Jedro

Podlaga tožbenega zahtevka je nedopustno ravnanje toženca (prevara) pri sklepanju kupoprodajne pogodbe, v posledici česar tožnik zahteva odškodnino.

Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, lahko skladno z drugim odstavkom 49. člena OZ zahteva povrnitev nastale škode.

Odškodninska odgovornost pri prevari je neodvisna od obstoja same pogodbe, zato ima prevarana stranka pravico do odškodnine tudi, če pogodbe ne izpodbija.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 550 EUR odškodnine iz naslova vrnitve kupnine in 820 EUR iz naslova preostale škode.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se toženec profesionalno ukvarja s prodajo vozil, zato je vedel za letnik izdelave vozila, v posledici česar je napačna presoja sodišča, da ni mogoče zaključiti, da toženec niti v dodatnem roku ne bi mogel izpolniti pogodbe. Poudarja, da je glede na zatrjevano in dokazano dejansko stanje uveljavljal odškodnino zaradi prevare pri nakupu vozila, zato je zmoten zaključek sodišča, da je uveljavljal jamčevalni zahtevek (odstop od pogodbe). Meni, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da zahteva razveljavitev kupoprodajne pogodbe zaradi prevare toženca. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče ni ugotavljalo prevare toženca in se do navedenega tudi ni opredelilo. Opozarja, da je bila strankama na naroku predočena napačna pravna podlaga spora, in sicer Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), s čimer je sodišče kršilo materialno procesno vodstvo. Podredno uveljavlja kršitev materialnega procesnega vodstva tudi v primeru, da je trditvena podlaga v zvezi z zatrjevano prevaro pomanjkljiva. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik tožbeni zahtevek utemeljuje z navedbami, da ga je toženec prevaral oziroma spravil v „zablodo“ glede starosti vozila (letnik izdelave vozila je 1999 in ne 2004), čeprav je toženec vedel, da je po veljavnih predpisih Republike Srbije dovoljen uvoz rabljenih vozil z motorjem EURO 3, ki pa ga prodani avtomobil nima. Sodišče prve stopnje je glede na podano trditveno podlago zaključilo, da gre za stvarno napako, pri čemer tožnik izmed možnih jamčevalnih zahtevkov s tožbo zahteva odstop od pogodbe. Na podlagi navedenega je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožnik pred odstopom od pogodbe tožencu skladno s 470. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ni dal dodatnega roka za izpolnitev pogodbe.

6. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je zatrjevana podlaga tožbenega zahtevka nedopustno ravnanje toženca (prevara) pri sklepanju kupoprodajne pogodbe, v posledici česar zahteva odškodnino. V obravnavanem primeru tožnik sicer ni postavil tožbenega zahtevka na razveljavitev sklenjene pogodbe (nasprotno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno), vendar navedeno ni ovira, da stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, skladno z drugim odstavkom 49. člena OZ zahteva povrnitev nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je torej neodvisna od obstoja same pogodbe, zato ima prevarana stranka pravico do odškodnine tudi, če pogodbe ne izpodbija.1 Sodišče prve stopnje se zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni opredelilo oziroma ni ugotavljalo, ali je toženec tožnika spravil v zmoto glede starosti vozila in/ali izpolnjenosti standarda izpušnih plinov (EURO 3) ter v zvezi s tem ni izvedlo dokaznega postopka.

7. Že na podlagi navedenega razloga je bilo treba ugoditi tožnikovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Tožnikove navedbe namreč niso bile ovrednotene z vidika 49. člena OZ, v posledici česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva skladno z 285. členom ZPP moralo poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila (tudi predložijo overjeni prevodi listin), ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje. V dosedanjem postopku je sodišče prve stopnje namreč strankam na prvem naroku za glavno obravnavo v okviru programa vodenja postopka predstavilo zmotno pravno naziranje (jamčevanje prodajalca za stvarne napake in ZVPot), na kar opozarja pritožnik. Poleg tega bi sodišče prve stopnje postopek moralo (oziroma ga bo moralo v novem sojenju) voditi kot postopek v sporih majhne vrednosti. Iz tožnikove trditvene podlage sicer izhaja, da zahteva povrnitev škode v višini 2.255 EUR, vendar pa se njegov tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev v višini 1.370 EUR (ne presega 2.000 EUR), zato gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP).

8. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj poleg navedenega, sodišče prve stopnje zaradi stališča, da tožbeni zahtevek po podlagi ni utemeljen, tudi ni ugotavljalo višine škode. Drugačna odločitev pritožbenega sodišča bi zato nesorazmerno posegla v pravico strank do izjave, medtem ko bo dopolnitev postopka na prvi stopnji (zaradi delno že izvedenega dokaznega postopka) bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi se s tem, ko bi se pravno relevantna dejstva prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do pritožbe. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Tako pravna teorija (M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 358) in sodna praksa (II Ips 241/2011, II Cp 3346/2011, I Cp 326/97, I Cpg 868/2009, I Cp 1103/2012, I Cp 2777/2014).