Jedro

Tožnik ni uspel izkazati manjšega dohodka in s tem zmanjšane zmožnosti za preživljanje mladoletnega toženca v primerjavi s tisto, ki je bila ugotovljena s prejšnjo pravnomočno sodbo.

Glede na to, da se tisto, kar je pravnomočno razsojeno, neizpodbitno šteje za resnično in pravilno, ni bilo pravilno postopanje sodišča, ko je ugotavljalo in upoštevalo takratne dejanske dohodke tožnika in ne v prejšnji sodbi upoštevane podatke o višini tožnikovih dohodkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval znižanje preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 12.6.2007, opr. št. P 522/2006, ki valorizirana znaša 150,67 EUR mesečno in sicer tako, da bi tožnik od 1.1.2009 dalje plačeval preživnino v višini 100,00 EUR mesečno. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 263,40 EUR.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da so razlogi sodišča v nasprotju s spisovnimi podatki. Nesporno je namreč, da je sodišče v pravdnem postopku P 522/2006 pri dosoji preživnine upoštevalo, da je znašal tožnikov zaslužek 1.500,00 EUR mesečno. Sodišče je določilo preživnino v zahtevani višini, ker so bili tožnikovi dohodki bistveno višji od dohodkov otrokove matere. V tem pravdnem postopku sodišče zato ne more upoštevati dejanskih prihodkov tožnika v letu 2007, temveč višino mesečnih prihodkov, ki jih je ob dosoji preživnine sodišče upoštevalo v letu 2007 oziroma 1.500,00 EUR mesečno. Sodišče je zato zmotno presodilo, da se razmere na strani tožnika niso bistveno spremenile. V prejšnjem sojenju je bilo ugotovljeno, da je mladoletni toženec živel skupaj z materjo pri njenih starših, sedaj pa sta se preselila v Novo mesto. Bivata v stanovanju, ki je last materinega brata. Ne plačuje mu najemnine, ampak le stroške elektrike, komunalne, RTV, internetnega priključka, kar po njeni oceni znaša 160,00 EUR mesečno. Sodišče pri oceni premoženjskih razmer otrokove matere ne bi smelo upoštevati njenih kreditnih obveznosti, tako kot jih ni upoštevalo pri tožniku. Skupnih stroškov stanovanja ni dokazala z listinami, glede potreb otroka pa je močno pretiravala. Močno je pretiran izdatek za otrokovo garderobo. Otroku bi lahko kupila blago in mu sama sešila oblačila, saj je po poklicu šivilja. Previsoko je ocenjen izdatek za osebne higienske potrebščine v višini 15,00 EUR mesečno, strošek pranja perila v višini 10,00 EUR mesečno in mesečni strošek za striženje v višini 12,00 EUR mesečno. Premoženjske razmere matere in otrokovo potrebe se niso v ničemer spremenile. Spremenile pa so se premoženjske razmere na tožnikovi strani, saj je njegova današnja plača bistveno nižja.

Pritožba ni utemeljena.

Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 12.6.2007, opr. št. P 522/20066 (pravnomočna je postala 12.9.2007) predstavlja individualni zakon za stranke, saj na avtoritativen način ureja ravnanje strank v spornem razmerju. Lastnost pravnomočnosti je, da sporno razmerje ureja na končen način. To pomeni ne samo, da pretrga z negotovostjo v konkretnem pravnem razmerju med strankama, ampak da tudi za prihodnost uredi njihovo pravno razmerje (res iudicata facit ius inter partes). Takšna značilnost izključuje možnost ponovnega preverjanja in spreminjanja sodbe. Hkrati pomeni, da se tisto, kar je pravnomočno razsojeno neizpodbitno šteje za resnično in pravilno (res iudicata pro veritate habetur). To pomeni tudi nemožnost ponovnega ugotavljanja dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, saj je njihova vsebina že pravnomočno fiksirana. Značilnost razmerij med otroci in starši in njihova dinamičnost pa pogojujejo takšno zakonsko ureditev, ki omogoča poseg sodišča v pravnomočne odločitve, ki se nanašajo na takšna razmerja, če to narekujejo v zakonu določene okoliščine. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 132. členu vsebuje takšno ureditev, ko določa, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka na npr. znižanje preživnine je torej sprememba okoliščin bodisi na strani otroka, očeta ali matere. Sklepanje na spremenjenost je mogoča le na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v prejšnji sodbi. V obravnavanem primeru je bilo v prejšnji sodbi ugotovljeno, da so dohodki tožnika bistveno večji od dohodkov matere mladoletnega toženca, saj skupaj s terenskim dodatkom, dnevnicami in drugimi prispevki zasluži 1.500,00 EUR, mati pa 610,00 EUR. Sodišče je tudi ugotovilo, da ima premoženje večje vrednosti (hišo) in hkrati, da nima nobenih obveznosti s tožnikom. Glede na gornje načelo, da se tisto, kar je pravnomočno razsojeno neizpodbitno šteje za resnično in pravilno, ni bilo pravilno postopanje sodišča, ko je ugotavljalo in upoštevalo, kot je navedlo, takratne dejanske dohodke tožnika in ne v prejšnji sodbi upoštevane podatke o višini tožnikovih dohodkov. Ne glede na navedeno pa navedena okoliščina ne pogojuje drugačnega materialnopravnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje oziroma, da tožnik ni uspel dokazati spremenjenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na spremembo preživnine in zaradi česar ni podan pravni temelj za znižanje preživnine.

Iz obračuna plač, ki jih tožnik prejema pri novemu delodajalcu L.., je razvidno, da je v mesecu juliju prejel 779,90 EUR, v mesecu septembru 806,22 EUR. Tožnik je zaslišan navedel, da je v navedenem znesku zajet tako njegov neto dohodek kot tudi dnevnice, ki jih prejema. Vendar je sodišče ugotovilo, da to ne drži. Iz potrdil tožnikovega delodajalca o dohodkih je po ugotovitvah sodišča razvidno, da je v njih prikazana le višina tožnikovega neto dohodka, brez dnevnic. V prejšnji sodbi je bilo ugotovljeno, da znašajo tožnikovi dohodki skupaj s terenskim dodatkom, dnevnicami in drugimi prispevki 1.500,00 EUR. Koliko od tega znaša neto dohodek, sodišče v prejšnji sodbi ni ugotavljalo. Tožnik je zaslišan kot stranka v tem postopku izpovedal, da je takrat znašala njegova neto plača okoli 650,00 EUR. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sedanja tožnikova neto plača za približno 150,00 EUR večja. Koliko tožnik prejme sedaj iz naslova dnevnic in drugih stroškov, ni navedel. Ne glede na to pa je zaslišan kot stranka izpovedal, da tako dnevnice, terenski dodatek in drugi prispevki predstavljajo materialni strošek. Glede na ugotovljena dejstva je torej mogoče zaključiti, da tožnik ni uspel izkazati manjšega dohodka in s tem zmanjšane zmožnosti za preživljanje mladoletnega toženca v primerjavi s tisto, ki je bila ugotovljena s prejšnjo pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razsodilo, da ni podlage za poseg v prejšnjo pravnomočno sodbo oziroma pogojev za uporabo določbe 132. člena ZZZDR. Tožnikovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).