Jedro

Po presoji sodišča je zmotno mnenje, ki izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, da je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, čeprav nima izrecne določbe o soglasju glede tega, da kmetijo oziroma nepremičnine, ki so predmet pogodbe, upravlja tretja oseba in ne lastnik zemljišč, lahko neposredna podlaga za ugotovitev, da je še vedno podano soglasje k združitvi kmetij oziroma delov kmetij obeh tožnikov s kmetijo nosilca kmetijskega gospodarstva v smislu predpisov, ki urejajo register kmetijskih gospodarstev. Zmotno je tudi materialnopravno stališče izpodbijane odločbe, da se registrirano kmetijsko gospodarstvo nosilca kmetije lahko razdruži le, če se razvežeta pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Takega stališča ni mogoče opirati niti na določbe ZD, ki se za navedeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju še vedno uporabljajo (1060. v zvezi z 1062. členom OZ), saj iz njegovega 117. in naslednjih členov ne izhaja, da se s sklenitvijo pogodbe prenaša na preživljalca upravljanje premoženja, ki je predmet pogodbe, niti ga ni mogoče brez ugotavljanja prave volje strank opirati na določbe obeh pogodb o dosmrtnem preživljanju, saj pogodbi vprašanja združitve kmetij niti ne omenjata.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva ..., št. ... z dne 26. 4. 2006 odpravi in zadeva vrne ministrstvu v ponoven postopek. Tožena stranka je dolžna tožnikoma plačati stroške sodnega postopka v skupnem znesku 309,00 EUR v 15 dneh brezobrestno, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnika sta dne 16. 3. 2006 pri toženi stranki vložila vlogi, v kateri navajata, da sta njuni prošnji za ukinitev KMG-MID-a z dne 4. 3. 2004 in vlogi za izpeljavo postopka za združevanje kmetij z dne 1. 9. 2004 bili podani zaradi prevare, in da dejansko nikoli nista želela, da se njuni kmetijski gospodarstvi izbriše iz registra kmetijskih gospodarstev ter da zato pristojni organ prosita, da se preveri nosilca kmetijskega gospodarstva KMG-MID ... A.A.. Tožena stranka je po opravljenem postopku preverjanja izdala odločbo, ki jo tožnika izpodbijata v tem upravnem sporu, in v njej odločila, da se kot nosilec kmetije KMG-MID ... v registru kmetijskih gospodarstev še naprej vodi A.A. (v nadaljevanju: nosilec kmetije). V obrazložitvi odločbe med drugim navaja (sodišče povzema le dejanske in pravne ugotovitve, pomembne za ta upravni spor), da je z vpogledom v uradne evidence (GERK, zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v A.) med postopkom ugotovila, da h kmetiji KMG-MID ... spadajo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so vpisani v zemljiškoknjižne vložke št. 1, 130, 175, 201 in 328 k.o. B. (katerih zemljiškoknjižni lastnik je nosilec kmetije), ter vložek št. 76, pri katerem je kot zemljiškoknjižni lastnik vknjižen tožnik B.B., ter vložek št. 122 k.o. B., kjer je kot zemljiškoknjižni lastnik vknjižen tožnik C.C.. Glede vložka št. 76 in vložka št. 122 k.o. B. je nosilec kmetije na njen poziv predložil overjene fotokopije notarskih zapisov o pogodbah o dosmrtnem preživljanju, sklenjenih med nosilcem in tožnikom B.B. oziroma nosilcem kmetije in tožnikom C.C. (notarski zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med nosilcem kmetije in tožnikom B.B. je bil izdan 9. 2. 2001 po notarki D.D., pod opr. št. ..., notarski zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju med nosilcem kmetije in tožnikom C.C. pa dne 27. 10. 2000 po notarju E.E., pod opr. št. ...). Na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov in notarskega zapisa tožena stranka glede zemljišč, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 76 k.o. B., katerih lastnik je tožnik B.B., ugotavlja, da je pri tem vložku vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist nosilca kmetije. Iz notarskega zapisa povzema, da se je tožnik B.B. odločil prenesti svoj delež nepremičnine - posestva na tistega, ki mu bo tudi v bodoče pomagal v obsegu, kot do tedaj, pa tudi za primer starosti in bolezni, to je na nosilca kmetije, pri čemer si je B.B., ki navaja, da sam obdeluje kmetijo, za časa življenja izgovoril preužitek, med drugim tudi pomoč pri obdelovanju zemlje na kmetiji in pri težjih delih na kmetiji, s čemer je po notarskem zapisu poračunana vsa vrednost izrečenega premoženja. Na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov in notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju med nosilcem kmetije in tožnikom C.C., ki se nanaša na vložno št. 122 k.o. B., pa tožeča stranka prav tako ugotavlja, da je pri tej vložni št. vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist nosilca pogodbe ter da iz notarskega izpisa izhaja, da tožnik C.C. kmetijo obdeluje sam, čeprav zaradi starosti čedalje težje. Iz zapisa o kmetiji izhaja, da bo tožnik vse posestvo po smrti zapustil nosilcu kmetije v zameno za poplačilo dolgov po materi F.F., ter za oskrbo in pomoč. Tožnik C.C. je upravičen uživati kmetijo tako kot do tedaj, vendar mora za večje poseke v gozdu pridobiti soglasje nosilca kmetije, kar velja tudi glede odtujitve ali zamenjave vsakršne premičnine ali orodja, ki se je ob času sklenitve pogodbe nahajalo na kmetiji. Z izgovorjenim preužitkom, poravnavo terjatve in plačevanjem dogovorjenih mesečnih nakazil je po pogodbi poračunana vsa vrednost izročenega premoženja. Obrazložitev izpodbijane odločbe dalje navaja vsebino 3. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme, Uradni list RS, št. 54/00 do 20/06), ki ureja definicijo kmetijskega gospodarstva, ter določila 3. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev in evidenci subjektov (Uradni list RS, št. 65/05 ter 7/06, dalje Pravilnik). S sklicevanjem na 4. odstavek 3. člena Pravilnika, po katerem mora nosilec kmetijskega gospodarstva oziroma kmetije pridobiti soglasja lastnikov oziroma solastnikov kmetijskih zemljišč in gozdov v uporabi na kmetijskem gospodarstvu, ugotavlja, da med soglasja štejejo tudi pogodbene obveznosti, ki jih sklenejo stranke. Dalje ugotavlja, da je kmetija KMG-MID ... nastala na podlagi združitve in ukinitve več kmetij, med katerimi sta bili tudi kmetiji tožnikov. Vloga tožnikov in nosilca kmetije za združitev kmetij je bila popolna, tožena stranka pa je o odločitvi tudi obvestila vse udeležene stranke, tako nosilca kmetije kot tudi oba tožnika. Če je bila vloga za združitev oziroma ukinitev kmetij dana na podlagi prevare ali neizpolnjenih obljub nosilca kmetije, morata po mnenju tožene stranke to tožnika dokazati oziroma izpodbijati pred pristojnim sodiščem. Obrazložitev zaključuje z ugotovitvijo, da ima nosilec kmetije za vsa zemljišča, ki spadajo h kmetiji KMG-MID ..., potrebna soglasja oziroma je deloma njen izključni lastnik. Če sta se tožnika kot predlagatelja združitve v tem času premislila, morata po mnenju tožene stranke najprej doseči razveljavitev notarskih zapisov.

Tožnika izpodbijata odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi razlogov ničnosti. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči, da se zavrne zahteva A.A. za združitev njegovega kmetijskega gospodarstva z identifikacijsko številko KMG-MID ... s kmetijskima gospodarstvoma tožnikov z identifikacijskima številkama KMG-MID ... in KMG-MID ..., toženi stranki pa naloži plačilo stroškov sodnega postopka. Podrejeno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov sodnega postopka. Navajata, da o določitvi nosilca kmetije (združitvi kmetijskih gospodarstev tožnikov in A.A.) doslej še ni bilo na zakonit način odločeno z ustreznim upravnim aktom, kar pomeni, da je tožena stranka odločila mimo zahtevkov tožnikov, pri čemer v izpodbijani odločbi niti ni omenila dveh pisnih vlog tožnikov z dne 2. 11. 2005, s katerima sta preklicala svoji vlogi za združitev kmetij ter celo izrecno izjavila, da želita ohraniti vsak svoje kmetijsko gospodarstvo pod do tedaj veljavnima KGM-MID številkama. Tožena stranka v nasprotju z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) tožnikov ni zaslišala, čeprav ni bilo pogojev za izvedbo postopka po 1. odstavku 144. člena ZUP. O zadevi je odločila z eno odločbo, ne da bi pred tem izdala sklep o združitvi postopkov (3. odstavek 130. člena ZUP) in o stroških postopka je odločila, ne da bi tožnika imela možnost stroške sploh uveljavljati. S tem je po njunem mnenju posegla v njune ustavno varovane pravice iz 14. člena, 1. in 3. odstavka 15. člena, 22. člena, in 25. člena Ustave RS. Tožena stranka je po mnenju tožnikov dalje nepravilno uporabila materialno pravo, saj pri razlogih za odločitev, ki jih navaja v izpodbijani odločbi, ni upoštevala določb zakonov, ki urejajo premoženjskopravna razmerja, ter tudi ne pravne narave in posledic pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Dejanski zaključki izpodbijane odločbe, po katerih naj bi soglasje tožnikov za združitev njunih kmetijskih gospodarstev s kmetijskim gospodarstvom nosilca kmetije izhajalo iz obeh pogodb o dosmrtnem preživljanju, je v direktnem nasprotju s pisno izraženo voljo tožnikov, kakor izhaja iz njunih vlog z dne 2. 11. 2005, ki ju tožena stranka v obrazložitvi niti ne omenja. Če bi tožena stranka tožnika zaslišala, bi izvedela, da s tožbama na Okrožnem sodišču v C. izpodbijata veljavnost omenjenih pogodb o dosmrtnem preživljanju, ker se je nosilec kmetije pregrešil zoper vse pogodbeno sprejete dolžnosti preživljanja in tudi zoper občečloveške moralne dolžnosti vsakega posameznika v tolikšni meri, da sta tožnika za golo preživetje prisiljena iskati socialno pomoč na Centru za socialno delo.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je bila dalje vročena Državnemu pravobranilstvu RS kot zastopniku javnega interesa, ki je z aktom št. ... z dne 13. 6. 2006 prijavilo udeležbo v tem postopku, odgovora na tožbo pa ni podalo.

Tožba je bila vročena tudi prizadeti stranki v tem upravnem sporu, A.A., ki v odgovoru na tožbo, podanem po svojem pooblaščencu odvetniku G.G., tožbene navedbe prereka ter predlaga, naj se tožba zavrže, ker je nesklepčna in je ni mogoče preizkusiti, podrejeno pa, naj se tožba zavrne, kajti postopek izdaje odločbe je potekal v skladu z zakonom, prizadeta stranka izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodb s tožnikoma, do združitve kmetij pa je prišlo na izrecno zahtevo tožnikov in prizadete stranke z dne 4. 3. 2004 in 1. 9. 2004, pri čemer sta tožnika 2. 10. 2004 z dopisom toženi stranki tudi posredovala svoje soglasje o prenosu imetništva živali. Zahteva tudi povračilo stroškov sodnega postopka, ki pa jih v odgovoru na tožbo ne specificira.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 6. člena Pravilnika se kmetijsko gospodarstvo vpiše v register kmetijskih gospodarstev na podlagi vloge, ki jo vloži nosilec kmetijskega gospodarstva na obrazcih, določenih s Pravilnikom (1. odstavek). Na podlagi vloge in po ugotovitvi, da kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje pogoje za vpis v register kmetijskega gospodarstva iz 2. in 3. člena Pravilnika, ministrstvo kmetijskemu gospodarstvu dodeli KMG-MID in o tem obvesti nosilca kmetijskega gospodarstva. Iz fotokopij listin, ki jih je v odgovoru na tožbo priložila prizadeta stranka, je razvidno, da so prizadeta stranka in oba tožnika dne 1. 9. 2004 pri toženi stranki vložili skupno vlogo za izvedbo postopka za združitev kmetij, v kateri potrjujejo združitev v vlogi navedenih kmetij v enotno kmetijo nosilca A.A.. Na podlagi te vloge je ministrstvo, torej tožena stranka, pod številko ... z dne 22. 10. 2004 izdalo obvestilo o združitvi kmetijskih gospodarstev, iz katerega izhaja, da so v združeno kmetijsko gospodarstvo združena kmetijska gospodarstva s tam navedenimi identifikacijskimi številkami in sicer obe gospodarstvi tožnikov in gospodarstvo prizadete stranke - nosilca kmetije, ter da je temu združenemu kmetijskemu gospodarstvu dodeljena nova identifikacijska številka KMG-MID .... Obvestilo tožene stranke iz 2. odstavka 6. člena Pravilnika je po mnenju sodišča posebna oblika upravnega akta, predpisana s tem Pravilnikom. Zmotno je torej tožbeno stališče, da o združitvi in določitvi enotne identifikacijske številke kmetijskega gospodarstva doslej še ni bilo odločeno z upravnim aktom.

Po 13. členu ZKme so upravičenci do sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike kmetijska gospodarstva in druge fizične ter pravne osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost v skladu z načeli dobre kmetijske prakse ter izpolnjujejo predpisane pogoje (1. odstavek). Za kmetijsko gospodarstvo lahko vlaga zahtevke za pridobitev sredstev samo ena fizična ali pravna oseba, ki je za to pooblaščena (nosilec kmetijskega gospodarstva). Po 8. odstavku 2. člena Pravilnika je KMG-MID neponovljiva identifikacijska številka kmetijskega gospodarstva, ki je osnova za vodenje registra kmetijskih gospodarstev in za povezovanje z drugimi zbirkami podatkov. Uporaba te številke je obvezna v vseh zbirkah podatkov, ki se navezujejo na kmetijsko gospodarstvo in so v pristojnosti ministrstva. Po 1. odstavku 3. člena Pravilnika ima kmetijsko gospodarstvo enega nosilca kmetijskega gospodarstva. Iz navedenih določb izhaja, da je določitev identifikacijske številke kmetijskega gospodarstva in opredelitev nosilca kmetijskega gospodarstva osnovna kategorija, na podlagi katere se lahko uveljavljajo upravičenja do sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike. Določitev identifikacijske številke in nosilca kmetijskega gospodarstva torej sicer ni odločanje o pravici, pač pa o pravnem interesu, saj na podlagi akta, ki o tem odloča, upravičenec lahko uveljavlja pravice po predpisih, ki urejajo ukrepe kmetijske politike.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka postopek preverjanja pogojev za nosilca kmetije vodila, ne da bi tožnikoma dala možnost, da se izjavita o ugotovljenih dejstvih oziroma da zavarujeta svoje pravice ali pravne koristi, saj ju ni niti zaslišala, niti ju ni kako drugače pred izdajo odločbe seznanila z ugotovitvami postopka oziroma z dejstvi in okoliščinami, na katere je oprla svojo odločitev. S tem je ravnala v nasprotju z 9. členom ZUP, ki med drugim določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom (3. odstavek tega člena). V zadevi, kot je obravnavana, tožena stranka po mnenju sodišča ni imela pravne podlage za odločanje po določbah 144. člena ZUP, to je v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj so v postopku bile udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi, v takšnem primeru pa mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom (2. odstavek 9. člena ZUP). Takšna možnost tožnikoma ni bila dana, in to predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Po presoji sodišča je namreč zmotno mnenje, ki izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, da je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, čeprav nima izrecne določbe o soglasju glede tega, da kmetijo oziroma nepremičnine, ki so predmet pogodbe, upravlja tretja oseba in ne lastnik zemljišč, lahko neposredna podlaga za ugotovitev, da je še vedno podano soglasje k združitvi kmetij oziroma delov kmetij obeh tožnikov s kmetijo nosilca kmetijskega gospodarstva v smislu predpisov, ki urejajo register kmetijskih gospodarstev. Tožena stranka je razlagala pogodbeno voljo strank pogodb o dosmrtnem preživljanju z vsebino, ki iz zapisanih pogodb ne izhaja, to pa bi lahko storila le z zaslišanjem vseh treh v sporni zadevi relevantnih strank, torej tudi tožnikov. Po mnenju sodišča je zmotno tudi materialnopravno stališče izpodbijane odločbe, da se registrirano kmetijsko gospodarstvo nosilca kmetije lahko razdruži le, če se razvežeta pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Takega stališča ni mogoče opirati niti na določbe Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št.15/76), ki se za navedeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju še vedno uporabljajo (1060. v zvezi z 1062. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št.83/01), saj iz njegovega 117. in naslednjih členov ne izhaja, da se s sklenitvijo pogodbe prenaša na preživljalca upravljanje premoženja, ki je predmet pogodbe, niti ga ni mogoče brez ugotavljanja prave volje strank opirati na določbe obeh pogodb o dosmrtnem preživljanju, saj pogodbi vprašanja združitve kmetij niti ne omenjata.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ki se po prehodnih določbah 104. in 105. člena tega zakona uporablja tudi za spore, začete pred uveljavitvijo tega zakona, je kršitev katerekoli določbe 2. odstavka 237. člena ZUP razlog za odpravo odločbe, razen če sodišče v svojem postopku takšno kršitev sanira. Ker glede na določbe 65. člena ZUS-1 v obravnavanem upravnem sporu ni pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije, sodišče opisane kršitve pravil upravnega postopka ne more sanirati tako, da bi to vplivalo na končno odločitev v upravni stvari, zato je izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker sta tožnika v upravnem sporu s tožbo uspela, jima je tožena stranka ob upoštevanju 23. in 16. člena ZUS v zvezi s 154. členom ZPP dolžna povrniti stroške postopka. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in obsegajo 500 točk za tožbo po tar. št. 30/1b OT in 50 točk za drugega tožnika po 9. členu OT, 2 % za materialne stroške in 20 % za DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znaša 309,00 EUR.