca. K takšni presoji pa je (verjetno) pripomogla tudi sama tožnica, ko je na naroku za glavno obravnavo dne 29. 11. 2012 med drugim navajala, da je zaradi personalne vezanosti na toženko, slednji zaupala in da res v roku ni podala grajanja projektne dokumentacije, kar se tiče stvarnih napak le-te.

12. Ne glede na to, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo sodišče prve stopnje pri presoji, ali tožničino posredovanje dopisov izvajalca gradbenih del toženki kot projektantu šteti za grajanje opravljenega dela, nekoliko prestrogo oz. preveč formalistično. Iz vsebine dopisov izvajalca gradbenih del G. d.o.o. (predvsem v prilogah A22, A23, A28, A29 in A30 spisa) izhajajo očitki na račun neustreznosti izdelane projektne dokumentacije (glede predvidenih transportnih poti, dostopa do gradbišča in varovanja gradbene jame). S tem, ko je tožnica te dopise posredovala toženki v izjasnitev, je po presoji pritožbenega sodišča šteti, da je grajala toženkino delo v smislu navedb izvajalca gradnje.

13. Ne glede na pravkar navedeno pa takšna zmotna presoja sodišča prve stopnje ni imela za posledico zmotnosti končne presoje na citirani pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je namreč kot nadaljnji razlog neutemeljenosti zahtevka, vezanega na predpostavke jamčevanja za stvarne napake, navedlo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da zahtevek ni bil vložen pravočasno, saj je bil vložen „po poteku 3 let, kot to nalaga zakon“. V tej zvezi je pritrditi pritožbi, da je obrazložitev sodbe v tem delu nekoliko nejasna, ker sodišče prve stopnje ne pojasni, na katero pravno podlago se je oprlo (sklepati bi bilo, da na prvi odstavek 352. člena OZ, ki je omenjen v 10. točki obrazložitve). To nejasnost pa sme, ob upoštevanju jasnih podatkov, razvidnih iz trditvene podlage spora in podatkov spisa, v materialnopravnem pogledu dopolniti pritožbeno sodišče. 14. Glede pravočasnosti vloženega sodnega varstva je relevantna določba prvega odstavka 635. člena OZ, ki določa enoletni (prekluzivni) rok za sodno uveljavljanje svojih pravic, ki začne teči z obvestilom podjemnika o napakah. Z iztekom enoletnega roka od obvestila o napaki prenehajo pravice naročnika na podlagi podjemnikove (projektantove) odgovornosti za stvarne napake. Posebno pravilo o roku za uveljavitev zahtevkov, vsebovano v prvem odstavku 635. člena OZ, izključuje uporabo splošnega pravila o zastaranju poslovnih odškodninskih terjatev, določenega v tretjem odstavku 352. člena OZ(3).

15. V obravnavani zadevi je bilo (zadnje) grajanje projektne dokumentacije s strani tožnice podano v letu 2008, kar nedvoumno izhaja tako iz trditev strank, kot iz predložene listinske dokumentacije v spisu. Ker je bila predmetna tožba (izvršilni predlog) vložena v letu 2011, je tako tožnica z odškodninskim zahtevkom iz naslova škode zaradi zaupanja v posledici napak projektne dokumentacije prekludirana.

16. Upoštevajoč doslej obrazloženo, tožnica ne more biti uspešna z obširnimi pritožbenimi očitki, vezanimi na razloge sodišča prve stopnje o neobstoju grajanja napak izdelane PZI dokumentacije, v katerih pritožba uveljavlja pomanjkljivost dokazne ocene, očita neopredelitev do njenih navedb in dokazov ter uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posebej je v tem kontekstu neutemeljena tudi pritožbena navedba, da so ugotovitve sodišča prve stopnje, da (stvarnih) napak pri izdelavi PZI dokumentacije ni bilo, v očitnem nasprotju z izvedeniškem mnenjem M.D., ki je ugotovil očitne napake projektne dokumentacije in ki naj bi ga sodišče prve stopnje ignoriralo. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje zahtevek, temelječ na trditvah o neustrezni projektni dokumentaciji, zavrnilo na podlagi neizpolnjenih predpostavk glede graje napak in pravočasnosti uveljavljanja pravic iz tega naslova (tako niti ni ugotavljalo, ali je opravljeno delo imelo stvarne napake ali ne), se ni bilo dolžno opredeljevati do ugotovitev in mnenja postavljenega izvedenca v zvezi z obstojem napak projektne dokumentacije.

17. Očitke tožnice o nepopolnosti izdelane projektne dokumentacije toženke je sodišče prve stopnje obravnavalo tudi iz vidika morebitne delne neizpolnitve prevzetih pogodbenih obveznosti, pri čemer je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da projekt podpiranja gradbene jame s Pogodbo ni bil dogovorjen in zato ni mogoče šteti, da je bila izdelana PZI dokumentacija nepopolna. Sodišče prve stopnje je tak svoj zaključek jasno in prepričljivo obrazložilo v točkah 12, 13 in 14 izpodbijane sodbe, pri čemer je utemeljeno izpostavilo izrecen dogovor v Pogodbi, da „niso predmet pogodbe faze projektne dokumentacije, ki niso navedene“. Neutemeljen je tako v prvi vrsti pritožbeni očitek, da ni jasno, na kakšni pravni podlagi je sodišče prišlo do takšnega zaključka. Pritožba v tej zvezi tudi ne trdi, da je bil projekt podpiranja gradbene jame izrecno določen (naveden) v Pogodbi, ampak precej neprepričljivo, predvsem pa neizkazano zavzema stališče, da bi moral biti ta del projekta izveden v okviru prevzete obveznosti izdelati geomehansko poročilo, s čemer pritožba ne uspe omajati pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje. K temu pritožbeno sodišče zgolj še dodaja, da dejstvo, da projekt podpiranja gradbene jame ni bil zajet v Pogodbi, izhaja tudi iz k Pogodbi sklenjenega aneksa št. 3 (priloga A17 spisa), ki v drugem odstavku 1. člena določa povečanje pogodbenega zneska (plačila) na račun dodatnih storitev, ki naj bi jih opravila toženka, med drugim zaradi izdelave projekta za podpiranje gradbene jame s piloti in iglano steno. S podpisom aneksa št. 4 k Pogodbi (priloga A18 spisa) sta se pravdni stranki nato dogovorili, da bo navedena dodatna dela opravil sam naročnik.

18. Ob upoštevanju pravkar navedenega je tako pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je sporni del projekta ostal v domeni tožnice, ki je navedene storitve prenesla na izvajalca gradbenih del. V okviru 12. in 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje adekvatno obrazložilo tudi ta zaključek in navedlo, da je izvajalec gradbenih del prevzel obveznost dopolniti manjkajočo (tudi projektno) dokumentacijo na podlagi 6. člena Gradbene pogodbe št. 14/2008 z dne 30. 1. 2008 (priloga A20 spisa). V tej zvezi pritožba sodišču prve stopnje očita, da „ne upošteva, da je toženka sestavila pogodbo med tožnico in izvajalcem (G. d.o.o.)“, pri čemer pa ne pojasni niti v kakšnem konktekstu bi to okoliščino bilo dolžno upoštevati oz. kakšen vpliv ima oz. bi imelo upoštevanje te okoliščine na pravilnost zaključkov in presoje sodišča prve stopnje. Tovrstne navedbe pritožbe se tako izkažejo za neutemeljene.

- Glede (temelja) odškodninske odgovornosti toženke zaradi opustitve pojasnilne in sodelovalne dolžnosti:

19. Tožnica je toženki kot kršitev obveznosti (ki je privedla do nastanka premoženjske škode), prevzetih s Pogodbo, očitala tudi opustitev sodelovalne in pojasnilne (obvestilne) dolžnosti, vezane na njeno vlogo projektanta, kar je utemeljevala v bistvenem z očitkom, da toženka ni ustrezno odreagirala na posredovane pripombe izvajalca gradbenih del G. d.o.o..

20. Za škodo, nastalo v posledici neizpolnitve teh (drugih) pogodbenih obveznosti projektanta, velja splošna ureditev OZ o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ in naslednji). Za obstoj poslovne odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: (1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, (2) vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, (3) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter (4) škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki. Dokazno breme glede kršitve pogodbenih obveznosti, vzročne zveze in škode je na tožnici, medtem ko se domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.

21. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica ni uspela dokazati kršitve pogodbene (pojasnilne in sodelovalne) obveznosti toženke, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pri razsoji na tej podlagi je izhajalo iz pravilnega stališča, da navedena obveznost projektanta izhaja iz njegove (širše) obveznosti, opraviti potrebna dejanja, da lahko naročnik uresniči svoj končni interes - izgradnjo objekta na podlagi izdelane projektne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke in presojo v tej zvezi utemeljilo z jasnimi, prepričljivimi in obširnimi razlogi (15. do vključno 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki temeljijo na izvedenem dokaznem postopku in ki jih pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, povzema in se nanje sklicuje.

22. Pritožba v tej zvezi med drugim izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji presoji ni upoštevalo dejstva, da se je toženka s Pogodbo izrecno zavezala, da bo podala pisno poročilo o pomanjkljivostih predane PGD dokumentacije, česar ni storila, čeprav je očitno, da so pomanjkljivosti obstajale. Drži sicer, da je bila takšna obveznost toženke določena v drugem odstavku 10. člena Pogodbe, vendar tožnica v obravnavanem gospodarskem sporu odškodninske odgovornosti toženke ni utemeljevala na tej podlagi, niti sedaj v sicer nedopustnih pritožbenih novotah (prvi odstavek 337. člena ZPP) ne pojasnjuje, katere konkretno so tiste očitne pomanjkljivosti PGD dokumentacije, o katerih naj je toženka ne bi obvestila in v kakšni zvezi naj bi to bilo z nastankom vtoževane škode.

23. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ni izkazana toženkina opustitev dolžne pojasnilne in sodelovalne dolžnosti, ne temelji na kakršnikoli „relevantni dokazni oceni“. Iz že omenjenega dela obrazložitve (predvsem točkah 16 do 19) izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje sporni zaključek napravilo na podlagi obsežne dokazne ocene tako listinskih dokazil (dopisov v prilogah B16, B18, B19 in B22 spisa), kot tudi izpovedbe zaslišanih prič (B.P., P.P.) in zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank (M.P., B.S.).

24. Pritožba v tej zvezi prav tako ne more uspeti s precej posplošenimi očitki sodišču prve stopnje o njegovi zgrešeni argumentaciji, ki naj bi temeljila na „apriornem ekskulpacijskem razlogu“ in zgrešeni logiki sodišča. Kot že predhodno navedeno, je sodišče prve stopnje prepričljivo in izkustveno sprejemljivo obrazložilo, na kakšen način je toženka izpolnjevala svojo pojasnilno in sodelovalno obveznost, tožnica pa v pritožbi v tej zvezi niti ne pove, kaj konkretno od navedenega ne drži, temveč (zgolj) na teoretični ravni polemizira o tem, v čem je bistvo pojasnjevalne in sodelovalne dolžnosti. Pri tem se sklicuje na dolžnost pojasnjevanja možnih zapletov in predvidljivih podrobnosti, obenem pa ne pove, kaj določno naj ji toženka ne bi v zadostni meri pojasnila oz. na kakšen zaplet je ni opozorila. Nikakor ni mogoče na podlagi presoje in obrazložitve sodišča prve stopnje zaključiti, kot to namiguje pritožba, da je po tolmačenju sodišča prve stopnje šlo za očitno nevzajemno razmerje, kjer toženka ni imela kakršnihkoli obveznosti, temveč zgolj pravico do koristi v obliki plačila. Nesporno je namreč toženka napravila PZI dokumentacijo (z omejitvami, ki jih določa Pogodba), prav tako pa se je nedvomno odzivala na pripombe izvajalca gradbenih del (tako z dopisi, kot tudi z udeležbo na sestankih).

25. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne materialnopravne presoje, da je odškodninski zahtevek tožnice neutemeljen tudi na tej pravni podlagi (zaradi neizkazanih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti), le tega utemeljeno zavrnilo.

26. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

Op. št. (1) : Primerjaj: sodba in sklep VSRS III Ips 45/2009 z dne 17. 4. 2012. Op. št. (2) : Tako npr.: sodba VSM I Cpg 141/2012 z dne 12. 9. 2012, sklep VSL I Cpg 65/2011 z dne 25. 5. 2011, sodba VSRS III Ips 119/2014 z dne 29. 3. 2016. Op. št. (3) : Tako doc. dr. Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 850, GV Založba, Ljubljana 2004.