Jedro

Civilnopravna sankcija mora biti takšna, da ne nasprotuje načelu sorazmernosti.

Nedenarni odškodninski zahtevek sam po sebi seveda ne izključi zahtevka za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, njegova utemeljenost pa tudi ni sama po sebi umevna. Ni namreč mogoče mimo tega, da naj bo namen odškodnine le v odškodovanju, v moralnem zadoščenju. Naš pravni sistem namreč izključuje idejo o pravični denarni odškodnini kot povračilu ali celo kaznovanju oškodovalca in v zvezi s tem zbujanju maščevanja pri oškodovancu.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanjega potega postopka

1. Tožena stranka je v 9. številki tednika A. (2011) v satirični rubriki A. objavila prispevek z naslovom „Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels“, v katerem je bila objavljena fotografija družine tožnika, tik ob njej pa fotografija nemškega nacističnega politika in nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa z družino. Nad fotografijama je pisalo: „Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels. Naš nekdanji sodelavec C. C. je na svojem fejsbuku dr. A. G. primerjal z dr. Goebbelsom. Uredništvo A. se pridružuje protestom. Mogoče se zdi, da se dr. G. zgleduje po svojem vzorniku, a mu do njega še vedno veliko manjka in mu trenutno ne seže niti do pasu. Potrebne bo še veliko vaje v manipulaciji. Seig!“

2. S sodbo I Cp 3057/2013 z 12. 2. 2014 je Višje sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi. Odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine je razveljavilo. Sodbo sodišča prve stopnje je delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora v petnajstih dneh objaviti sodbo v tedniku A. in se ob objavi sodbe v isti izdaji tednika tožniku opravičiti z naslednjim besedilom: "A., d. d., se opravičuje A. G. za primerjavo fotografije njegove družine s fotografijo, na kateri je Joseph Goebbels s svojo družino. A., d. d." Obrazložilo je, da je rezultat tehtanja med varstvom tožnikove časti in dobrega imena ter toženkino svobodo izražanja izjemno mejen, a ob upoštevanju vprašanj vsebine, oblike (oziroma posledic objave) dalo prednost tožnikovi pravici in v skladu s 178. členom Obligacijskega zakonika (OZ) toženki naložilo objavo sodbe in opravičila tožniku. Pri tem je pojasnilo, da izrečena sankcija ni tako stroga, da bi lahko imela zastraševalen učinek na novinarje.

3. Vrhovno sodišče je toženkino revizijo zoper takšno sodbo zavrnilo. Presodilo je, da je bila z objavljeno primerjavo fotografij družin presežena primerjava metod politične propagande, ki jo po oceni novinarjev uporabljata tožnik in njegova politična stranka S. in ki sta jo uporabljala tudi Goebbels in nemška nacistična stranka, na kar opozarja besedilo nad fotografijama. Poudarilo je, da dve fotografiji enakega formata in enake kompozicije, postavljeni druga ob drugo, prerasteta v večplastno primerjavo tožnikove družine z družino nacističnega zločinca in v tem smislu zaživita kot samostojna celota.

4. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-407/14 s 14. 12. 2016 zavrnilo ustavni pritožbi tožene stranke zoper sodbi višjega sodišča in Vrhovnega sodišča RS. Ustavno sodišče je (med ostalim) poudarilo, da gre za mejni primer in da bi bil v določenih drugih okoliščinah rezultat tehtanja lahko drugačen (30. točka obrazložitve odločbe).

Odločitev sodišča prve stopnje

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o preostalem zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2011 ter 69,80 EUR pravdnih stroškov, tožbeni zahtevek za plačilo 36.001,00 EUR pa zavrnilo.

Pritožbeni razlogi, predloga in povzetek ključnih pritožbenih navedb

6. Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

7. Tožnik se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo toženki naloženo še plačilo 15.000,00 EUR odškodnine, podredno predlaga razveljavitev sodbe.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno zapisalo višino zavrnilnega dela.

Meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožniku okrnjena pravica do družinskega življenja, saj se otroci od objave fotografij izogibajo tožnikove družbe v javnosti, spregledalo pa je, da tovrstno trpljenje še traja in bo gotovo trajalo še nekaj let. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje dogodek (listek z grozilnim napisom) za neizkazan. Tožnik je bil res že pred škodnim dogodkom prepoznaven politik, a grožnje so se pričele pojavljati šele s škodnim dogodkom.

Ugotovitev sodišče prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je imel zdravstvene težave le zaradi objave fotografij, je nesmiselna, glede na to, da sodišče ugotovi, da je trpel, da sta bila porušena njegov duševni mir in notranje dostojanstvo. Življenjsko logičen je sklep, da so zdravstvene težave posledica objave fotografij.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do kršitve tožnikovih osebnostnih pravic. Toženka je s primerjavo fotografij grobo okrnila osebnostne pravice tožnika, ki je (bil) razžaljen, prizadet in osebnostno spremenjen. Tudi do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Ne glede na zapisano pritožnik meni, da tudi trpljenje, ki ga je pri tožniku ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljuje odmero precej višje odškodnine. Oškodovanci so za podobne primere prejemali odškodnine od 8 do 15 povprečnih plač.

8. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen v celoti.

Pojasnjuje, da je morala na podlagi sodb Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS objaviti opravičilo tožniku in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, ali je tožnik zaradi posega v čast in dobro ime trpel duševne bolečine in, če jih je, ali je bilo njihovo trajanje in stopnja takšno, da utemeljuje prisojo denarne odškodnine, spregledalo: - da mora tožnik kot pomemben politik trpeti javno kritiko, ki je lahko bolj ostra in groba, - da tožnik sam grobo kritizira delovanje drugih in pri tem uporablja izraz fašizem in primerjave z nacizmom, - da je šlo pri objavi satiričnega prispevka za politično debato, - da tožnik sam izpostavlja družino fotografiranju in pristaja na objavo in celo prodajo fotografij otrok, - da zahteva odškodnino kot posredni oškodovanec (zaradi trpljenja njegovih otrok, za kar mu odškodnina ne pripada) in - da stopnja in trajanje tožnikovih duševnih bolečin ne dosegata nivoja, ki bi tožnika upravičeval do denarne odškodnine.

V nasprotju z idejo pravičnosti bi bilo, da bi bil tožnik poleg objave sodbe in opravičila upravičen še do denarne odškodnine ob dejstvu, da očitno ni občutljiv, ko gre za posege v pravice drugih.

Četudi bi sprejeli, da so podane okoliščine, ki opravičujejo prisojo denarne odškodnine poleg objave sodbe in opravičila, je ta odmerjena previsoko.

9. Tožena stranka je na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril. 10. Pritožbi sta utemeljeni.

Kratko o pravni podlagi

11. Za primer kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta vsakomur zagotovljeni tako sodno varstvo kot pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Tožnik zahteva civilnopravno varstvo zaradi okrnitve osebnostnih pravic, posega v duševno celovitost in zasebnost ter kršitve pravice do časti in dobrega imena, in sicer v obliki povrnitve nepremoženjske škode. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev, ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ), ali s prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). Objavo sodbe, preklic izjave ali druge ukrepe iz 178. člena OZ sodišče odredi na podlagi objektivnega dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca. Na podlagi določbe 179. člena OZ pa sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

12. Kot je bilo v tej zadevi obrazloženo že v več odločbah, morajo sodišča v primerih, kot je obravnavani, pri presoji utemeljenosti zahtevkov najti ustrezno ravnovesje med dvema ustavno varovanima pravicama: na eni strani pravico do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti človekove duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, med katere spada tudi pravica do časti in dobrega imena, na drugi strani pa svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. To ravnovesje je treba iskati tako pri presoji, ali je prišlo do (protipravnega) posega v tožnikove pravice, kot pri odločanju o sankciji za ugotovljen poseg. Civilnopravna sankcija mora biti takšna, da ne nasprotuje načelu sorazmernosti(1) .

13. V primerih, ko zaradi zavarovanja ugleda ali pravic drugih pride do omejitve ali prepovedi objavljanja fotografij, s tem pa do posega v 10. člen EKČP, morajo sodišča pri razlagi nedoločnih pravnih pojmov upoštevati tudi razloge iz 10. člena EKČP in z njim povezano sodno prakso ESČP(2). ESČP nujnost posega v 10. člen EKČP presoja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: (a) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (b) kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (c) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (d) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost oziroma okoliščine, v katerih so bile posnete fotografije (npr. ali je oseba privolila v fotografiranje in objavo slik, ali je bilo to storjeno brez njene vednosti ali celo pod pretvezo ali z drugimi nezakonitimi sredstvi); (e) vsebina, oblika in posledice objave (v okviru tega merila je treba ugotoviti in ovrednotiti način objave fotografije ali članka ter način, na katerega je oseba predstavljena na fotografiji ali v članku); (f) teža naloženih sankcij.

Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg v svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter izražanja presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem. ESČP vselej presoja, ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni.

14. Kriteriji, našteti v točkah od (a) do (f) zgoraj torej nedvomno sodijo med okoliščine primera v smislu 179. člena OZ.

15. Višje sodišče ugotavlja, da je z ločenim obravnavanjem zahtevkov za objavo sodbe in opravičila ter za plačilo odškodnine očitno povzročilo, da sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine teh izhodišč ni več imelo tako jasno pred očmi, kot bi jih moralo imeti. V toženkinem opravičilu in objavi sodbe je tožnik nedvomno iskal (in že dobil(3)) zadoščenje. Nedenarni odškodninski zahtevek sam po sebi seveda ne izključi zahtevka za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo(4), njegova utemeljenost pa tudi ni sama po sebi umevna. Ni namreč mogoče mimo tega, da naj bo namen odškodnine le v odškodovanju, v moralnem zadoščenju. Naš pravni sistem namreč izključuje idejo o pravični denarni odškodnini kot povračilu ali celo kaznovanju oškodovalca in v zvezi s tem zbujanju maščevanja pri oškodovancu.(5)

16. Na dileme, nanizane v točkah od a) do d) 13. točke obrazložitve te sodbe, je bilo sicer odgovorjeno v prejšnjem sojenju v tej zadevi. A tudi ob odločanju o preostanku tožbenega zahtevka ni mogoče mimo okoliščin, ki jih toženka izpostavlja v pritožbi: - da je šlo (tudi pri objavi spornih fotografij) za debato v javnem interesu oziroma da je razprava o političnih sistemih 20. stoletja, ki jih je na nek način časovna oddaljenost demonizirala, pomembna in da je pomembna tudi objava slikovnega gradiva; - da tožnik sam izpostavlja svojo družino fotografiranju in da pristaja, da se fotografije njegovih otrok objavljajo v medijih in celo prodajajo; - da sporna fotografija njegove družine ni bila posneta na skrivaj, ampak prej s soglasjem tožnika; - da je tožnik dobro znana oseba, ki je absolutno javna.

Te okoliščine, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, je treba imeti pred očmi tudi pri odločanju o obravnavanem tožbenem zahtevku. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo sodišče prve stopnje nanje pozorno (z izjemo okoliščine, da mora tožnik kot javna oseba in nosilec oblastne funkcije v večji meri kot drugi trpeti kritične ocene na svoj račun). Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do njenih trditev, da je pri presoji pomembno, da tožnik tudi sam ostro, negativno in grobo kritizira druge ter tudi sam uporablja primerjave s fašizmom in nacizmom (gre za kriterij pod točko (c) v 13. točki obrazložitve zgoraj).

17. Kriterija pod točko (e) in (f) 13. točke obrazložitve te sodbe sta bila v prejšnji sodbi (lahko) presojena le v luči sankcije, izrečene v prejšnji sodbi. V luči sedaj izrečene odškodninske sankcije pa je sodišče prve stopnje opravilo zgolj presojo posledic objave fotografij, presoje teže naložene sankcije v luči vseh zgoraj navedenih relevantnih okoliščin pa ne, a bi jo moralo).

18. V tem delu sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, zato je ostalo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbama pravdnih strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP).

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

19. V skladu z določbo 179. člena OZ je (kot je bilo že obrazloženo) odločilno dejstvo ob odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti tudi to, kakšna je (bila) stopnja tožnikovih bolečin in njihovo trajanje.

Glede posledic objave (kriterij pod točko (e) v luči jakosti tožnikovih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožniku čast in dobro ime veliko pomenita, da je trpel, ker je trpela tudi njegova družina, da je bil žalosten in se je počutil nemočnega, da je bil porušen tožnikov duševni mir in njegovo notranje dostojanstvo, še posebej v povezavi z njegovo vlogo družinskega človeka in očeta. Najslabše je to, da otroci ne želijo nikamor z njim. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da sledi tožnikovi izpovedi, da so se odnosi v družini spremenili, sam se je spremenil in je zato trajno prizadet (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik še zmeraj trpi duševne bolečine. V 19. točki obrazložitve pa je zaključilo, da so bile duševne bolečine pri tožniku zelo intenzivne in so trajale najmanj nekaj mesecev. Obrazložitev, da so posledice objave trajne, in po drugi strani obrazložitev, da so trajale najmanj nekaj mesecev, si nasprotujeta. Pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, ali gre v kakšnem od povzetih delov obrazložitve za napako (in katero je tisto stališče, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri prisoji odškodnine) ali ima morda sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve v mislih kakšne druge duševne bolečine kot v 13. in 16. točki obrazložitve (in so ene trajne, druge pa so trajale najmanj nekaj mesecev). Višje sodišče zato sodbe ne more preizkusiti, v opisanem delu je torej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ki tudi terja razveljavitev sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP).

20. Utemeljen je še pritožbeni očitek tožnika v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da sodišče prve stopnje ni v celoti izčrpalo trditvene podlage njegovega tožbenega zahtevka. Odškodnino je prisodilo zaradi posega v čast in dobro ime. Tožnik pa je v tožbi svoj zahtevek utemeljeval tudi s trditvami o grobi okrnitvi osebnostnih pravic.

21. Na mestu je tudi tožnikovo pritožbeno opozorilo v smeri 357. člena ZPP.

22. V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje odpravi opisane kršitve in popolno ugotovi dejansko stanje v luči zgoraj začrtanih materialnopravnih stališč. Ob presoji, ali okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje opravičujejo prisojo odškodnine, pa naj poleg vsega zgoraj obrazloženega upošteva še to, da izbrana odškodninska sankcija nikoli ne sme biti tako stroga, da bi lahko imela zastraševalen učinek na novinarje.(6)

23. Zaradi racionalnosti ponovljenega postopka pritožbeno sodišče še kratko pojasnjuje, da ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil porušen tožnikov duševni mir, notranje dostojanstvo in je imel občutke manjvrednosti, same po sebi ne vodijo do zaključka, da je zaradi opisanega trpljenja prišlo do zdravstvenih težav. Morda se tožniku zdi, da je življenjsko logično, da so njegove zdravstvene težave posledica objave fotografij, a to, zakaj so nastale neke zdravstvene težave, je strokovno vprašanje, na katero lahko odgovori izvedenec medicinske stroke. Sodišče za sklepanje o tem, ali je neko duševno trpljenje lahko (so)povzročilo zdravstvene težave, nima ustreznega znanja. Ob tem višje sodišče opozarja, da zapisano ne pomeni, da sodišču prve stopnje razlogov o teh vprašanjih v sodbi, ki bo sledila ponovljenemu sojenju, ni treba navesti.

24. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana končni odločitvi (3. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. 30. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-407/14-25 s 14. 12. 2016. Op. št. (2): Višje sodišče relevantne sodne prakse ESČP ne našteva ponovno, saj je bila v tej zadevi navedena že v sodbah tega sodišča I Cp 3057/2013 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 97/2015, še izčrpneje pa v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-407/14-25. Op. št. (3): Neprerekane trditve tožene stranke, da je objavila sodbo in opravičilo.

Op. št. (4): Odločba VSS II Ips 582/96 z 22. 4. 1998. Op. št. (5): Povzeto po D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 1034. Op. št. (6): Prim. Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa, ki se mu pridružuje sodnica dr. Jadranka Sovdat k odločbi Up-407/14-26 z 9. 1. 2017. Glej tudi: odločba ESČP Kapsis in Danikas proti Grčiji.