Jedro

Ker za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, je nerelevantno, ali je zavarovanka toženke delavcem res dala navodila za (pravilno) ravnanje z odpadki, ustrezne posode in vršila tudi nadzor. Pomembno je, kako je ravnal njen delavec (v konkretnem primeru zdravstveni delavec, ki je po uporabi livček odvrgel med mešane odpadke).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožnice po podlagi utemeljen do 4/5. 2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnjen. Priglaša stroške.

Vztraja, da zavarovalno kritje po sklenjeni zavarovalni pogodbi ni podano. Tožnica nima položaja tretje osebe iz prvega odstavka prvega člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, saj se za tretje osebe ne štejejo delavci zavarovanca. Tožnica pri zavarovancu sicer ni bila zaposlena, je pa pri njem delala na drugi pravni podlagi (posojena delavka). Zahtevki delavcev so kriti le v primeru posebnega dogovora. V konkretnem primeru je bil drugačen dogovor sklenjen zgolj glede pri zavarovancu zaposlenih delavcev, ne pa drugih. Tudi če bi sodišče razmerje med tožnico in zavarovancem opredelilo kot podjemno pogodbo, spada ravnanje tožnice v notranjo sfero podjemnika. Opozarja na sodbo VSL II Cp 784/2014. Krivdna odgovornost zavarovanca toženke ni izkazana. Ločevanje odpadkov je bilo urejeno skladno s predpisi, delavci so prejeli navodila, zavarovanec toženke pa je vršil nadzor nad ločevanjem. Protipravnega ravnanja zato ni bilo. Dokazano je, da livček ne spada med kužne odpadke in je bil pravilno odvržen v navadno modro vrečo, to je med komunalne odpadke. Med takšne odpadke so v začetnem obdobju ločevanja spadali tudi zobotrebci, izrabljena pisala, jogurtovi lončki, črepinje. Tožnica je imela izrecno navodilo, da vreče za smeti ne sme nositi tik ob telesu, pa je to navodilo kršila, saj je ne samo, da je vrečo nosila tik ob telesu, ampak jo je celo brcnila oziroma porinila z nogo. Na to kažejo prve izjave, ki jih je zapisala K., in mesto vboda na notranji strani pete. Če bi tožnica upoštevala navodilo, do poškodbe ne bi prišlo. S takšnim ravnanjem je prekinila vzročno zvezo. Toženka je 100 % odgovorna za nezgodo, podrejeno pa je njen soprispevek bistveno večji, kot je razsodilo sodišče prve stopnje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je vmesna sodba (315. člen ZPP). Z njo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev glede višine zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Glede na tako naravo vmesne sodbe, spada pri odškodninski tožbi v postopek odločanja o temelju, odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti (nedopustno ravnanje, škoda,(1) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost (krivda) povzročitelja škode).(2) Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotavljalo zgolj to, ali je bilo ravnanje zavarovanke toženke protipravno in ali je tudi tožnica soprispevala k nastanku zatrjevane škode, povsem pa so izostale ugotovitve o obstoju škode in vzročne zveze.

6. Ker ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje vzročne zveze in obstoj škode, po izdaji vmesne sodbe, zaradi njenega prekluzivnega učinka, ni več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve, ali je zahtevek tožnice po podlagi utemeljen, zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, nanašajočih se na škodo in vzročno zvezo, namreč ni mogoč.

7. Ker storjene kršitve zaradi njene narave pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

8. Ne glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi zaradi zgoraj opisane kršitve, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja še na nekatere bistvene pritožbene očitke.

9. Ne drži, da v konkretni zadevi ni podano zavarovalno kritje. Toženka in njen zavarovanec sta namreč v drugem odstavku prvega člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-odg 07-1 (priloga B2, v nadaljevanju Splošni pogoji) iz kroga tretjih oseb izključili zgolj lastne delavce zavarovanca, ne pa tudi drugih delavcev, ki utrpijo škodo zaradi nesreče, opredeljene v prvem odstavku prvega člena Splošnih pogojev. Če bi pogodbeni stranki želeli izključiti vse delavce, ne glede na to, na kakšni podlagi delajo za zavarovanko, je pristavek „lastni“ odveč. Tožnica, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za zavarovanko toženke delala kot t. i. posojena delavka, se zato uvršča med tretje osebe, katerih odškodninski zahtevki so s sklenjeno zavarovalno pogodbo kriti. Da je takšna razlaga pravilna, pa kaže tudi dodaten dogovor med toženko ter njeno zavarovanko, s katerim sta se dogovorili za kritje zahtevkov zaposlenih. Možnost sklenitve (drugačnega) dogovora je predvidena v drugem odstavku prvega člena Splošnih pogojev. To pomeni, da se (drugačen) dogovor lahko nanaša (le) na osebe, ki so sicer po tem določilu Splošnih pogojev izključene iz kroga tretjih oseb. Konkreten dogovor (priloga A1) zajema le zaposlene delavce zavarovanca, torej njegove „lastne“ delavce.

10. Stališča pritožnice glede obsega zavarovalnega kritja ne potrjuje niti odločitev pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 784/2014. V tej zadevi tožniku (oškodovancu) res ni bil priznan status tretje osebe, vendar ne zato, ker bi bil le „posojeni delavec“, ampak zato, ker je bil v času škodnega dogodka „posojen“ za delo drugi pravni osebi in ne zavarovanki.(3)

11. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč pritožbene očitke, nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje o tem, da sporni livček ne bi smel biti odvržen med komunalne odpadke, torej v modro plastično vrečo. V času škodnega dogodka (30. 10. 2009) je ravnanje z odpadki urejala Uredba o ravnanju z odpadki (UL RS 34/2008), ki je vsebovala tudi klasifikacijski seznam odpadkov,(4) ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti pa Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah (UL RS 89/2008, v nadaljevanju Uredba). Po 4. členu te Uredbe je bil povzročitelj(5), v konkretnem primeru torej zavarovanec toženke, dolžan med drugim zagotoviti, da se odpadki iz zdravstva ne prepuščajo kot mešani odpadki; da se na kraju njihovega nastanka odlagajo v posode ali vreče, ki so namenjene skladiščenju odpadkov iz zdravstva in da se odpadki iz zdravstva ne mešajo z drugimi odpadki oziroma ne mešajo med seboj, če gre za različne vrste odpadkov iz zdravstva.(6)

12. Da gre pri livčku, s katerim se je poškodovala tožnica, za odpadek iz zdravstva, ne more biti dvoma. Upoštevajoč citirana določila Uredbe že zato ne bi smel biti odvržen med mešane (komunalne) odpadke, ampak ločeno. Če je šlo za oster zdravju nenevaren odpadek bi tako moral biti odvržen med odpadke v podskupini 18 01 01 (ostri odpadki), če je obstajala nevarnost, da je livček inficiran, med odpadke v podskupini 18 01 03, zaprt in neinficiran livček pa bi bil lahko odvržen tudi kot odpadek v podskupini 18 01 04. V nobenem primeru torej ni sodil med mešane (komunalne) odpadke.

13. Ker za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (147. člen OZ), je nerelevantno, ali je zavarovanka toženke delavcem res dala navodila za (pravilno) ravnanje z odpadki, ustrezne posode in vršila tudi nadzor. Pomembno je, kako je ravnal njen delavec (v konkretnem primeru zdravstveni delavec, ki je po uporabi livček odvrgel med mešane odpadke).

14. So pa pritožbene navedbe uspele vzbuditi dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje o načinu poškodovanja. Pritožbeno sodišče dvomi, da je do poškodbe z ostrim delom livčka, ki se je nahajal v plastični vreči za smeti, lahko prišlo na način, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tako je že dotik leve tožničine noge z vrečo, ki naj bi jo tožnica imela ob dvigu na svoji desni, malo verjeten. Če pa bi do tega že prišlo, tak dotik po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogel povzročiti tožničine poškodbe. Ob upoštevanju ostrine livčka (priloga A23), bi bila za poškodbo z njim namreč potrebna precejšnja sila in ne zgolj pritisk, ki nastane ob dotiku z vrečo (kot je to opisalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). Posledično je zato dvomljiva tudi dokazna ocena izpovedb zaslišane tožnice, prič K. in J. ter zapisa M.K., ki ga je naredila ob nezgodi ter zaključek, da tožnica v vrečo ni brcnila. Vse navedeno naj sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju in novi dokazni oceni upošteva.

15. O priglašenih pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo. Odločitev o tem je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo končni odločbi.

Op. št. (1): Ugotovljena mora biti vsaj minimalna škoda. O tem glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 66 in 67. Op. št. (2): A. Galič, že navedeno delo, str. 64 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/99, II Ips 491/2000 in II Ips 375/2010. Op. št. (3): Razlogi, ki jih je v tej odločbi navedlo pritožbeno sodišče, govorijo celo proti stališču pritožnice, saj bi sodišče oškodovanca, če bi kot posojeni delavec delal za zavarovanko, uvrstilo med (lastne) delavce (primerjaj razloge v točki 10).

Op. št. (4): Odpadki iz zdravstva so po seznamu (gre za prilogo 7 Uredbe) uvrščeni v skupino 18, ter podskupine 18 01 01 do 18 01 10. Med njimi so ostri predmeti, razen tistih, ki z vidika preventive pred infekcijo zahtevajo posebno ravnanje, uvrščeni v podskupino 18 01 01, odpadki, ki z vidika preventive pred infekcijo zahtevajo posebno ravnanje v podskupino 18 01 03, odpadki, ki zaradi preprečevanja okužbe ne zahtevajo posebnega ravnanja pa v podskupino 18 01 04. Op. št. (5): Povzročitelj odpadkov iz zdravstva je oseba, katere delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje odpadkov iz zdravstva, ali oseba, ki na območju opravljanja zdravstvene dejavnosti razvršča in predhodno skladišči te odpadke pred njihovo oddajo zbiralcu odpadkov iz zdravstva (4. točka 3. člena Uredbe).

Op. št. (6): Upoštevajoč prilogo 1 Uredbe, je bil povzročitelj dolžan zdravstvene odpadke ločevati tako, da je bil dolžan ostre predmete (podskupina 18 01 01) hraniti oziroma začasno skladiščiti v zbiralniku za ostre predmete, odpadke, pri katerih se zaradi preprečevanja okužbe zahteva posebno ravnanje pri zbiranju in odstranitvi (podskupina 18 01 03), v neprodušno zaprtih plastičnih posodah za enkratno uporabo, odpadke, pri katerih se zaradi preprečevanja okužbe ne zahteva posebno ravnanje (podskupina 18 01 04), pa v plastičnih vrečah ali posodah za zbiranje in prevoz.