Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šentjurju je s sodbo I K 97750/2010 z dne 20. 3. 2012 obsojenega M. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 258. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 97750/2010 z dne 25. 9. 2012 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, da je z ravnanjem upravnega delavca prekinjena vzročna zveza med izjavo, ki jo je podal obsojenec in zapisom v uradno evidenco, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je „dalo kazenskopravni pomen ravnanju obdolženca, ki nima znakov kaznivega dejanja“, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ter da je obsojenec na upravni enoti izjavil le, da vozniškega dovoljenja ne more oddati, ker ga je izgubil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da „zaradi izvedbe vseh potrebnih dokazov“ zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da obsojenčev zagovornik po vsebini ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč le zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter da je pritožbeno sodišče presodilo vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva.

4. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojencu ter njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil, izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke ter poudaril, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja, temveč uveljavlja kršitev določb ZKP in kazenskega zakona.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

6. Vložnik zahteve trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona. Očitek utemeljuje z navedbo, da je sodišče „dalo kazenskopravni pomen ravnanju obsojenca, ki nima znakov kaznivega dejanja“, ker da obsojenec ni nikoli podal takšnega podatka, kot je zapisan v javni listini oziroma je ravnanje upravnega delavca prekinilo vzročno zvezo med ravnanjem obsojenca in zapisom v evidenco izdanih vozniških dovoljenj.

7. Zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Obsojenčev zagovornik sicer navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker obsojenčeva izjava, da je izgubil vozniško dovoljenje ne vsebuje nobenih znakov kaznivega dejanja, iz vsebine zahteve pa izhaja, da se vlagatelj ne strinja z dokazno oceno sodišča in izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

8. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi (tretji odstavek na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje in 5. točka na drugi in tretji strani sodbe pritožbenega sodišča) navedlo, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ, saj vozniškega dovoljenja nikoli ni izgubil in je izjava, podana na zapisnik o izgubi vozniškega dovoljenja na Upravni enoti v Šentjurju pri Celju bila lažna, izjavo pa je podal v izogib oddaji vozniškega dovoljenja na podlagi poziva Upravne enote Šmarje pri Jelšah, ki je sledil pravnomočni sodbi o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Obsojenec je s takšno izjavo dosegel, da je bil v evidenco izdanih vozniških dovoljenj vnesen podatek o dnevu oddaje vozniškega dovoljenja. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo tudi motiv obsojenčevega inkriminiranega ravnanja, ki je bil v tem, da vozniško dovoljenje, ki ga je za opravljanje svojega poklica nujno potreboval, še naprej uporablja v cestnem prometu in se ob policijskih kontrolah z njim izkazuje. Kolikor obsojenčev zagovornik takšnih zaključkov sodišča ne sprejema ter obširno navaja, da je obtožnica nedovoljen pravni konstrukt, da se sodišče ni poglobilo v vsebino kaznivega dejanja, da so zaključki sodišča nelogični, da je bilo v evidenco vpisano le, da je obsojenec vozniško dovoljenje oddal, kar ni nič nezakonitega, da je obsojenec pred upravnim organom navedel le, da je vozniško dovoljenje izgubil in ga zato ne more oddati, ter da je kaznivo dejanje očitno storil upravni delavec, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

9. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, s čimer vložnik nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbo, da obdolženec pred upravnim organom ni izjavil, da oddaja vozniško dovoljenje, kot je bilo to zabeleženo v evidenci, temveč da je vozniško dovoljenje izgubil, zato v uradno evidenco ni vpisano tisto, kar je obsojenec v resnici izjavil, temveč gre za samovoljen zapis upravnega organa. S takšnimi navedbami obsojenčev zagovornik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč ponovno izpodbija dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

10. Vložnik zahteve z navedbami, da sodišče druge stopnje na pritožbene trditve ni odgovorilo, zato da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, da obsojenec na zapisnik ni izjavil, da je vozniško dovoljenje oddal, temveč, da ga ne more oddati, ker ga je izgubil, po vsebini ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Navedena kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče je v 5. in 6. točki na tretji in četrti strani sodbe presodilo, da je na listini na listovni številki 72 spisa zabeležena izjava obsojenca o izgubi vozniškega dovoljenja in zapisano ni plod dopisovanja med upravnima enotama, kot to meni pritožnik, ta izjava pa je izenačena z dejstvom, da je obsojenec vozniško dovoljenje oddal. Pritožbeno sodišče je presodilo tudi, da šteje (enako kot sodišče prve stopnje) obsojenčevo izjavo o izgubi vozniškega dovoljenja za lažno ter navedlo dokaze na podlagi katerih je sprejelo takšen zaključek.

C.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila praktično v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.