Jedro

Nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, a nižje plačanem delovnem mestu, ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker ne predstavlja plačila za osebno opravljanje dela, ga ni mogoče šteti kot sestavni del plače in se posledično tudi ne všteva v osnovo za odmero odpravnine po 109. členu ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni - v I. točki izreka v zvezi s prvim odstavkom izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki znesek 1.999,36 EUR in ji po odvodu prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2006 do plačila, - v II. točki izreka v zvezi s tretjim odstavkom izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji, toženi stranki pa jih je dolžna povrniti v 15 dneh, od vročitve te sodbe, v znesku 461,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, - v III. točki izreka tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa jih je dolžna povrniti v 15 dneh, od vročitve te sodbe, v znesku 336,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka zoper sklep o nedopustitvi revizije v znesku 126,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 252,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.999,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2006 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila tožeči stranki, ki je invalid III. kategorije, zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti izplačana odpravnina v znesku 4.066,10 EUR. Sodišče je presodilo, da osnove za odmero odpravnine iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) ne predstavlja le vsota prejete plače, kakor je to upoštevala tožena stranka, temveč tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ga je tožeča stranka prejemala od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožeča stranka namreč zaradi invalidnosti ne more biti v manj ugodnem položaju od delavcev, ki niso invalidi. Ob upoštevanju načina izračuna odpravnine (drugi in četrti odstavek 109. člena ZDR) ter dejstva, da za vračilo odtegnjene odpravnine v znesku 1.153,54 EUR že teče poseben postopek med strankama, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova odpravnine še znesek 1.999,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati znesek 1.999,36 EUR in ji po odvodu predpisanih davkov izplačati ustrezen neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe. V zvezi s spremembo prvostopenjske sodbe je obrazložilo, da mora delodajalec na podlagi 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/1996 in nadaljnji) pri odpravnini zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti obračunati in odvesti prispevke, delavcu pa izplačati preostali del odpravnine. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) revizije ni dopustilo.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi pritožbe tožene stranke zoper sklep o nedopustitvi revizije le-tega razveljavilo in revizijo dopustilo (Dsp 7/2009 z dne 10. 2. 2009). Ugotovilo je obstoj neenotne sodne prakse sodišča druge stopnje o pravnem vprašanju, ki je bilo bistvenega pomena za odločitev, t. j. kaj v obravnavani zadevi predstavlja osnovo za odmero odpravnine.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se glede na definicijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR izplačila iz naslova socialnih zavarovanj ne morejo šteti kot plačilo za delo, zaradi česar jih delodajalec ne more upoštevati pri osnovi za izračun odpravnine. Ta izplačila so podvržena pravilom izračunavanja nadomestil v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, o izračunih pa delodajalec ni obveščen, saj je izplačevalec neposredno Z. z. p. i. i. z.. Odločitev je v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj delodajalec nečesa, o čemer nima podatkov, ne more izplačevati, neizplačilu pa lahko sledi tožba. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (v obravnavani zadevi je to ugodilni del sodbe), in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijanega dela sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10. V prvem odstavku 109. člena ZDR je kot osnova za odmero odpravnine določena povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Jedro spora je vsebina pojma „povprečna mesečna plača“ (in s tem osnova za odmero odpravnine) tožeče stranke, ki je invalidka in je poleg plače iz naslova (za polni delovni čas) sklenjene pogodbe o zaposlitvi istočasno prejemala tudi nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (133. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji).

11. S sprejemom novega ZDR je bil uveljavljen pogodbeni princip delovnega razmerja (prvi odstavek 1. člena ZDR). Ker se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR), tudi za pogodbo o zaposlitvi velja 8. člen Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki v prvem odstavku določa, da pri sklepanju dvostranskih pogodb udeleženci izhajajo iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. Prvi odstavek 4. člena ZDR delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Predmet vzajemnih dajatev v delovnem razmerju je torej osebno opravljanje dela v zameno za plačilo. O enaki vrednosti vzajemnih dajatev v delovnem razmerju je ob upoštevanju 42. člena ZDR mogoče govoriti takrat, kadar delodajalec delavcu za opravljanje dela zagotovi ustrezno plačilo v skladu z določbami 126. do 130., (133. do 135.) in 137. člena ZDR. V citiranih določbah ZDR ni podlage za to, da bi denarno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu predstavljalo sestavni del plače in se posledično vštelo v osnovo za odmero odpravnine.

12. V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Že iz stroge gramatikalne razlage te določbe izhaja, da denarna dajatev iz invalidskega zavarovanja ni sestavni del plače. Pravilnost takšne razlage potrjuje določilo 127. člena ZDR, ki opredeljuje, na katerih osnovah se določi posamezna sestavina plače: osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, delovna uspešnost upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja tega dela, dodatki pa se določijo za posebne pogoje dela. Plača je torej protidajatev za osebno opravljanje dela, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi. Namen denarnih nadomestil iz invalidskega (in pokojninskega) zavarovanja je drugačen in izven okvirov pogodbenega koncepta delovnega razmerja: z obveznim zavarovanjem se zavarovancem na podlagi dela, prispevkov in po načelih vzajemnosti in solidarnosti, zagotavljajo pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji)(1). Gre za protidajatev, ki jo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplača zavarovancu, ker ta plačuje prispevek za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, in ne gre za plačilo za osebno opravljanje dela. Temelj za izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo torej invalidsko zavarovanje tožeče stranke.

13. Denarnih prejemkov tožeče stranke iz invalidskega zavarovanja ni mogoče šteti niti za nadomestilo plače iz 137. člena ZDR. Temeljni značilnosti nadomestila plače sta, da je delavec do njega upravičen za čas odsotnosti, v primerih in trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca (prvi odstavek tega člena), in da ga je delodajalec dolžan izplačati delavcu za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela (deveti odstavek tega člena). Primeri upravičenj do nadomestila plače, ki so našteti v 137. členu ZDR (npr. izraba letnega dopusta, izobraževanje,...), denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja izrecno ne vključujejo. V petem odstavku 137. člena ZDR je sicer določeno, da delodajalec izplača v breme drugega zavezanca nadomestilo plače tudi v primerih, če je tako določeno z zakonom ali drugim predpisom, vendar pa nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni mogoče umestiti v okvir tega določila, saj nima značilnosti nadomestila plače iz prvega in devetega odstavka tega člena. Upravičencu namreč ni izplačano za primer (in čas trajanja) opravičene odsotnosti z dela, temveč ga ta prejme poleg plače, kot samostojno dajatev iz naslova zavarovanja pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Poleg tega ga delavcu izplačuje zavod in ne delodajalec (143. člen ZPIZ).

14. Pri presoji, da se prejemek iz naslova invalidskega zavarovanja všteva v osnovo za odpravnino, je sodišče druge stopnje izhajalo iz tega, da se položaj invalida zaradi njegove invalidnosti ne sme poslabšati. Obrazložilo je, da je z nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu nadomeščen izpad dela plače, ki je posledica zaposlitve invalida na drugem ustreznem, a nižje vrednotenem delu od prejšnjega dela. Izpodbijana sodba ugotavlja, da bi bil sicer delavec, ki bi zaradi invalidnosti delal na drugem delovnem mestu za nižjo plačo, v neenakem položaju (materialno prikrajšan), tudi glede na ostale delavce, ki bi še vedno delali na takih delovnih mestih, na katerih je delal delavec invalid pred nastankom invalidnosti. Takšna stališča izpodbijane sodbe o (ne)enakopravnem položaju invalida niso utemeljena v določilih delovnopravne zakonodaje in mednarodnih aktov.

15. Prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti je določena v prvem in drugem odstavku 6. člena ZDR, v skladu s katerima je delavcu invalidu zagotovljena enaka obravnava med drugim tudi pri plačah in ostalih prejemkih iz delovnega razmerja. Glede na to, da je plača protidajatev za osebno opravljanje dela, je pri ugotavljanju, ali je kršeno načelo enakega obravnavanja delavcev v zvezi s plačilom za delo, potrebno izhajati iz tega, ali so delavci (bodisi da so invalidi bodisi da to niso), ki opravljajo po vsebini enako delo, za to delo tudi enako plačani(2). Zaradi pogodbenega koncepta delovnega razmerja bi o neenakopravnem obravnavanju tožeče stranke kot invalidke lahko govorili le, če bi ta za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena (resda zaradi invalidnosti), prejemala nižjo plačo od drugega delavca, ki opravlja delo na enakem delovnem mestu kot ona, a ni invalid. To v postopku ni bilo zatrjevano in dokazovano. Nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, a nižje plačanem delovnem mestu, ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker ne predstavlja plačila za osebno opravljanje dela, ga ni mogoče šteti kot sestavni del plače in se posledično tudi ne všteva v osnovo za odmero odpravnine.

16. Konvencija o pravicah invalidov(3) potrjuje pravilnost stališča, zavzetega v 15. točki te odločbe. V skladu z b). točko prvega odstavka 27. člena Konvencije države pogodbenice varujejo in spodbujajo uresničevanje pravice do dela, tudi tistim, pri katerih nastane invalidnost med trajanjem zaposlitve, tako da sprejmejo ustrezne, tudi zakonodajne ukrepe, s katerimi med drugim ... varujejo pravico invalidov do enakega plačila za enakovredno delo. Konvencija pa ne zahteva, da se materialni položaj (plačilo) delavca zaradi nastanka invalidnosti ne sme poslabšati, na čemer temelji izpodbijana sodba.

17. Presoja, da se v osnovo za odmero odpravnine ne všteva nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, je skladna tudi s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Ta v prvem odstavku 12. člena določa, da ima delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, v skladu z državno zakonodajo in prakso pravico: a) do odpravnine ali kakšnega drugega podobnega nadomestila, katerega znesek bo med drugim odvisen tudi od delovne dobe in višine plače; izplačuje ga neposredno delodajalec ali se izplačuje iz sklada, ustanovljenega iz prispevkov delodajalcev; b) do prejemkov iz zavarovanja v primeru nezaposlenosti ali pomoči nezaposlenim ali do kakšnih drugih prejemkov iz socialnega zavarovanja, kot so starostni in invalidski prejemki, ki se dajejo v normalnih pogojih, pod katerimi se uveljavlja pravica do njih; in c) do kombinacije takšne odpravnine in prejemkov. ZDR je v 109. členu zaobsegel točko a) Konvencije, saj je višino odpravnine določil v odvisnosti od delovne dobe delavca pri delodajalcu, in povprečne mesečne plače delavca.

18. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da se v osnovo za odmero odpravnine tožeče stranke poleg plače všteva tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini ugodilo neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini zavrnilo.

19. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah (ZST – UPB1, Ur. l. RS, št. 20/2004 in nadaljnji; ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) in Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) tožeča stranka glede na načelo uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Za prvostopenjski postopek ti stroški znašajo 91,80 EUR za sestavo odgovora na tožbo, 27,76 EUR za sodno takso za odgovor na tožbo, 91,80 EUR za poravnalni narok, 103,28 EUR za pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2008, 68,85 EUR za narok za glavno obravnavo dne 30. 1. 2008, DDV v višini 71,15 EUR in 7,11 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znese 461,75 EUR. Za pritožbeni postopek stroški znašajo 172,13 EUR za sestavo pritožbe, 126,88 EUR za sodno takso za pritožbo, DDV v višini 34,43 EUR in 3,44 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znese 336,88 EUR. V zvezi s pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožena stranka upravičena do povrnitve 103,28 EUR za sestavo pritožbe (OT, tar. št. 15, tč. 2), DDV v višini 20,65 EUR in 2,10 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znese 126,03 EUR. Za revizijski postopek toženi stranki pripada povračilo 206,56 EUR za sestavo revizije, DDV v višini 41,31 EUR in 4,13 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znese 252,00 EUR.

Op. št. (1): Podobno določilo vsebuje prvi odstavek 2. člena ZPIZ.

Op. št. (2): Prvi odstavek 133. člena ZDR (ki se sicer nanaša na enako obravnavanje ne glede na spol), tudi uveljavlja načelo enakega plačila delavcem za enako delo in za delo enake vrednosti.

Op. št. (3): Konvencija v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki v RS sicer še ni veljala. Sprejeta je bila na 61. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov dne 13. decembra 2006, v RS pa je bil Zakon o ratifikaciji te konvencije objavljen dne 15. 4. 2008, v Ur. l. RS, št. 37/2008.