Jedro

Presoja, ali bi moral organizator treninga konkretne športne aktivnosti izvajati ukrepe za zagotovitev varnosti udeležencev treninga, je tako odvisna od ocene, kakšne nevarnosti so povezane z izvajanjem te aktivnosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb pri tem. Organizator mora poskrbeti predvsem za varnostne ukrepe proti tistim nevarnostim, ki presegajo običajno tveganje, ki je povezano z izvajanjem posamezne športne dejavnosti in ki udeležencem niso brez nadaljnjega razvidne oziroma se jim lahko izognejo.

Pravni red namreč v okviru športnih aktivnosti dopušča nekatera tveganja kot družbeno sprejemljiva, pri čemer športniki drug od drugega seveda pričakujejo skrbnost, nemogoča pa bi bila zahteva, da nikoli ne bi prihajalo do manjših kršitev pravil športne igre oziroma dejavnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, v II. in III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh, od vročitve sodbe povrniti 514,95 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določnega v tej točki izreka, do plačila.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v drugem odstavku I. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določnega v tej točki izreka, do plačila.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki revizijske stroške v znesku 436,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 2.033,50 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, tožnikov soprispevek k nastali škodi pa je ocenilo na 30 %.

2. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.155,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (I. točka izreka sodbe); v preostalem delu je pritožbi zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka sodbe).

Navedbe revidenta

3. Tožena stranka zoper pravnomočno sodbo vlaga (dopuščeno) revizijo.(1) Ocenjuje, da protipravnost ravnanja tožene stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podana. Judo preval tehnično ni zahteven, udeleženci policijskega izobraževanja ga osvojijo v prvih mesecih na vseh nivojih policijskega izobraževanja. Takšen preval izvajajo že otroci v šoli, zato je smešna zahteva, da bi moral na polnoletne profesionalne in izkušene policiste, ki se tedensko urijo pri vajah samoobrambe, posebej paziti inštruktor oziroma da bi moral vsakomur povedati, kdaj lahko začne z izvedbo vaje. Tožnik je vajo poznal, pred tem jo je večkrat že izvajal in vsak udeleženec je po lastni oceni presojal, kdaj in koliko se sme približati izvajalcu vaje. Odločitev v izpodbijani sodbi je pravno nevzdržna in neživljenjska. Zavarovancu tožene stranke ni moč pripisati odškodninske odgovornosti, saj manjka ena od predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost), zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne, pritožbi toženke pa ugodi ter tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo revizijskih stroškov.

Odgovor nasprotne stranke

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče: - tožnik se je poškodoval dne 24. 2. 2003 na delovnem mestu kot policist; - do poškodbe je prišlo pri obveznem treningu samoobrambe, in sicer med izvajanjem vaje padca s skokom preko ramena (judo preval naprej – zempo tenkai); pri izvedbi vaje je tožnik z nogo zadel kolega, ki se je za tožnikom pripravljal na izvedbo prevala. Pri tem je tožniku zmanjkalo rotacije in je iz višine okoli enega metra padel na glavo ter desno ramo; - trening se je odvijal v R., v prostoru namenjenem športnim aktivnostim; - vzrok poškodbe ni bil v pomanjkanju vadbene površine (primerljivi kriterij oziroma srednješolski normativ je 20 udeležencev); na vaji pa je bilo v času škodnega dogodka prisotnih 19 udeležencev PP ...; - do poškodbe je prišlo zaradi premajhne razdalje med tožnikom in njegovim sodelavcem; - inštruktor ni izvajal nadzora razdalje med izvajalcem vaje in drugim udeležencem; - tožnik se pred izvedbo vaje ni prepričal o varni razdalji s pogledom nazaj; - udeleženci treninga so sami ocenjevali, kdaj je primeren čas za začetek izvedbe vaje; - tožnik vaje ni opravljal prvič.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče pri svojem odločanju izhaja iz dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno s strani sodišč druge in prve stopnje, ter je na te dejanske ugotovitve vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval med izvajanjem vaje v okviru obveznega usposabljanja samoobrambe. Vzrok poškodovanja je bil v premajhni razdalji med tožnikom ter njegovim sodelavcem, ki je vajo izvajal za njim, saj je tožnik med izvedbo judo prevala z nogo zadel zadaj stoječega sodelavca, zaradi česar mu je zmanjkalo rotacije, zato je iz višine približno enega metra padel na glavo in desno ramo, ter se pri tem poškodoval. 8. Revizijski očitek, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke ter da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, saj niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je utemeljen. Zavarovanka tožene stranke je bila kot organizator treninga samoobrambe dolžna izvesti ustrezne varnostne ukrepe za zagotovitev varnosti udeležencev treninga - policistov, vendar pa je obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator odvisen od več dejavnikov: obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti, pa tudi možnosti oškodovanca, da bi se škodi izognil. Presoja, ali bi moral organizator treninga konkretne športne aktivnosti izvajati ukrepe za zagotovitev varnosti udeležencev treninga, je tako odvisna od ocene, kakšne nevarnosti so povezane z izvajanjem te aktivnosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb pri tem. Organizator mora poskrbeti predvsem za varnostne ukrepe proti tistim nevarnostim, ki presegajo običajno tveganje, ki je povezano z izvajanjem posamezne športne dejavnosti in ki udeležencem niso brez nadaljnjega razvidne oziroma se jim lahko izognejo.(2) Ob dejstvu, da gre v konkretnem primeru za utečenega odraslega tečajnika, ki je vajo opravljal že večkrat prej, ter da gre za tehnično dokaj enostavno vajo, je po mnenju revizijskega sodišča sklepanje sodišč druge in prve stopnje ter njuna zahteva, da bi inštruktor pri izvajanju vaje moral biti bolj pozoren ter nadzorovati zadostno varnostno razdaljo posameznega tečajnika, pretirano stroga. Na podlagi ugotovitev, da je bil prostor za izvajanje aktivnosti ustrezen, da so se tečajniki pred izvajanjem vaje ogreli, da so vajo izvajali že utečeni tečajniki, ki so jo poznali in predhodno že izvajali ter da je bil na vadbi prisoten inštruktor, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pravni red namreč v okviru športnih aktivnosti dopušča nekatera tveganja kot družbeno sprejemljiva, pri čemer športniki drug od drugega seveda pričakujejo skrbnost, nemogoča pa bi bila zahteva, da nikoli ne bi prihajalo do manjših kršitev pravil športne igre oziroma dejavnosti.(3) Zaradi tega zgolj dejstvo nastanka škode med izvajanjem treninga (še) ni podlaga za odškodninsko odgovornost organizatorja.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji tožene stranke na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo tudi v preostalem delu, ter tako v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek; pritožbo tožeče stranke pa je v celoti zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o glavni stvari je vplivala tudi na drugačno odločitev o stroških vsega postopka, kot izhaja iz izreka revizijske odločbe. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odmerilo priglašene pravdne stroške tožene stranke na prvi, drugi in revizijski stopnji ter jih naložilo v plačilo tožniku. Odmera stroškov temelji na določbah Odvetniške tarife in je podrobneje razvidna iz stroškovnikov v spisu.

Op. št. (1): VS RS je s sklepom II DoR 198/2012 z dne 2. 8. 2012 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je podana protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke kot element njegove odškodninske odgovornosti.

Op. št. (2): Damjan Možina v Vesna Bergant Rakočević et al., Šport in pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 301. Op. št. (3): Damjan Možina v Vesna Bergant Rakočević et al., Šport in pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 289-290.