Jedro

Ker Uredba o določitvi preferencialnih stopenj za uvoz določenega blaga po poreklu iz določenih držav v razvoju, ob vložitvi carinske deklaracije ni več veljala, je naknadno obračunani carinski dolg utemeljen. V konkretnem primeru namreč ni prišlo do nižjega obračuna carinskega dolga zaradi napake carinskega organa, saj je carinsko deklaracijo izpolnila ter vložila tožeča stranka sama, ki bi morala vedeti, da Uredba v času sestave enotne carinske listine ni bila več v veljavi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A. št. ... z dne ..., s katero je prvostopni organ tožeči stranki za blago pod postavko 02 po carinski deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet št. ... z dne ... Izpostave B. obračunal razliko premalo obračunanega carinskega dolga v znesku ... SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka kot deklarant za račun družbe C.C.C. d.o.o. iz A. kot prejemnika blaga vložil carinsko deklaracijo št. ... z dne ... Izpostave B., kateri je priložila potrdilo, da gre za blago po poreklu iz BiH ter izjavo prejemnika blaga, da uvoženo blago ni zavezano režimu D8 po prilogi 2 Uredbe o določitvi režima izvoza in uvoza določenega blaga. Carinski zakon (Ur.l.RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 in 13/01; v nadaljevanju CZ) v 62. členu predvideva možnost naknadnega preverjanja deklaracij, in sicer po prepustitvi blaga deklarantu, do preteka rokov, ki jih določa 9. člen istega zakona. Na podlagi slednjega je carinski organ opravil naknadno kontrolo ter v zapisniku št. ... z dne ... ugotovil, da sta bila carina ter DDV obračunana po prenizki stopnji, saj v času uvoza obravnavanega blaga ni več veljala Uredba o določitvi preferencialnih stopenj za uvoz določenega blaga po poreklu iz določenih držav v razvoju (Ur.l.RS, št. 76/95 in 19/96, v nadaljevanju uredba), ki je določala, da se za industrijske proizvode po poreklu iz BiH uporablja carinska stopnja "prosto". Glede na ugotovljeno je potrebno po določbah 154. člena CZ obračunati carino in DDV. O navedenih ugotovitvah je prejemnik blaga podal pripombe na zapisnik, ker pa niso bile utemeljene, je prvostopni organ izdal odločbo št. ... z dne ..., s katero je tožeči stranki obračunal razliko premalo obračunanega carinskega dolga v znesku ... SIT. Zoper odločbo se je tožeča stranka pritožila, vendar pa so bile pritožbene navedbe zavrnjene. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče upoštevati a. točke 5. odst. 154. člena CZ, ki določa, da carinskega dolga ni treba naknadno obračunati, če je bila odločitev, da se carinski dolg ne obračuna ali obračuna v nižjem znesku kot je to določeno s tem zakonom, sprejeta na podlagi napake carinskega organa, ki je carinski dolžnik ni mogel opaziti in je ravnal v dobri veri in v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi v zvezi s carinskimi deklaracijami. V tem primeru namreč ni prišlo do napake carinskega organa, saj je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka sama. Ravno tako ne drži utemeljitev, da bi morale biti vse dajatve obračunane ob uvozu. V interesu hitrega prehoda blaga čez državno mejo je namreč tudi hitro potekajoč carinski postopek, zato pa zakonodaja omogoča naknadno preverjanje deklarantovih navedb in po potrebi ustrezno ukrepanje. Glede na napake, storjene s strani tožeče stranke pri vložitvi carinske deklaracije, ko je za uvoženo blago navedla nižjo carinsko stopnjo od dejanske oziroma carine prosto blago, je prvostopni organ pravilno ravnal, ko je izdal odločbo, s katero je obračunal razliko premalo obračunanega carinskega dolga. Navedbe tožeče stranke, da za spremembo carinske stopnje ni vedela, so lahko tudi resnične, vendar je to ne opravičuje, saj mora kot oseba, ki nastopa v carinskih postopkih, poznati predpise v zvezi z njimi.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi kršitev 1. in 3. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. Tožeča stranka v tožbi zahteva, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi. V nadaljevanju vztraja pri navedbah v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, hkrati pa še navaja, da je bila sporna carinska deklaracija s strani carinskih organov pregledana dvakrat, z računalniškim programom ter s fizičnim pregledom ob sprejemanju carinske deklaracije. V nobenem primeru nepravilnost pri izpolnitvi ni bila ugotovljena. Na podlagi tako preverjene in sprejete carinske deklaracije so stranke v postopku upravičeno domnevale, da je Enotna carinska listina pravilno izpolnjena in dajatve pravilno obračunane, kar je vplivalo tudi na določitev prodajne cene. Zaradi načela pravne varnosti bi moral carinski organ pri odločanju upoštevati določbo a. točke 5. odst. 154. člena CZ in ne obračunati ugotovljene razlike.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri svoji odločitvi ter na podlagi priloženih dokazov predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu udeležbe ni prijavil. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 01.01.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe ZUS, razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno pravo. Ker se sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, se sodišče na podlagi 2. odst. 71. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odst. 105. člena istega zakona v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka januarja 2001 zaradi uvoza blaga iz BIH vložila carinsko deklaracijo št. ..., s katero je blago prijavila v carinjenje, pri tem pa ob upoštevanju uredbe uveljaljala carinsko stopnjo "prosto", čeprav uredba, ki je tak obračun carinske stopnje omogočala, v tem času ni bila več v veljavi. Sporno pa je, ali je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožeči stranki kot posledico kasnejšega preverjanja pravilnosti izpolnitve enotne carinske listine, naknadno obračunal premalo plačano carinsko obveznost. Tožeča stranka je bila kot oseba udeležena v carinskem postopku, po predpisih zavezana k vložitvi carinske deklaracije, kar je tudi storila. CZ v 45. členu namreč določa, da je za vse blago, ki naj bi bilo predmet carinskega postopka, treba vložiti carinsko deklaracijo. To mora carinski deklarant storiti v skladu s 46. členom istega zakona na način, da izpolni carinsko deklaracijo v pisni obliki ali ob upoštevanju zakonskih pogojev z elektronsko izmenjavo podatkov ali ustno. Glede na navedeno je tožeča stranka, s tem, ko je vložila carinsko deklaracijo, svojo obveznost izpolnila. Ob tem je tožeča stranka kot carinski deklarant v skladu s 47.a členom CZ zagotavljala točnost podatkov, ki jih je navedla v carinski deklaraciji, verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je priložila deklaraciji in spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka. Ker carinsko deklaracijo vloži stranka sama, hkrati pa po 47. a členu jamči za točnost podatkov, navedenih v le-tej, 62. člen CZ nudi carinskemu organu možnost, da v zakonsko določenem roku tako vloženo carinsko deklaracijo preveri. V primeru ugotovljenih nepravilnosti, kar je tudi nižje obračunani znesek carinskega dolga, 154.člen istega zakona omogoča naknadni obračun carinskega dolga. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo v mesecu marcu 2001 v skladu z 62. členom CZ izvršeno naknadno preverjanje obravnavane carinske deklaracije. Ugotovljeno je bilo, da je bil carinski dolg nepravilno obračunan, saj je bila za blago, uvoženo iz BiH, na podlagi uredbe uporabljena carinska stopnja "prosto". Ker uredba ob vložitvi carinske deklaracije ni več veljala, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je tako naknadno obračunani carinski dolg utemeljen, saj je za uvoz industrijskih izdelkov po poreklu iz BiH v obravnavanem primeru pri odmeri carinskega dolga potrebno uporabiti konvencionalno carinsko stopnjo. Res je sicer, da 5. odst. 154. člena CZ določa, da carinskega dolga ni treba naknadno obračunati, če je bila odločitev, da se carinski dolg ne obračuna ali se obračuna v nižjem znesku kot je to določeno s tem zakonom, sprejeta na podlagi napake carinskega organa, ki je carinski dolžnik ni mogel opaziti in je ravnal v dobri veri in v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi v zvezi s carinskimi deklaracijami. V konkretnem primeru pa ni prišlo do nižjega obračuna carinskega dolga zaradi napake carinskega organa, saj je carinsko deklaracijo izpolnila ter vložila tožeča stranka sama, ki bi morala vedeti, da Uredba o določitvi preferencialnih stopenj za uvoz določenega blaga po poreklu iz določenih držav v razvoju v času sestave enotne carinske listine ni bila več v veljavi.

Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče v skladu s 1. odst. 63. člena ZUS-1 (v zvezi s 2. odst. 105. člena ZUS-1) tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.