Jedro

Ker iz ponudbe za prodajo gozdnih zemljišč izhaja, da se prodajajo skupaj – določena je ena cena za vse prodajane parcele - je organ pravilno zaključil, da sta oba sprejemnika ponudbe izkazala, da sta prednostna upravičenca do nakupa gozda v skladu z desetim odstavkom 47. člena ZG. Pogoj ponudbe, da se zemljišča prodajajo izključno skupaj, ni v nasprotju z ZG ter ZKZ oz. namenom obeh zakonov.

V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka združil postopka A.A. in tožnice v en postopek; v 2. točki izreka pravni posel – prodajno pogodbo, ki sta jo sklenila B.B. in A.A., katerega predmet je prodaja gozdnih zemljišč, do celote parcel 329/15, 329/16, 329/17, 329/18, 329/19, 329/92, 329/93, 329/94, 329/95, 329/96, vse k.o. …, odobril; ter v 3. točki izreka vlogo tožnice za odobritev pravnega posla istih kmetijskih zemljišč zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je prodajalka podala ponudbo za prodajo gozdnih zemljišč, vlogo za odobritev pa sta vložila A.A., ki je vlogi priložil tudi sklenjeno prodajno pogodbo, ter tožnica. Iz potrdila o namenski rabi zemljišč Občine Loška dolina izhaja, da zemljišča po osnovni namenski rabi sodijo pod gozdna zemljišča, zato je pri odobritvi pravnega posla upošteval prednostno pravico do nakupa po Zakonu o gozdovih (ZG), deseti odstavek 47. člena ZG. Ugotavlja, da oba vlagatelja mejita na nekatere izmed prodajanih nepremičnin, ki pa jih je moč obravnavati zgolj kot prodajno celoto, saj je bil podan predlog za prodajo vseh predmetnih zemljišč pod skupno ceno. A.A. in tožnica sta po predkupni pravici enakovredna, zato upoštevajoč določbe 47. člena ZG glede smiselne uporabe določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) pri enakovrednih predkupnih upravičencih, skladno s 23. členom ZKZ, kupca izbere prodajalec. V dotičnem primeru je bil to A.A., s katerim je prodajalka sklenila kupno pogodbo.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil in soglašal z razlogi prvostopnega organa.

3. Tožnica v tožbi navaja, da organ pri svojem odločanju ni pravilno uporabil 3. alineje drugega odstavka 23. člena ZKZ, saj mora v primeru dveh enakovrednih potencialnih kupcev, ki sta sprejela ponudbo o prodaji kmetijskih zemljišč, prodajalec določiti kupca na podlagi metode javne dražbe. Predlaga, da sodišče v skladu s 156. členom Ustave RS prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS, ker je po mnenju tožnice 3. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ protiustavna, saj zakon razlikuje med položajema, ko gre za državno premoženje in ko gre za lastnino fizične osebe, pri tem pa ne vsebuje razumnih razlogov za to. Razlikovanje je v nasprotju s splošnim načelom pravne države ter ne prestane testa sorazmernosti. Zaradi javnega interesa v Sloveniji nimamo povsem proste trgovine kmetijskih zemljišč, gozda ali kmetij, ter si zaradi zakonsko predpisanih pravil prodajalec ne more svobodno izbirati kupca. Kupec postane tisti, ki izpolnjuje višje kriterije, navedene v 23. členu ZKZ. Prodajalec ne more sam odločiti, da bo več parcel prodal v paketu in enemu samemu kupcu. Za vsako parcelo posebej je treba upoštevati predkupno pravico iz 23. člena ZKZ. Predkupna pravica mejaša je pred pravico prodajalca, da več parcel gozda proda v paketu in samo enemu kupcu. Paketna prodaja pride v poštev le pri prodaji celotne kmetije. V obravnavanem primeru tožnica meji na sedem parcel v izmeri 27.610 m2 (77,1 %), ki so predmet prodaje, izbrani kupec pa meji na dve 6.320 m2 (22,9 %). Zato je ona upravičena do nakupa celotnega paketa parcel. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom A.A. je na tožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o odobritvi pravnega posla – prodajne pogodbe, sklenjene med prodajalko in A.A., kar je v posledici pomenilo zavrnitev tožničine vloge za odobritev pravnega posla.

8. Ni sporno med strankami, da so obravnavane parcele gozd, kar napotuje na uporabo določb ZG. Sporno tudi ni, da sta oba sprejemnika ponudbe lastnika zemljišč, ki mejijo na gozd, ki se prodaja. Ker iz ponudbe za prodajo gozdnih zemljišč izhaja, da se prodajajo v „paketu“ – določena je ena cena za vse prodajane parcele, je organ pravilno zaključil, da sta oba sprejemnika ponudbe izkazala, da sta prednostna upravičenca do nakupa gozda v skladu z desetim odstavkom 47. člena ZG.

9. V zvezi z ugovorom tožnice, da bi bilo treba za vsako parcelo posebej ugotavljati predkupno pravico, ker je predkupna pravica mejaša pred pravico prodajalca, da več parcel poda v paketu in enemu kupcu, sodišče odgovarja, navedeno je pa tudi v skladu s sodno prakso sodišča, da pogoj ponudbe, da se zemljišča prodajajo izključno skupaj, ni v nasprotju z ZG ter ZKZ oz. namenom obeh zakonov. Po drugem odstavku 20. člena ZKZ, ki se smiselno uporablja tudi v primeru gozdnih zemljišč, mora ponudba vsebovati osebne podatke o prodajalcu, podatke o kmetijskem zemljišču, gozdu oz. kmetiji, ceno in morebitne druge pogoje. V nadaljevanju ZKZ določa postopanje prodajalca in potencialnega kupca (20. - 22. člen), prednostno pravico pa specialno ureja v primeru gozdov 47. člen ZG. Iz citiranih določb ZKZ ni razvidno, da bi bil sporni pogoj – prodaja v paketu, nedopusten, ker pa ZKZ vseh določb, ki urejajo sklenitev prodajne pogodbe, ne vsebuje, je treba glede pravnega učinkovanja ponudbe uporabiti tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Presoja določb OZ, ki se nanašajo na ponudbo, omogoča zaključek, da je postavitev pogojev v dispoziciji ponudnika. Iz določb ZKZ in OZ je torej zaključiti, da je določitev ene cene za vsa v prodajo ponujena zemljišča, tudi v primeru prodaje kmetijskih zemljišč in gozdov, dovoljena. Da bi bila predkupna pravica (prednostna pravica po ZG) kupca pred dispozicijo prodajalca, da v pogodbi določi pogoje glede cene, pa iz ZG ali ZKZ – torej iz namena obeh zakonov, tudi ne izhaja (namenov ZG ali ZKZ v povezavi z ekonomsko funkcijo gozda).

10. Po ugotovitvi, da sta oba sprejemnika ponudbe mejaša prodajanih parcel, torej da sta v prednostni pravici, ki jo ureja deseti odstavek 47. člena ZG, enakovredna, je upravni organ v skladu s pooblastilom iz enajstega odstavka 47. člena ZG uporabil 23. člen ZKZ. Na podlagi določbe enajstega odstavka 47. člena ZG se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogojev za menjavo gozdov, smiselno uporabljajo določbe ZKZ, če ni s tem zakonom določeno drugače. Tožnica se sklicuje na napačno uporabo 3. alineje drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki pa je v obravnavanem primeru organ ni uporabil. V obravnavani zadevi je uporabljena določba četrtega odstavka 23. člena ZKZ. Oba ponudnika, ki sta sprejela ponudbo, sta uvrščena na najvišje mesto, oba sta lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja. Ugotoviti je, da ZG ne določa ravnanja, ko imata kupca enak vrstni red za ugotovitev najprimernejšega sprejemnika ponudbe. Po sodni praski je sprejemljiva analogna uporaba četrtega odstavka 23. člena ZKZ, po kateri je prodajalcu prepuščeno, da ob situaciji, ko nobeden od sprejemnikov ponudbe ne more izkazati višjega vrstnega reda (oz. predkupne pravice iz prvega odstavka 23. člena ZKZ), v primerjavi z drugimi sprejemniki, kateremu sprejemniku ponudbe bo prodal ponujeno zemljišče. Navedeno določbo je uporabil prvostopni organ in pravilno odobril pravni posel A.A. 11. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG (sodba Upravnega sodišča I U 1884/2011 z dne 23. 10. 2012 in I U 202/2012 z dne 11. 6. 2013). Dobesedna uporaba 3. alineje drugega odstavka 23. člena ZKZ zato ne bi bila primerna glede na napotilo iz enajstega odstavka 47. člena ZG, o smiselni uporabi določb ZKZ. Primerna pa je uporaba četrtega odstavka 23. člena ZKZ, ki ob enakovrednih kupcih gozdov razrešuje situacijo, pri čemer pa ne določa pogojev za izločitev posameznega kupca, ki v ZG ne bi bil določen. Sodišče zato na ugovore tožnice, ki se nanašajo na neustavnost 3. alineje drugega odstavka 23. člena ZKZ, ne odgovarja.

12. Tožbeni ugovor, da je tožnica lastnica gozda, ki meji na 7 prodajanih parcel v izmeri 27.610 m2, A.A. pa le na 2 v izmeri 6.320 m2, pa je tožbena novota. Ugovora tožnica v upravnem postopku ni uveljavljala, zato ga sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne more upoštevati in se na navedena dejstva kot tožbene razloge tožnica tudi ne more opirati.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.