Jedro

Tudi če je ovadba za dejanje, ki velja za gospodarski prestopek, zavržena, to še ne pomeni, da to dejanje ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznosti, če je takšna kršitev opredeljena v aktih delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, naj se kot nezakonita razveljavita sklep disciplinske komisije tožene stranke št. 223/92 z dne 12.6.1992 in sklep zbora delavcev št. 357/92 z dne 12.8.1992 in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu izplačati prikrajšanje pri osebnem dohodku ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da se ugotovi, da je sklep o izreku suspenzu z dne 26.2.1992 (pravilno: z dne 3.3.1992) nezakonit in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti prikrajšanje pri osebnem dohodku za čas nezakonitega suspenza in da mu je dolžna izplačati tudi prikrajšanje pri osebnem dohodku za čas bolniškega staleža in sicer za mesec februar 1992 znesek 294,00 SIT, za mesec marec 1992 znesek 39.454,00 SIT, za mesec april 1992 znesek 53.739,00 SIT, za mesec maj 1992 znesek 50.565,00 SIT, za mesec junij 1992 znesek 58.909,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega plačila dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je sklep opr.št. Kt-I 146/92-1 OZ/HS, ki ga je tožnik posredoval sodišču prve stopnje dne 20.3.1995, ocenilo po zaključku glavne obravnave. Sodišče je tako sodbo oprlo na dokaz, ki ni bil izveden na glavni obravnavi, kljub temu, da je izvedba tega dokaza bistvenega pomena za zakonito in pravilno odločitev sodišča. Iz citiranega sklepa izhaja, da je bila ovadba SDK RS, zavržena, ker naznanjeni dejanji nista gospodarski prestopek. Iz navedenega sklepa pa tudi izhaja, da SDK RS, tožnika ni ovadila za nobeno od dejanj, zaradi katerih je tekel disciplinski postopek pri toženi stranki. Poleg tega navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokaza po izvedenskem mnenju izvedenca dr. A.A. v zvezi z njegovo neudeležbo na obravnavah disciplinskih organov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil v času vodenja disciplinskega postopka upravičeno v bolniškem staležu in bi udeležba na disciplinskih obravnavah zanj predstavljala stresno situacijo, med tem, ko naj bi njegova udeležba na seminarju v času od 11. do 19.5.1992 zanj predstavljala celo sprostitev. Sprašuje se, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza, ki ga je samo pribavilo, sploh ni ocenilo, saj je po njegovem mnenju ta dokaz odločujočega pomena za odločitev sodišča v zvezi z ugotovitvijo, zakaj se ni mogel udeležiti obravnav v disciplinskem postopku. Ker sodišče prve stopnje dokaza po izvedencu ni ocenilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je sodišče tudi napačno ocenilo, da je sklep tožene stranke o njegovi začasni odstranitvi iz delovne organizacije z dne 3.3.1992, zakonit. Pri tem ni upoštevalo dokaza, ki je priložen v spisu in sicer potrdila o bolniškem staležu, iz katerega je razvidno, da je bil v bolniškem staležu od 4.3.1992 dalje in ga torej sploh ni bilo na delovnem mestu. Zato ni mogel vplivati na priče, ali kakorkoli ovirati izvedbo disciplinskega postopka. Ker je iz vseh navedenih razlogov sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je s tem tudi napačno uporabilo materialno pravo. Po njegovem mnenju so zato vsi pritožbeni razlogi podani. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, dejansko stanje je pravilno ugotovilo ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožnika niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema pravne zaključke in razlago odločitve sodišča prve stopnje, ki je ne ponavlja in k ustrezni obrazložitvi sodbe glede na pritožbene navedbe, dodaja: Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka disciplinski postopek vodila zakonito in v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe kot tudi, da pri tem ni kršila vodenja disciplinskega postopka. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je disciplinska komisija tožene stranke utemeljeno spoznala tožnika za odgovornega očitanih mu hujših kršitev delovnih obveznosti, za kar je imela podlago, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v ugotovitvah inšpektorjev, Podružnice A. in sicer v ugotovitvah inšpektorice A., v zapisniku z dne 24.2.1992 in ugotovitvah inšpektorja B., v zapisniku z dne 6.3.1992. Ker iz dopisa Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, z dne 21.11.1994 izhaja, da zapisnika omenjenih inšpektorjev nista bila v ničemer spremenjena in da inšpektorja tudi nista prekoračila svojih pooblastil, je potrebno zaključiti, da so ugotovitve omenjenih inšpektorjev verodostojne. Pritožbeno sodišče zato šteje, da so očitane hujše kršitve delovnih obveznosti tožniku v celoti dokazane. Ker gre pri teh kršitvah za take hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, je potrebno ugotoviti, da so za izrek najhujšega disciplinskega ukrepa podane tudi kvalifikatorne okoliščine v smislu 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Tožena stranka je zaradi tega za storjene kršitve tožniku utemeljeno izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje sklep xx z dne 13.12.1994 presojalo izven glavne obravnave, je sicer potrebno pritrditi pritožbi, da je sodišče s tem res kršilo določbe postopka (načelo neposrednosti), vendar pri tem ne gre za tako bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev sodišča. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) namreč v 2. odst. 54. člena določa, da kazenska odgovornost za storjeno kaznivo dejanje ne izključuje disciplinske odgovornosti delavca, če to dejanje pomeni tudi kršitev delovnih obveznosti. To pa pomeni, da je disciplinska odgovornost ločena in neodvisna od kazenske odgovornosti. Delovna organizacija zato lahko vodi disciplinski postopek neodvisno od teka kazenskega postopka in ne glede na dejstvo, če ima kršitev delovnih obveznosti tudi znake kaznivega dejanja. Tudi v primeru, če je delavec oproščen kazenske odgovornosti za določeno dejanje, to še ne pomeni, da ni odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, če je dejanje, ki ga je storil, delodajalec opredelil kot kršitev delovnih obveznosti. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je omenjeni sklep, s katerim je bila ovadba zoper tožnika za storitev gospodarskega prestopka zavržena, za obravnavani primer brezpredmetna. Irelevantne za presojo odločitve so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokaza po izvedencu dr. A.A. v zvezi z neudeležbo tožnika na obravnavah disciplinskih organov. Sodišče na mnenje izvedenca ni vezano, zato je sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da se je tožnik v času bolniškega staleža udeležil seminarja, pravilno ocenilo, da tožena stranka ni bila dolžna prelagati disciplinskih obravnav zaradi njegove zdravstvene zadržanosti z dela. Sicer pa je v zvezi s tem potrebno opozoriti, da tudi v primeru, če se tožnik osebno ni mogel udeležiti disciplinske obravnave, bi lahko na obravnavo pristopil vsaj njegov pooblaščenec, česar pa ni storil. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kršila vodenja disciplinskega postopka, je zato pravilna. Tudi pritožbene navedbe, da je bil sklep o suspenzu nezakonit, ne držijo. Suspenz zoper tožnika je bil uveden, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v skladu z določili 95. člena ZDR, saj je sklep o odstranitvi tožnika iz delovne organizacije izdal pristojni organ. Poleg tega je bil obenem s sklepom o suspenzu zoper tožnika uveden tudi disciplinski postopek zaradi očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).