Jedro

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu tega, zakaj dvomi v zatrjevano istovetnost tožnika, ni zadosti utemeljila. Navedla je le, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi potrdil osebne podatke, kot jih je dal ob registraciji, kar pa v upravno-sodni praksi ne zadostuje izoblikovanemu standardu ugotovitve dvoma v verodostojnost zatrjevane identitete. Poleg tega je tožnik na glavni obravnavi, ko je bil ustno zaslišan, predložil kopijo dokumenta s fotografijo, kot ga je priložil k tožbi, za katerega je povedal, da je to njegov rojstni list. Tožnik mora biti kot prosilec za mednarodno zaščito, na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu, nemudoma po prejemu te sodne odločbe, do pravnomočnosti odločitve, premeščen in nastanjen v azilni dom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-223/2015/3 (1313-20) z dne 4. 11. 2015 odpravi.

II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 11. 1984, v kraju ..., državljanu Afganistana, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od 2. 11. 2015 od 14.00 ure do dne 2. 2. 2016 do 14.00 ure. V svoji obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 2. 11. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v RS. Prosilca je dne 29. 10. 2015 obravnavala PP za izravnalne ukrepe Maribor. Iz policijske depeše z dne 30. 10. 2015 izhaja, da je bil prosilec prepeljan z organiziranim prevozom s strani Hrvaške na MP Dobova dne 30. 10. 2015 okoli 18.00 ure. Preko noči je bil prosilec registriran s strani slovenskih policistov in v jutranjih urah prepeljan v nastanitveni center Šentilj, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov, s katerimi bi lahko potrdil osebne podatke, ki jih je navedel policistom ob registraciji. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Prosilec pri podaji prošnje tudi ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih podatkov. Na vprašanje uradne osebe, kje ima dokumente, je prosilec odgovoril, da jih nima pri sebi, da pa jih ima v Afganistanu. Ker prosilec do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi zatrjevani istovetnosti. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na sodbe VS RS v zadevah I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11. 2011 in I Up 405/2013 z dne 7. 11. 2013. 2. Za zavajanje in zlorabo postopka po 5. točki 55. člena ZMZ se med drugim šteje, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Tožena stranka meni, da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 5. točke 55. člena ZMZ, saj to izhaja iz spisovne dokumentacije upravne zadeve. Prosilec je dne 29. 10. 2015 iz Hrvaške preko MP Dobova vstopil v Slovenijo okoli 18.00 ure, vendar za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj, temveč je zaprosil šele naslednji dan, 30. 10. 2015 ob 10.15 uri, ko je bil prepeljan v Šentilj. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru nedvomno podani razlogi iz 5. točke 55. člena ZMZ.

3. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oz. zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se prosilcu gibanje omeji na Center za tujce. Če bi mu pristojni organ gibanje omejil na območje azilnega doma, bi prosilec lahko brez težav zapustil azilni dom in se izognil odstranitvi iz RS, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Glede na to, da prosilec s svojimi dejanji kaže na begosumnost, saj ilegalno prehaja meje izven in znotraj držav EU, ko je ilegalno prehajal meje Pakistana, Irana, Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, Hrvaške in Slovenije, tožena stranka meni, da z milejšim ukrepom, kot je pridržanje prosilca na območje azilnega doma, ne bi dosegla svojega namena in bi tako prosilec lahko odšel v kakšno drugo državo EU pred končanjem postopka pridobitve mednarodne zaščite. Prosilcu je v Centru za tujce omogočen dostop do računalnika oz. spleta, ima dostop do svojih oblačil, ima dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice ter dostop do gibanja na svežem zraku, kot tudi obiskovanje s strani uradnih oseb SNOI, pravnih zastopnikov in zasebnih obiskov. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja. Tožena stranka je še upoštevala, da je prosilec že tretjič v RS zaprosil za mednarodno zaščito in da je azilni dom dvakrat samovoljno zapustil pred odločitvijo pristojnih organov, zaradi česar je bil postopek ustavljen.

4. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da v skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso (npr. I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010) za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v RS prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih (ZTuj-1, 75. člen), temveč lahko ukrep na tej zakonski podlagi tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki pa ga mora tožena stranka obrazložiti. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da tožnik vseskozi trdi, da je njegovo ime A.A., da je bil rojen ... 1. 1984 v kraju ... in da je državljan Afganistana. Tožena stranka tožnika tudi ni vprašala, zakaj dokumentov ni vzel s seboj oz. razčistila drugih vprašanj s tem v zvezi. Nasprotno pa se je tožnik v vmesnem času potrudil in pridobil kopijo dokumenta, ki ga prilaga k tožbi. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da zlorablja postopek, ker ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Najkrajši možni čas je namreč pravni standard, ki ga je potrebno primeroma napolniti z vsebino in upoštevati okoliščine konkretnega primera. Tožnik je prišel v Slovenijo v kaotičnih razmerah. V Sloveniji je bil približno 16 ur (čez noč), ko je podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Podal jo je takoj, ko je izvedel, da je v Sloveniji in da je to varna evropska država. Nadalje tožnik tudi meni, da je bilo o možnosti zapiranja prosilcev za mednarodno zaščito v Centru za tujce sprejetih že veliko odločitev, ki določajo, kdaj je tak ukrep možen. Iz sodbe VS RS I Up 39/2015 izhaja, da lahko ukrep omejitve gibanja, kot je to v svojih odločbah Up 1116/09, Up 21/11 in Up 360/09 navedlo Ustavno sodišče RS, glede na naravo stvari in način izvrševanja, preraste v poseg v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS). Utemeljitev tožene stranke, zakaj tožniku ne bi mogel biti izrečen ukrep omejitve na območje azilnega doma (kot milejši ukrep) je samo pavšalna. Argument tožene stranke, da sama ne uspe zagotoviti, da bi prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma in da ima za varovanje območja zgolj enega varnostnika in enega receptorja z omejenimi pooblastili, ni utemeljen argument, saj gre za pomanjkljivosti na strani tožene stranke. Tudi argument tožene stranke, da je podana tožnikova begosumnost, je neutemeljen. Tožena stranka je spregledala, da je tožnik eden redkih, ki so se odločili, da v Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, čeprav se je na tisoče ljudi odločilo drugače in so nadaljevali pot v zahodno Evropo. Tudi sklicevanje tožene stranke na države, skozi katere je tožnik prišel v Slovenijo, ne more biti razlog za očitek o njegovi begosumnosti. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na Direktivo 2013/33/EU v smislu, da ta Direktiva omogoča pridržanje na Center za tujce. Tožnik opozarja še na nekatere druge napake v izpodbijanem sklepu, ki jih tudi navaja.

5. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predlaga, da naslovno sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek tega ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo Upravno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/14 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2013 navedlo, da „vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (tretji odstavek)“. Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Pot do pravnomočne rešitve primerov omejitve gibanja kljub kratkim rokom, ki jih za odločanje določa zakon in trudu sodišč, namreč vedno traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce. V zvezi s tem navaja pet konkretnih primerov iz prakse odločanja. Brez izdaje začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva. Tožena stranka je namreč (v primeru I U 1145/15) že izkazala, da ne namerava spoštovati navodil Upravnega sodišča o izpustitvi prosilca, če ni podana začasna odredba. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in se vnaprej opravičuje zaradi neudeležbe na sodni obravnavi, zaradi dopustov.

7. Tožba je utemeljena.

8. K I. točki izreka:

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 18. 11. 2015 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in, v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ, tožnika tudi zaslišalo. Tožnik je na zaslišanju na vpogled predložil fotokopijo dokumenta s fotografijo, kot ga je priložil k tožbi in za katerega je povedal, da je to kopija rojstnega lista, ki mu ga je poslala njegova žena. Povedal je tudi, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil takoj, ko mu je bil zagotovljen ustrezen prevajalec.

10. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka v zvezi z navedeno pravno podlago za omejitev gibanja nepravilno uporabila materialno pravo. Glede dokaznih standardov v zvezi omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti se je namreč upravno-sodna praksa že večkrat izrekla in sta tako Upravno sodišče RS (npr. sodba I 1369/12), kot tudi Vrhovno sodišče RS za njim (npr. sklep I Up 46/2010) zavzela stališče, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v RS prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-1 (75. člen), temveč, da lahko tožena stranka ukrep na tej zakonski podlagi prosilcu odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka tudi obrazložiti. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi navedlo tudi, da je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev, zakaj tožnik ni mogel predložiti osebnega dokumenta. Ni pa z omenjenim stališčem Vrhovno sodišče odločilo, da mora tožnik z gotovostjo izkazati s svojo identiteto, ker je sicer podan razlog za omejitev gibanja oziroma za odvzem osebne svobode.

12. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu tega, zakaj dvomi v zatrjevano istovetnost tožnika, ni zadosti utemeljila. Navedla je le, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi potrdil osebne podatke, kot jih je dal ob registraciji, kar pa ne zadostuje v upravno-sodni praksi izoblikovanemu standardu ugotovitve dvoma v verodostojnost zatrjevane identitete. Poleg tega je tožnik na glavni obravnavi, ko je bil ustno zaslišan, predložil kopijo dokumenta s fotografijo, kot ga je priložil k tožbi, za katerega je povedal, da je to njegov rojstni list. Po povedanem sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni sledila ustaljeni-pravno sodni praksi, ker ni prepričljivo utemeljila dvoma v zatrjevano identiteto tožnika. Zato po presoji sodišča ni pravilno uporabila določbe 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

13. Po presoji sodišča tožena stranka tudi ni prepričljivo utemeljila drugega razloga iz 51. člena ZMZ, na katerega je oprla svojo odločitev in sicer suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

14. Po 2. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razloga, navedenega v 5. točki 55. člena tega zakona in sicer, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel. 15. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi tega, da je razlog iz 5. točke 55. člena ZMZ podan zato, ker tožnik namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni izrazil takoj ob prihodu v RS dne 29. 10. 2015 okoli 18.00 ure, temveč šele naslednji dan, tj. dne 30. 10. 2015 ob 10.15 uri, ni prepričljivo utemeljila. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, torej tudi okoliščine na tožnikovi strani, kot izhajajo iz podatkov upravnega spisa in kot jih je zatrjeval tožnik, da je prišel v Slovenijo v kaotičnih razmerah in da je zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je izvedel, da je v Sloveniji in da je Slovenija varna evropska država.

16. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi na tožnikovo begosumnost. Begosumnost pa v 51. členu ZMZ ni določena kot podlaga za izrečen ukrep. Tudi sicer se sodišče ne strinja s stališčem tožene stranke, da je tožnik begosumen (zgolj) zato, ker je ilegalno prehajal meje izven in znotraj navedenih držav EU in drugih držav. V nasprotnem primeru bi s takšno utemeljitvijo begosumnosti lahko šteli za begosumne skoraj vse prosilce za mednarodno zaščito, ki pridejo v Evropo. Iz upravnega spisa tudi ni razvidno, na čem temelji ugotovitev tožene stranke, da je tožnik v RS že tretjič zaprosil za mednarodno zaščito in azilni dom že dvakrat samovoljno zapustil pred odločitvijo ustreznih organov, zaradi česar je bil postopek obakrat ustavljen, saj je tožnik tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, povedal, da v Sloveniji prvič prosi za mednarodno zaščito.

17. Po drugem odstavku istega člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZMZ pa se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma ali njegove izpostave (1. alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali na drug ustrezen objekt ministrstva (2. alineja).

18. Sodišče se strinja s tožnikom, da argumenti, s katerimi tožena stranka utemeljuje omejitev gibanja na prostore Center za tujce, niso prepričljivi argumenti v smislu 2. alineje drugega odstavka 51. člena ZMZ. Tudi sklicevanje tožene stranke na 10. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (v nad. Direktiva o sprejemu), v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker ima Slovenija glede pogojev za pridržanje (kjer se lahko izvaja) ugodnejše določbe, kar je v skladu z 28. točko preambule Direktive o sprejemu, ki državam omogoča, da uvedejo ali ohranjajo bolj ugodne določbe za državljane tretjih držav in oseb brez državljanstva, ki državo članico zaprosijo za mednarodno zaščito.

19. Tožena stranka v predzadnjem odstavku izpodbijanega sklepa sicer navaja, da bo le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče resnično zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju RS, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, vendar pa se je upravno-sodna praksa že večkrat izrekla o tem, da uporabe strožjega ukrepa ni mogoče opravičiti zgolj s splošnim sklicevanjem na razloge režima varovanja na območju azilnega doma, ki je deloma v sferi zakonodajalca, deloma pa v sferi operativnih ukrepov vodenja azilnega doma, temveč bi morala za zavrnitev manj prisilnega ukrepa tožena stranka upoštevati tudi vse konkretne okoliščine na strani prosilca.

20. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in izpodbijani sklep odpravilo.

21. K II. točki izreka:

22. Sodišče je s to sodno odločbo pod I. točko izreka ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit in ga je zato odpravilo.

23. Zato je, na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu (katere prenos v nacionalni pravni red še ni bil izveden, rok za njeno implementacijo pa je potekel dne 20. 7. 2015), ki določa, da kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti, odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka sodne odločbe.

24. Ta izrek pomeni, da mora biti tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito, na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu, nemudoma po prejemu te sodne odločbe, do pravnomočnosti odločitve, premeščen in nastanjen v azilni dom.

25. K III. točki izreka:

26. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

27. Ker je sodišče v II. točki izreka na podlagi odločitve iz I. točke izreka odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, na podlagi neposrednega učinka določbe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu, tožnik ni izkazal za potrebno, da bi se morala težko popravljiva škoda odvrniti z izdajo začasne odredbe.

28. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).