Jedro

Povsem jasno je, da izpolnitve obveznosti med gospodarskimi subjekti, razen izjemoma, ne potekajo istočasno, tako ena od strank najprej izpolni svojo obveznost, druga (običajno je to plačilo) pa kasneje. Sočasnost izpolnitve ne pomeni le dejanske istočasnosti izpolnitve, temveč tudi izpolnitev v običajnem roku, torej roku, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med upnikom in (bodočim) stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. V teh primerih torej gre za (pravno) sočasnost izpolnitve.

Ni pomembno, da bi tožeča stranka lahko zamenjala dobavitelja traku, saj bi lahko zamenjala tudi dobavitelja elektrike in telefonskih storitev. To, ali je dobavitelj zamenljiv, namreč ni pomembno, saj bi tudi ob zamenjavi dobavitelja samolepilnega traku tožeča stranka ta trak še vedno nujno potrebovala za svoje redno poslovanje.

Za izpodbijanje domneve o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti je pomemben le običajen rok izpolnitve. Neobičajen način izpolnitve je pomemben le za dokazovanje subjektivnega elementa izpodbojnosti. Sam način izpolnitve pa ne vpliva na rok izpolnitve, ki je bil pomemben v obravnavanem primeru. Zato med njima ni vzročno posledične povezave, ki jo skuša tožeča stranka vzpostaviti s pritožbenimi navedbami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 476,29 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I.) odločilo, da je podana mednarodna pristojnost sodišča Republike Slovenije in je Okrožno sodišče v Kranju krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi, (II.) zavrnilo je tožbeni zahtevek (1.) da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki pogodb o asignaciji, in sicer št. 6/2012 z dne 17.8.2012 za znesek 3.500,00 EUR in št. 11/2012 z dne 31.8.2012 za znesek 1.555,34 EUR, ki sta jih sklenili tožeča stranka kot asignant in tožena stranka kot asignatar, (2.) da se toženi stranki naloži v plačilo 5.055,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2013 dalje do plačila in (3.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, (III.) tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 743,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo, torej zoper II. in III. točko izreka navedene odločbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da ni dokazan objektivni element izpodbojnosti. Tega je tožeča stranka utemeljevala z obstojen domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, torej da je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Tožena stranka pa je izpodbijala obstoj te domneve z dokazovanjem, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je po njuni praksi veljala za običajen rok izpolnitve obveznosti, pri čemer sta pravdni stranki sodelovali le pri dobavi samolepilnega traku D., torej je izpodbijala domnevo v skladu z 2. odstavkom 272. člena ZFPPIPP.

6. Povsem jasno je, da izpolnitve obveznosti med gospodarskimi subjekti, razen izjemoma, ne potekajo istočasno, tako ena od strank najprej izpolni svojo obveznost, druga (običajno je to plačilo) pa kasneje. Že iz določila 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP izhaja, da sočasnost izpolnitve ne pomeni le dejanske istočasnosti izpolnitve, temveč tudi izpolnitev v običajnem roku, torej roku, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med upnikom in (bodočim) stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. V teh primerih torej gre za (pravno) sočasnost izpolnitve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil rok plačila, v katerem sta pravdni stranki po zapadlosti računov sklenili sporni asignaciji, povsem običajen rok izpolnitve med pravdnima strankama glede na njuno prakso. To je utemeljilo v 21. točki obrazložitve, ko je pojasnilo, kakšni so bili pred spornima asignacijama roki plačil tožeče stranke v letu 2012. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili sporni asignaciji sklenjeni v tem običajnem roku plačila (22. točka obrazložitve). S tem pa je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala dejansko stanje iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Glede na tako ugotovitev pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpodbila domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki jo je uveljavljala tožeča stranka. S tem pa je tudi dokazala, da zaradi sočasnosti izpolnitve ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, saj je šlo le za spremembo oblike premoženja – namesto denarja je tožeča stranka imela samolepilni trak. Zato je pravilen zaključek, da zaradi spornih asignacij ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zaradi česar bi drugi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, in da zato objektivni element izpodbojnosti ni dokazan.

9. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dobave tožene stranke kot nujne za redno poslovanje tožeče stranke in plačilo tega blaga za plačilo tekočih dobav blaga, potrebnih za redno poslovanje družbe – tožeče stranke (3. točka 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP). Samolepilni trak je bil nujen za proizvodnjo tožeče stranke, enako nujen kot dobava elektrike, uporaba poštnih in telefonskih storitev. Pravilen je tudi argument tožene stranke, da ni pomembno, da bi tožeča stranka lahko zamenjala dobavitelja traku, saj bi lahko zamenjala tudi dobavitelja elektrike in telefonskih storitev. To, ali je dobavitelj zamenljiv, namreč ni pomembno, saj bi tudi ob zamenjavi dobavitelja samolepilnega traku tožeča stranka ta trak še vedno nujno potrebovala za svoje redno poslovanje.

10. V enakem položaju do tožeče stranke, kot je bila tožena stranka, so bili glede na določila 34. člena ZFPPIPP tudi drugi dobavitelji blaga in storitev, nujnih za redno poslovanje tožeče stranke, torej dobavitelji, ki jih je primeroma navedlo sodišče prve stopnje – E. d.d., P. d.d. in S. d.d. Ni sporno, da je bila tožeča stranka v letu 2012 insolventna. V stanju insolventnosti pa mora družba upnike, ki so do nje v enakem položaju, enako obravnavati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo položaj tožene stranke s prej navedenimi upniki tožeče stranke (čeprav glede na prej navedeno, da z izpodbijanimi pravnimi dejanji ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, to niti ni bilo potrebno). Tožeča stranka pa nikoli ni trdila, da bi bili upniki terjatev, nastalih zaradi nujnih tekočih dobav, neenako obravnavani. Tudi iz tega razloga zato izpodbijana pravna dejanja niso izpodbojna.

11. Za izpodbijanje domneve o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti je pomemben le običajen rok izpolnitve. Neobičajen način izpolnitve je pomemben le za dokazovanje subjektivnega elementa izpodbojnosti, kar jasno izhaja iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP – neobičajen način izpolnitve je podlaga za domnevo o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti. Sam način izpolnitve pa ne vpliva na rok izpolnitve, ki je bil pomemben v obravnavanem primeru. Zato med njima ni vzročno posledične povezave, ki jo skuša tožeča stranka vzpostaviti s pritožbenimi navedbami. Ker pa morata biti za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika izpolnjena oba elementa, objektivni element pa ni izpolnjen, je nepomembno, ali je izpolnjen subjektivni element izpodbojnosti, zato tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem odločitve ne morejo spremeniti in višjemu sodišču ni treba odgovarjati nanje, saj za odločitev niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Relevantnega dejanskega stanja tožeča stranka niti ne izpodbija konkretizirano (kolikšni so bili običajni roki plačil med pravdnima strankama in roki v spornih primerih). Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (271., 272. in 34. člen ZFPPIPP). Izpodbijana sodba ima tudi vse potrebne razloge, ki so izčrpno pojasnjeni, in ti so pravilni. Zato tudi ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, torej II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora na podlagi 154. in 155. člena ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.