Jedro

Le na podlagi konkretnih in dokazno podprtih trditev, s katerimi izpodbija trditve in dokaze nasprotne stranke, lahko tožena stranka vpliva na izid spora v svojo korist.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. Ig 97/00219 z dne 11.7.1997 tako, da je toženo stranko obsodilo na plačilo glavnice v višini 1.433.427,00 SIT in zakonitih zamudnih obresti od posameznih zneskov od 3.11.1995 do plačila ter na plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 29.318,00 SIT s procesnimi zamudnimi obrestmi, kakor tudi na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 36.668,54 SIT. V delu, ki se v citiranem sklepu o izvršbi nanaša na zakonite zamudne obresti od glavničnih zneskov za čas pred 3.11.1995 pa je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Zoper tako sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da "ne dolguje zneska v višini, ki je izkazana v sodbi", kakor tudi, da je del opreme dobavljen, zaradi česar je vtoževani znesek nerealen in v resnici bistveno nižji.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo v delu, v katerem tožena stranka ni uspela (glej 1. odstavek 365. člena ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, pri čemer pa ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena ZPP). V mejah pavšalne in nedokazane trditve namreč ostaja tožena stranka tudi v pritožbi, ko trdi, da tožeči stranki zneska v prisojeni višini ne dolguje. Tako je zatrjevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (red. št. 3 spisa), ne da bi to trditev, s katero je oporekala tožbenemu zahtevku, dokazala (glej 219. člen ZPP in 1. odstavek 299. člena ZPP. Nadaljnja (prav tako nedokazana) pritožbena trditev, da je terjatev tožeče stranke zaradi dobavljenega dela opreme bistveno nižja, pa je poleg svoje pavšalnosti še nedovoljena pritožbena novota. V postopku o gospodarskih sporih namreč v pritožbi ni dopustno navajati dejstev, ki jih je stranka mogla in morala navesti do konca glavne obravnave (glej 1. odstavek 496.a člena ZPP). Tožena stranka sodišču prve stopnje ni ponudila niti najnujnejšega obsega konkretnih trditev in dokazov, da bi lahko na področju razpravnega načela, kamor sodijo gospodarski spori, sodba o tožbenem zahtevku vsaj deloma izpadla v njeno korist. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).