Jedro

Po 51. členu ZZZDR je premoženje,

ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje.

Le

premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ali ga npr. podeduje, dobi kot darilo ipd., ostane njegova last. Ker nepremičnina ni bila kupljena s posebnim premoženjem pravdnih strank, temveč v večini s posojili, pridobljenimi v času trajanja zakonske zveze, spada v njuno skupno premoženje . Pri tem pa ni pomembno, ali sta kredite najela skupaj, vsak posebej, ali to, kateri od njiju in kdaj jih je odplačeval.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da nepremičnina parc. št. 139.S k. o. ... predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta njuna deleža enaka. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka od tožnika zahtevala, da se ugotovi, da prej navedena nepremičnina predstavlja njeno posebno premoženje, je zavrnilo. Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženka

zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo

. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 9. 1. 2007 ni zaslišalo prič o tem, kako se je adaptirala hiša, niti o skupnem življenju strank. V pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2006 je namreč toženka predlagala, da se zaslišijo F. A., F. S. in I. M. o tem, da so navedbe o pomoči drugih pri obnovi hiše lažne, da je laž, da je bil denar od prodaje nepremičnine v Bosni vložen v gradnjo hiše na Vrhniki, da R. M. in O. S. nista nič pomagala pri adaptaciji hiše ter da je vsa skrb pri delu na hiši padla na toženko. Te priče so bile predlagane tudi za potrditev dejstev v zvezi s prodajo nepremičnine v Bosni. Ne drži, da je med pravdnima strankama v času nakupa konkretne nepremičnine obstajala ekonomska in življenjska skupnost. Ta je razpadla pred tem, zato se je toženka izselila iz skupnega stanovanja na J. ulici in se preselila na Z. ulico, kjer pa tožnik ni stalno stanoval. Toženka mu je likala, kuhala, prala, itd., zgolj iz usmiljenja. O tem bi moralo sodišče zaslišati priči I. M. in D. P. Hišo na Vrhniki je kupila toženka sama; toženec pri tem ni sodeloval. Priča J. H. ni govoril resnice. Vsa posojila za nakup nepremičnine je najela toženka in jih tudi sama odplačala. Tožnikov polovični delež na skupnem premoženju zato ni utemeljen. Tožnik ni delal na črno, niti ni pomagal pri obnovi hiše. Sodišče bi moralo kot skupno premoženje upoštevati tudi nepremičnino v Bosni. Zaslišane bi morale biti predlagane priče M. A., S. T., D. P., R. A. in M. Z. Revidentka še poudarja, da je toženec zmanjšal vrednost hiše, saj je velik del notranjosti uničil in povzročil ogromno škodo.

4. Sodišče je revizijo v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP) na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da med pravdnima strankama v času nakupu nepremičnine parc. št. 139.S k. o. ... ni obstajala ekonomska in življenjska skupnost, da je ta razpadla še pred tem, zato se je toženka izselila iz skupnega stanovanja na J. in se preselila na Z. ulici, kjer tožnik ni stalno prebival, da je hišo na Vrhniki toženka kupila sama in tudi sama odplačala vsa posojila s katerimi je bila plačana kupnina, da so bile izpovedbe tožnikovih domnevnih delodajalcev prirejene potrebam te pravde, itd.).

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki nepremičnino parc. št. 139.S k. o. ...

kupili v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti, da je bila kupnina za nepremičnino plačana s pomočjo najetih posojil, ki so bila odplačana v času trajanja zakonske zveze, da sta med trajanjem zakonske zveze oba zakonca delala in zaslužila, da je večino obnovitvenih del na hiši opravil toženec, da sta oba skrbela za vzgojo in varstvo otrok ter bila udeležena pri skrbi za gospodinjstvo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta nižji sodišči pravilno odločili, da je konkretna nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank. Toženka namreč neutemeljeno trdi, da je nepremičnina njeno posebno premoženje,

ker je za plačilo kupnine sama najela posojila in jih, po njenih zatrjevanjih, tudi sama odplačevala. Po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je premoženje,

ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje.

Le

premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ali ga npr. podeduje, dobi kot darilo ipd., ostane njegova last. Ker nepremičnina ni bila kupljena s posebnim premoženjem pravdnih strank, temveč v večini s posojili, pridobljenimi v času trajanja zakonske zveze, spada v njuno skupno premoženje . Pri tem pa ni pomembno, ali sta kredite najela skupaj, vsak posebej, ali to, kateri od njiju in kdaj jih je odplačeval. Nižji sodišči sta glede na ugotovljena dejstva, pravilno uporabili materialno pravo tudi glede določitve deležev na skupnem premoženju. Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR se šteje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, če nobeden ne dokaže, da je prispeval k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Poudariti velja, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev (dohodki, krediti, vzgoja in varstvo otrok, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja in podobno). Revizijsko sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da sta zakonca v enaki meri vlagala v pridobivanje skupnega premoženja z delom, denarjem in drugimi oblikami prispevkov (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Zaslišanje prič F. A., F. S. in I. M. je bilo predlagano le za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s posojilom 10.000 DEM, najetem pri toženkinem stricu, in ne v zvezi z drugimi dejstvi, kot to neutemeljeno navaja revidentka. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je navedene priče zaslišalo le o dejstvih, v zvezi s katerimi so bili ti dokazni predlogi podani (212. člen ZPP). Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi morali biti kot priče zaslišani tudi M. A., S. T., D. P., R. A. in M. Z., saj navedeni dokazni predlogi niso bili podani. Ker premoženje pravdnih strank, ki naj bi ga imeli v Bosni, ni bilo predmet te pravde, se nižji sodišči z njim utemeljeno nista ukvarjali. Da bi tožnik povzročil škodo na hiši, ki naj bi jo toženka odpravila, ni bilo ugotovljeno, poleg tega pa tudi na odločitev o deležih na skupnem premoženju ne more vplivati.

8. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.