Jedro

Čeprav je obdolženčeva krivda zaradi neprištevnosti izključena, je treba zaradi ugotavljanja, ali njegovo ravnanje izpolnjuje bit inkriminacije kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, opredeliti, ali je ravnal naklepoma ali iz malomarnosti.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbama okrožne državne tožilke in obdolženčevih zagovornikov se izpodbijana odločba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je Okrajno sodišče v Novem mestu obdolženemu AA zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1B izreklo varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in odvzem vozniškega dovoljenja B kategorije za dobo dveh let s tem, da se mu v tem času ne sme izdati novo vozniško dovoljenje iste kategorije. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka in 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper odločbo so se pravočasno pritožili okrožna državna tožilka in obdolženčeva zagovornika. Okrožna državna tožilka je uveljavljala pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da izpodbijano „sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev“. Zagovornika sta se pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da „predlog okrožnega državnega tožilca skladno z določbo 437. člena ZKP zavrže in postopek ustavi“.

3. Pritožbi okrožne državne tožilke in obdolženčevih zagovornikov sta delno utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbene argumente okrožne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je podano nasprotje med izrekom sodbe (pravilno sklepa, ker se o predlogu za izrek varnostnega ukrepa po členu 492 ZKP odloči s sklepom) in njeno obrazložitvijo. Tako je v točki 9 izpodbijane odločbe pojasnilo ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. CC o duševnem stanju obdolženca v času prometne nesreče. Ugotovila je namreč, da je bil obdolženi v času obravnavanega kaznivega dejanja pod močnim vplivom alkohola, saj je bila koncentracija po preračunu v času nesreče celo 2,7 g etanola/kg krvi, kar glede na njegovo psihoorgansko motnjo in zaznano znižano toleranco na alkohol kaže na visoko raven alkoholiziranosti. Izvedenka je torej ocenila, da obdolženi v času obravnavanega dogodka zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti in psihoorganske motnje ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja in obvladovati svojega ravnanja. V točki 17 pa je sodišče zaključilo, da je obdolženec v izreku sodbe opisano dejanje storil v neprištevnem stanju. V izreku odločbe pa niso zatrjevane v obrazložitvi navedene okoliščine, ki bi potrjevale obdolženčevo neprištevnost v času prometne nesreče, saj iz opisa izhaja, da je obdolženec storil dejanje v prištevnem stanju.

5. Sodišče prve stopnje je v izrek odločbe očitno povzelo opis dejanja iz predloga državne tožilke za izrek varnostnega ukrepa (list. št. 124 spisa), kjer je zgolj v pravni opredelitvi navedeno, da je obdolženec storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, v neprištevnem stanju (v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1B). Ne glede na to, da državna tožilka v opisu dejanja ni navedla okoliščin, zaradi katerih je bila izključena prištevnost obdolženca v času prometne nesreče, bi ob podanem predlogu državne tožilke za (posebni) postopek za izrek varnostnega ukrepa moralo to okoliščino dodati sodišče, ker so odločilne za izključitev obdolženčeve krivde in so zato v njegovo korist. 6. Zaradi navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka je bilo potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

7. Državna tožilka v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar je njeno razlogovanje pravno zmotno. V času storitve kaznivega dejanja in sojenja je namreč veljal KZ-1B. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločbe v točki 12 (čeprav je napačno naveden odstavek) in v točki 18 povzelo vsebino 70.b člena KZ-1B, ki določa, kdaj se izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Čeprav je v izreku odločbe kot podlaga za izrek varnostnega ukrepa navedena določba 70. člena KZ-1, KZ-1 pa je naveden tudi v točki 12 in 18 odločbe, se ni mogoče strinjati s pritožnico, da gre za uporabo KZ-1, pač pa zgolj za nedoslednost sodišča prve stopnje, ki pa v konkretnem primeru ni odločilna. Pravno zmotno je tudi razlogovanje pritožnice, da po KZ-1 ni bilo mogoče izreči varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in, da je bila vrsta tega varnostnega ukrepa opredeljena šele z novelo KZ-1B. V poglavju Prehodne in končne določbe KZ-1 je namreč v 376. členu določeno, da se do uveljavitve zakona, ki bo urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev, uporabljajo določbe o varnostnih ukrepih po členu 64 in 65 ter določbi drugega in četrtega odstavka 63. člena Kazenskega zakonika.

8. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti zaradi absolutne bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je uveljavljala državna tožilka, se je pritožbeno sodišče opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov, ki so relevantne za odločanje v ponovljenem postopku.

9. V postopku odločanja o predlaganem varnostnem ukrepu mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je obdolženec kot neprišteven storilec storil dejanje, ki ima vse objektivne znake v predlogu opisanega kaznivega dejanja. V konkretnem primeru je državna tožilka v predlogu za izrek varnostnega ukrepa opisano protipravno ravnanje obdolženca opredelila kot kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1B, zato je opis dejanja v izreku odločbe skladen z opisom v predlogu državne tožilke. Obtožni predlog je obsegal očitek, da naj bi obdolženec iz malomarnosti storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 324. člena KZ-1B. Državna tožilka v predlogu za izrek varnostnega ukrepa ni pojasnila strožje kvalifikacije kaznivega dejanja, katerega objektivne zakonske znake naj bi izpolnil obdolženec s svojo vožnjo. Prav gotovo pa je to pomembno za presojo same teže kaznivega dejanja v povezavi z izrekanjem predlaganega varnostnega ukrepa in tudi z izrekom varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila določene kategorije. Drugi odstavek 70. člena KZ-1B namreč določa, da sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa (torej tudi varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti) po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katero utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo ukrepa. V tretjem odstavku 324. člena KZ-1B je določeno, da se storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka (ki je opisano v izreku izpodbijane odločbe) kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila, torej je izrek stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila obligatoren. Za dejanje iz drugega odstavka (dejanje storjeno iz malomarnosti) pa je zagrožena denarna kazen ali zapor do dveh let. V obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje torej predstavlja milejšo kvalifikacijo, ker je zanj zagrožena nižja kazen, poleg tega pa tudi ni obligatornega izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila.

10. Ob zgoraj predstavljenih izhodiščih je potrebno pritrditi pritožbi obdolženčevih zagovornikov, da je kljub temu, da je krivda obdolženca zaradi ugotovljene neprištevnosti (kar je samostojni tretji element kaznivega dejanja) izključena (v povezavi s tem je pravno zmotno razlogovanje obdolženčevih zagovornikov, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, s kakšno krivdno obliko je obdolženec storil kaznivo dejanje – prvi odstavek 29. člena KZ-1B namreč določa, da ni kriv, kdor je bil v času dejanja neprišteven), potrebno zaradi ugotovitve ali je izpolnjen (prvi) element kaznivega dejanja, to je bit inkriminacije, z objektivnega vidika opredeliti, ali je obdolženec s svojim dejanjem izpolnil zakonske znaki nevarne vožnje v cestnem prometu iz naklepa ali malomarnosti in tako pravno kvalifikacijo v obrazložitvi tudi ustrezno utemeljiti.

11. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno opraviti glavno obravnavo, na njej pa ponovno izvesti vse dokaze ter sprejeti odločitev. V odločbi pa bo moralo odpraviti navedene kršitve ter se določno opredeliti ali je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil objektivne znake kaznivega dejanja, opisanega v podanem predlogu za izrek varnostnega ukrepa (kjer je opisano naklepno ravnanje) ali milejše praven opredelitve, nato pa presoditi ali so izpolnjeni pogoji za izrek predlaganega varnostnega ukrepa. Pri tem bo moralo oceniti in upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj (hujših kaznivih dejanj), za katera je na podlagi mnenja izvedenke utemeljeno sklepati, da bi jih obdolženec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa.