Jedro

Kadar sodišče na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR samo razveže pogodbo o zaposlitvi, čeprav delavec ni podal takšnega predloga, mora odločiti tudi o odškodnini, ne glede na to, da delavec ni postavil takšnega zahtevka. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR delavec namreč še naprej vztraja pri reintegracijskem zahtevku, sodišče pa dosodi manj, to je le priznanje delovnega razmerja najdlje do dneva odločitve sodišča prve stopnje in odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku točke II izreka in VI. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo redno (očitna pisna pomota, tožniku je bila podana izredna odpoved) odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2010, potrjeno s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, opr. št. ... z dne 25. 8. 2010 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 9. 2010, temveč 30. 9. 2010 (prvi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je poziv nazaj na delo in ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2010 dalje (drugi odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 15. 9. 2010 do 30. 9. 2010 prizna delovno razmerje, ga za to obdobje prijavi v vsa obvezna zavarovanja, zanj obračuna nadomestilo plače v znesku ... EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2010 dalje do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova razlike v plači za obdobje od oktobra 2010 do vključno avgusta 2011 obračuna v izreku navedene zneske razlik v plači ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v mesecu za razliko iz prejšnjega meseca (prvi odstavek točke IV. izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval drugače, to je plačilo neto zneskov razlike v plači (drugi odstavek točke IV. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške predhodnega postopka v znesku 660,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2010 dalje do plačila (točka V. izreka) ter mu povrne stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu v višini 877,96 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka VI. izreka).

Zoper točki II in VI izreka izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje navaja, da naj bi bilo zaradi tožnikovega ravnanja do te mere porušeno zaupanje vanj, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Pri tem sodišče prve stopnje ne pojasni, ali se ta ugotovitev nanaša na nepravilno vodenje razvidov vožnje pri drugem delodajalcu, ali pa na nedosledno vodenje evidence dela pri toženi stranki. Tožena stranka v dokaznem postopku sploh ni dokazovala tega porušenega zaupanja, temveč je le na neki splošni ravni zatrjevala, da reintegracija tožnika dejansko ni smiselna. Nepravilno vodenje razvidov vožnje pri drugem delodajalcu že pojmovno ne more vplivati na zaupanje tožene stranke do tožnika. Pisanje drugačnih datumov v razvid vožnje zaradi obida delovne zakonodaje v zvezi z dopolnilnim delom samo po sebi ni v ničemer zavržno in ga tudi veljavna zakonodaja ne sankcionira. Takšno pisanje datumov v razvid voženj tudi ni v nobeni zvezi s tožnikovim delom pri toženi stranki. Tožnik si je kot komandir postaje mejne policije lahko prosto odrejal delovni čas tako, da delo ni trpelo, o čemer ni bil dolžan obveščati nikogar. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da delovni proces na tožnikovi postaji ni nikdar trpel in da je tožnik delo ves čas opravljal, da je bil stalno dosegljiv, ter da je delo opravljal izven polnega delovnega časa brez zahteve po plačilu. Te okoliščine nikakor ne dajejo podlage za sklep, da delovno razmerje s tožnikom ne bi bilo več mogoče. Tožnik je dokazal, da je do nedoslednega pisanja evidenc dela prihajalo predvsem zaradi potreb delodajalca, saj zaradi zahteve po 11-urnem počitku ni smel vpisati dejanske prisotnosti na delovnem mestu. Iz pogodbe o zaposlitvi jasno sledi, da lahko o kršitvi pogodbe o zaposlitvi v tej zvezi govorim samo v primeru, če nastanejo škodne posledice pri delodajalcu. Tožnikovo občasno kratkotrajno opravljanje dela izven evidenc, ki ni imelo nobenega vpliva na delovni proces oziroma kvečjemu pozitivnega, sploh ni nikakršna kršitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da ugodi reintegracijskemu zahtevku, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Celo v primeru, če bi ostal v veljavi izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe, bi bil tožnik upravičen do celotnih stroškov postopka. V zvezi z integracijskim zahtevkom niso nastali nobeni dodatni stroški, zato je tožnik upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni posebej navedlo, ali se ugotovitev, da je zaradi tožnikovega ravnanja porušeno zaupanje med strankama, nanaša na nepravilno vodenje razvidov vožnje ali na nedosledno vodenje evidence dela, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene okoliščine izpodbijana sodba ni nejasna, kaj šele da bi imela takšne pomanjkljivosti, da je ne bi bilo možno preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč podana le v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sicer pa je iz izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, da sodišče prve stopnje šteje, da je tožnik ravnal nepravilno tako pri izpolnjevanju razvidov voženj v Avtošoli A. d.o.o. kot pri evidentiranju prisotnosti na delu pri toženi stranki, kar pomeni, da razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja niso nejasni.

Neutemeljeni je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni dokazovala porušenega zaupanja, temveč je le na splošni ravni zatrjevala, da reintegracija tožnika ni smiselna. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožnikovo ravnanje sicer odstopa od načel in ravnanj, ki se pričakujejo od vsakega policista, še toliko bolj od komandirja policijske postaje, vendar pa ocenjuje, da te kršitve niso tako hude, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepričljivo navedla, da je pri izvajanju nalog Policije zelo pomembna okoliščina na strani delodajalca zaupanje v zakonitost ravnanja vseh uslužbencev Policije, torej tudi tožnika ter da je to zaupanje tako porušeno, da je nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom onemogočeno. Odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pravnomočna, kar pa ne pomeni, da v sporu ni mogoče presojati, ali je upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank še možno nadaljevanje delovnega razmerja v smislu uporabe določb 118. člena ZDR o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa je v številnih primerih zavzela povsem jasno stališče, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže, čeprav delavec tega ni predlagal, če sodišče oceni, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, ki je z manipulacijami glede podatkov o opravljenih usposabljanjih kandidatov za voznike motornih vozil ter glede podatkov o svoji prisotnosti na delovnem mestu, povzročil popolno nepreglednost teh evidenc. Po zatrjevanju tožnika niti evidence o opravljenem usposabljanju kandidatov za vozniški izpit v avtošoli niti evidence o tožnikovi prisotnosti na delu, ne izkazujejo dejanskega stanja. Navedeno pomeni, da v kolikor se sprejme takšna razlaga tožnika, potem sploh ni mogoče ugotoviti, ali je bil tožnik v določenem času v službi ali pa je opravljal usposabljanje kandidatov za pridobitev vozniškega izpita. V kolikor pa evidence odražajo dejansko stanje, pa to pomeni, da je tožnik usposabljanje kandidatov za pridobitev vozniškega izpita v Avtošoli A.d.o.o. dejansko opravljal v službenem času. Kot sprenevedanje je potrebno oceniti pritožbeno navedbo, da pisanje drugačnih datumov v razvid voženj ni nobeni zvezi s tožnikovim delom pri toženi stranki. Šele dvojna neresnična evidenca o uporabi časa (pri toženi stranki in pri avtošoli) je tožniku omogočila manipulacije s tem, kje se dejansko nahaja. Okoliščina, da je bil tožnik komandir postaje mejne policije, ga ne razbremenjuje, kot zmotno meni, češ da si je prosto odrejal delovni čas, temveč nasprotno, ravno ta funkcija bi od njega zahtevala še posebno vestnost, saj drugače tega ne more zahtevati od podrejenih.

Nebistvene so pritožbene navedbe o tem, da v zvezi s tožnikovo kršitvijo ni nastala nobena škoda, saj je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni odločilo zaradi škode, ki naj bi toženi stranki nastala, temveč zaradi omajanega zaupanja med strankama, ter zaradi vseh okoliščin in interesov obeh strank, zaradi katerih je ocenilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je na podlagi drugega odstavka 118. člena ZPP potem, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in ne za tožnikovo reintegracijo k toženi stranki. V skladu s citirano določbo sodišče potem, ko ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18-ih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Že zgoraj je razloženo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in da je odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna in dokončna. Glede na to, da je tožnik zmanjševal škodo tako, da se je zaposlil drugje, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob odločitvi za sodno razvezo, ugotovilo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki le za čas do zaposlitve pri novem delodajalcu. Nihče namreč ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij. Reparacijski zahtevek v višini pripadajoče plače za čas, ko je bil tožnik nezaposlen, oziroma v višini razlike med pripadajočo plačo in izplačano plačo pri drugem delodajalcu, je sodišče prve stopnje dosodilo v okviru tožbenega zahtevka.

Pač pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v smislu določbe 340. člena ZPP, ker ni uporabilo določbe 118. člena ZPP o priznanju ustrezne denarne odškodnine, posledično pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo dejstev, od katerih je odvisna odmera te odškodnine. Kadar sodišče na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR samo razveže pogodbo o zaposlitvi, čeprav delavec ni podal takšnega predloga, potem mora odločiti tudi o odškodnini, ne glede na to, da delavec ni postavil takšnega zahtevka. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR delavec namreč še naprej vztraja pri reintegracijskem zahtevku, sodišče pa dosodi manj, to je le priznanje delovnega razmerja najdlje do dneva odločitve sodišča prve stopnje in odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je delno ravnalo v skladu s to določbo. Ob sklicevanju na 118. člen ZDR je pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja do dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu, tožniku dosodilo neizplačane plače za čas do dneva zaposlitve v ZD ... ter mu v skladu z zahtevkom dosodilo razliko med pripadajočo plačo pri toženi stranki in plačo pri novem delodajalcu, ni pa tožniku dosodilo odškodnine.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, to je drugi odstavek točke II izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ne more samo odpraviti navedene pomanjkljivosti, saj je sodišče prve stopnje delno izvajalo dokaze, na podlagi katerih je možno odločiti o višini odškodnine, vendar zaradi napačne uporabe materialnega prava ter dokazov ni ocenilo. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče vse te dokaze moralo izvesti znova, kar bi bilo neracionalna, sodišču prve stopnje pa bo zadoščalo, da prebere zapisnike o njihovi izvedbi in eventualno dopolni katerega od že izvedenih dokazov, npr. dopolnilno zasliši tožnika glede okoliščin, ki so pomembne za odmero odškodnine. V skladu s sodno prakso se kot kriterij za odmero odškodnine po 118. členu ZDR upoštevajo predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, eventualno prejemanje nadomestila in podobno. V okviru odprtega sojenja je sodišče dolžno ugotoviti vse te okoliščine celo v primeru, če delavec ne predlaga sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa se zanjo odloči na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR.

Tožena stranka se utemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. kadar se sodišče odloči za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, delavec res ne uspe s celotnim zahtevkom, saj mu sodišče namesto reintegracije prizna le delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja (najdlje do dneva odločitve sodišča prve stopnje) in ustrezno denarno odškodnino, zavrne pa, kar tožnik zahteva več, to je poziv nazaj na delo ter obstoj delovnega razmerja za čas po odločitvi sodišča prve stopnje. Vendar pa navedeno ne pomeni, da je možno šteti, da tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom in da je zato upravičen le do povrnitve sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Tožnik je uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je uspel v sporu o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik utemeljeno opozarja, da v zvezi z zavrnjenim reintegracijskim delom tožbenega zahtevka niso nastali nobeni stroški. Navedeno pomeni, da je v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR potrebno šteti, da je v smislu upoštevanja načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, delavec uspel s celotnim zahtevkom in mu je nasprotna stranka dolžna povrniti celotne utemeljeno priglašene stroške postopka. Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo o tem potrebno odločiti s končno odločbo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo pravno pomembna dejstva glede okoliščin, od katerih je odvisna odmera odškodnine po 118. členu ZDR, nakar bo znova lahko odločilo o preostalem delu tožbenega zahtevka. V kolikor bo znova ugotovilo, da so podani razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ne glede na predlog tožnika, bo znova zavrnilo reintegracijski zahtevek, tožniku pa na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR dosodilo ustrezno denarno odškodnino.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.