9. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Občinskega sveta Občine Postojna, ki ga zastopa Župan, na seji dne 9. decembra 2004 sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 9. člena Uredbe o koncesiji za rabo naravnih vrednot Postojnski jamski sistem in Predjamski jamski sistem (Uradni list RS, št. 77/02) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj izpodbija prvi odstavek 9. člena Uredbe o koncesiji za rabo naravnih vrednot Postojnski jamski sistem in Predjamski jamski sistem (v nadaljevanju Uredba), po katerem se koncesijska dajatev za rabo naravne dobrine razdeli med državo in občino v enakih delih, in sicer od zneska celotnega plačila koncesije, znižanega za znesek potrjenih investicijskih vlaganj, investicijskega vzdrževanja in zavarovanja za jamsko infrastrukturo. Navaja, da je izpodbijana določba Uredbe v neskladju z drugim odstavkom 21. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. - v nadaljevanju ZVO), ker bi se morala koncesijska dajatev razdeliti med državo in Občino v celotni, ne v znižani višini, ter v razmerju, ki upošteva merili razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja, ki ju določi Vlada, ki teh meril ni predpisala. Z izpodbijano določbo Uredbe naj bi Vlada določila delitveno razmerje med državo in Občino tako, da koncesijsko dajatev arbitrarno znižuje za znesek, s katerim se financira državno premoženje. Ta sredstva bi morala biti namenjena posodobitvi občinske infrastrukture, namenjene turizmu, zato naj bi bila Uredba v neskladju z določbami 9., 138. in 145. člena Ustave. Predlagatelj poudarja, da bi moral sodelovati pri določanju koncesijske dajatve, ki mu po Uredbi pripada. Predlaga, naj Ustavno sodišče prvi odstavek 9. člena Uredbe odpravi.

2.Vlada odgovarja, da je Uredba izdana na podlagi 43. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 22/03, pravilno Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. - v nadaljevanju ZON), po katerem je predmet koncesije na naravni vrednoti le njena raba. Podelitev koncesije na njej naj bi urejale določbe 164. do 166. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 - v nadaljevanju ZVO-1). Po teh določbah ZVO-1 naj bi se del plačila za koncesijo, ki pripada občini, na območju katere se ta izvaja, določil z njenim sodelovanjem in ob upoštevanju meril razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja, ki ju določi Vlada. Drugi odstavek 21. člena ZVO naj bi v času uveljavitve Uredbe enako urejal podelitev koncesije, čeprav takrat merila za delitev koncesijske dajatve še niso bila določena. Vlada naj bi zato v Uredbi določila delež sporne koncesijske dajatve na podlagi sodelovanja predstavnikov države (takratnega ministrstva za okolje in prostor) in Občine. Pri tem naj bi upoštevali posebno naravo koncesije za rabo naravne vrednote ter koristi države in Občine, ki zato sodelujeta pri vzdrževanju jamske infrastrukture po posebnem programu. Razgovori s predstavniki Občine v letih 1996 do 2002 naj bi se končali z ustnim dogovorom o plačilu koncesijske dajatve. Po izdaji Uredbe naj bi se sodelovanje Občine nadaljevalo in dne 14. 11. 2003 je bil sklenjen pisni dogovor o črpanju sporne koncesijske dajatve. Prek predstavnika v Odboru za spremljanje učinkov koncesije naj bi Občina tudi aktivno sodelovala pri izvajanju koncesije, kot to predvideva 18. člen Uredbe, in je zato za leto 2004 že prejela del sredstev. Vlada meni, da je ob izdaji Uredbe ravnala v korist Občine prav zato, ker takrat še niso bila določena merila za delitev koncesijske dajatve. Sedaj določa ta merila Uredba o merilih za določanje razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja zaradi ugotavljanja deleža plačila občini za koncesijo na naravni dobrini (Uradni list RS, št. 74/04 - v nadaljevanju Uredba o merilih). Ta akt naj bi v prehodni določbi predvideval, da se bodo leta 2006 preverili deleži plačil po koncesijskih aktih, izdanih pred njegovo uveljavitvijo.

B.

3.Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko predstavniški organi lokalnih skupnosti vložijo zahtevo, če so ogrožene pravice lokalnih skupnosti.

Predlagatelj mora zato v zahtevi izkazati, da izpodbijana določba predpisa ogroža pravice Občine kot lokalne skupnosti. Če navedeni procesni pogoj ni izpolnjen, Ustavno sodišče ne more nadaljevati postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti, temveč mora zahtevo na podlagi 25. člena ZUstS zavreči.

4.Predlagatelj se na splošno sklicuje na pravico Občine do lokalne samouprave (9. in 138. člen Ustave), ker naj bi izpodbijana določba Uredbe brez zakonske podlage in arbitrarno odvzemala sredstva, ki bi jih Občina namenila posodobitvi infrastrukture, namenjene turizmu.

5.Uredba je koncesijski akt, izdan na podlagi 43. člena ZON in ureja pogoje za podelitev koncesije za rabo naravnih vrednot Postojnski jamski sistem in Predjamski jamski sistem, ki so v lasti države. Ob njeni uveljavitvi je podelitev koncesije na naravnih vrednotah urejal ZVO, ki je na podlagi 193. člena ZVO-1 prenehal veljati. Vendar sedaj drugi odstavek 164. člena ZVO-1 smiselno enako ureja vprašanje delitve plačila za koncesijo med državo in občino, kot je to ob uveljavitvi Uredbe določal drugi odstavek 21. člena ZVO. Če koncesijo na naravni dobrini podeli država, pripada del plačila za koncesijo tudi občini, na katere območju se koncesija izvaja, in sicer v deležu, ki je na podlagi ugotovljene razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja ob sodelovanju te občine določen v koncesijskem aktu. Merila za določanje razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja predpiše Vlada (21. člen ZVO oziroma 164. člen ZVO-1).

To, da Vlada ob uveljavitvi izpodbijane določbe Uredbe še ni predpisala teh meril, ne pomeni, da jih ni mogla predpisati v koncesijskem aktu, ki je po svoji pravni naravi prav tako uredba. Zato je neutemeljen očitek o njeni neskladnosti z 21. členom ZVO. Iz navedb Vlade in iz Dogovora o črpanju koncesijske dajatve za rabo naravnih vrednot Postojnski jamski sistem in Predjamski jamski sistem, načinu plačevanja koncesijske dajatve in njeni namenskosti (v nadaljevanju Dogovor), ki sta ga dne 14. 11. 2003 sklenila Občina in Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (v nadaljevanju Ministrstvo), izhaja, da je imela Občina možnost sodelovati pri pripravi Uredbe. Na njeni podlagi je po vložitvi zahteve sklenila še Dogovor, ki med drugim izrecno predvideva, da si bo Ministrstvo posebej prizadevalo za podporo njenih projektov, ki so povezani z razvojem turistične dejavnosti.

Pri tem Zakon ne postavlja nobenih kriterijev za določanje višine plačila, temveč to prepušča koncesijskemu aktu.[1] Višino koncesijske dajatve koncesionarju nalaga 8. člen Uredbe.

6.Po navedenem predlagatelj ne izkazuje, da so ogrožene pravice Občine, zato je Ustavno sodišče njegovo zahtevo zavrglo.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Janez Čebulj, Koncesije na naravnih dobrinah, Inštitut za pravo, GIZ gozdarstva Slovenije, Ljubljana, 1996, stran 20.