Jedro

Ker je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo prvostopenjsko dokazno oceno, je prekršilo določbo 4. člena ZPP, kar predstavlja v reviziji uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 3. 2007. Posledično je ugodilo tudi nadaljnjim zahtevkom tožnice, vključno z reintegracijskim, razen zahtevku za plačilo plače nad zneskom v višini polovičnega zneska, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi, ob upoštevanju kasnejših uskladitev oziroma do višine ½ minimalne mesečne plače, zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust ter zahtevkom za plačilo razlike v plači in potnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožena stranka sicer dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da tožnice ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma je dokvalificirati ali prekvalificirati, kljub temu pa je presodilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker je ugotovilo, da bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno tožnici zaradi njenih zdravstvenih težav ter dejstva, da je delala s skrajšanim delovnim časom. Tožena stranka je ves čas vedela, da tožnica dela na delovnem mestu, na katerem zaradi svojih zdravstvenih omejitev sploh ne bi smela delati in da so jo prav njene zdravstvene težave ovirale pri delu. Za manjšo delovno uspešnost tožnice, kar je tožena stranka upoštevala kot kriterij za določitev presežnih delavcev, tako ni bilo krivo njeno slabo delo, pač pa utemeljeni objektivni razlogi. Poleg tega tožena stranka pri ocenjevanju uspešnosti ni upoštevala, da je tožnica, ki je delala s polovičnim delovnim časom, torej štiri ure dnevno, porabila več časa za samo pripravo na delo in čiščenje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je sicer zapisalo, da v celoti sprejema dejanske in pravne razloge sodbe sodišča prve stopnje, vendar pa je nezakonitost izpodbijane odpovedi utemeljevalo z drugimi razlogi. Ugotovilo je, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje šele 4. 10. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti ter ji je bila priznana tudi pravica do premestitve na drugo delovno mesto, medtem ko pred tem datumom ni imela nobenih omejitev glede delovne zmožnosti, ki bi jih delodajalec moral upoštevati. Pri tem je zavzelo stališče, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna zagotavljati dela v skladu s priporočili njenega lečečega zdravnika, saj na takšna priporočila ni vezana, ter da bi ji morala ponuditi drugo ustrezno delo, v kolikor je z njim razpolagala, ne glede na njeno zdravstveno stanje. Tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi slabega dela, pač pa zato, ker je tožena stranka odločitev o tem, kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sprejela glede na kriterij „uporabljivosti“ delavca, ki pa se je v konkretnem primeru nanašal izključno na zdravstveno stanje tožnice.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz revizijskih navedb smiselno izhaja očitek kršitve načela neposrednosti (4. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju, ZPP). Tožena stranka namreč navaja, da je sodišče druge stopnje relevantno dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišča prve stopnje, zaradi česar se do določenih odločilnih dejstev ni mogla opredeliti. Ob tem sodišču druge stopnje tudi očita, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Navaja, da tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, ker zanjo ustreznega dela ni bilo. Tožničinih zdravstvenih omejitev ni ugotovil njen lečeči zdravnik, kot napačno ugotavlja sodišče druge stopnje, pač pa pooblaščeni zdravnik. Glede na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) je delodajalec dolžan njegovo mnenje upoštevati. Med strankama ni bilo sporno, da tožnica dela v delavnici ne more opravljati. Tožnica bi lahko delala samo v delavnici krivljenja robnikov, tam pa je bilo prav tako treba zmanjšati število delavcev.

4. Revizija je utemeljena.

5. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP). Bistvo tega načela je v sodnikovem neposrednem zaznavanju narave in vsebine dokaznih sredstev, saj lahko le na ta način (brez posrednika) prosto presoja njihovo dokazno vrednost (1). Pravilo, da pritožbeno sodišče načeloma ne sme spremeniti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je z vidika dosledne izpeljave načela neposrednosti logična nujnost. Pritožbeno sodišče seveda lahko spremeni dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, če samo opravi obravnavo in dokaze ponovno izvede ali dokazni postopek dopolni. Ne more pa na seji izvajati dokazov, izvedene listinske dokaze lahko le ponovno oceni. Iz drugih izvedenih dokazov pa lahko le drugače zaključuje na obstoj oziroma neobstoj nekega drugega dejstva.

7. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je pritožbeno sodišče nezakonito spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da sodišče druge stopnje v celoti sprejema dejanske in pravne razloge sodbe sodišča prve stopnje, kot je to samo zapisalo, pač pa ravno nasprotno - da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da tožnice ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma je dokvalificirati ali prekvalificirati, ter da je imela tožnica zdravstvene omejitve, ki bi jih tožena stranka morala upoštevati, napačne. Odločitvi nižjih sodišč temeljita na različni oceni dokazov. Pri tem so zaključki prvostopenjskega sodišča, v katere je poseglo pritožbeno sodišče, dejanske narave, način obravnavanega posega pa kaže na nestrinjanje z dokazno oceno. Svoje ugotovitev je sodišče druge stopnje oprlo tudi na izpovedbe prič, torej na dokaze, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov lahko sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave. Če se ne strinja z dokaznim zaključkom v sodbi sodišča prve stopnje, ali če meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, mora postopati v skladu z določbo 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Ker je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno brez obravnave, je prekršilo določbo 4. člena ZPP, kar predstavlja v reviziji uveljavljano bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je tudi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Že v tem delu je revizija utemeljena, zato ji je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo, zadevo pa vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo ponovno odločiti o pritožbi tožene stranke in če bo štelo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov, bo moralo razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pri tem bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati tudi določbo 30. člena ZDSS-1. V zvezi z materialnopravnim izhodiščem sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče opozarja na sklep tega sodišča VIII Ips 289/2009 z dne 8. 11. 2010, v katerem je bila izpostavljena dolžnost delodajalca, da pri delu upošteva delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena ZVZD, na podlagi ugotovitev osebnega zdravnika oziroma odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo ter na podlagi dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 408/2010 z dne 9. 12. 2010.