Jedro

Kljub objektivni odgovornosti voznika in možnosti, da bi mogel pričakovati tožnikovo prečkanje ceste, pa je odločilno, da je tožnik ob cesti stal, da je pustil peljati mimo vozilo z njegove desne strani, nato pa pričel s prečkanjem, čeprav bi se moral prej prepričati, kako daleč je voznik, ki ga je pred tem videl prihajati iz leve smeri. Tožnik sam je povedal, da ni ponovno pogledal na levo stran. Zato je tudi pričel s prečkanjem na razdaljo, ki ni bila več primerna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 06.10.1991 poškodoval v prometni nesreči, ko ga je v Senožečah pred gostilno Na ravni med prečkanjem ceste z avtomobilom zadel zavarovanec tožene stranke. Zato s tožbo zahteva plačilo 2.100.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je delež odgovornosti obeh pravdnih strank enak. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se njegovemu tožbenemu zahtevku po temelju ugodi ali pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Prišlo je do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP/99). Sodišče prve stopnje ni skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožnik povzema svoje pritožbene navedbe in zatrjuje, da iz dolžine zavornih sledi, tožnikove teže, potrebnega časa in dejstva, da je voznik po zadetju tožnika še nekaj metrov nesel naprej, izhaja, da je šlo za izredno hitro vožnjo. Voznik ni upošteval omejitve 60 km/h in razmer v okolici gostilne. Njegovo vozilo je bilo polno, tako vozilo pa zavira na krajšo razdaljo. Mesto trčenja je na levem voznem pasu. Dober izvedenec bi gotovo ugotovil višjo voznikovo hitrost. Če bi voznik vozil počasneje, bi šel lahko normalno mimo po svojem voznem pasu. Ker je voznik tožnika opazil na tako veliko razdaljo, ker ni zmanjšal hitrosti in ker je zapeljal na svojo levo stran, gre za skrajno voznikovo malomarnost in njegovo popolno nepozornost na dogajanje na cesti. Zato prispevka obeh udeležencev ne moreta biti enaka. Glede na to revizija meni, da pravzaprav niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede stopnje soodgovornosti obeh udeležencev, saj bi ta morala biti pri zavarovancu tožene stranke veliko višja, če že ne izključna. Pravilna uporaba materialnega prava je po mnenju revizije narekovala ugotovitev najmanj 80-odstotnega prispevka zavarovanca tožene stranke.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav se tožnik v reviziji sklicuje na določbe ZPP iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPP), je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi na podlagi prvega odstavka 498. člena tega zakona uporabilo določbe ZPP iz leta 1977, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona.

Iz povzetih revizijskih trditev izhaja, da tožnik z zatrjevanimi procesnimi kršitvami dejansko poskuša izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) ni dovoljeno. Tak nedovoljen poskus predstavljajo trditve, da je na mestu prometne nesreče veljala omejitev 60 km/h, da bi dober izvedenec ugotovil višjo hitrost avtomobilista in vse tiste trditve, ki izpodbijajo dejansko ugotovljeno hitrost zavarovanca tožene stranke. Revizijsko sklicevanje na 8. člen ZPP oziroma prav tako 8. člen ZPP (1977) ni utemeljeno. Ta zakonska določba vsebuje pravilo o prosti oceni dokazov o tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), saj razlogi sodb obeh sodišč vsebujejo vsa tista potrebna dejstva, ki so odločilna za presojo odgovornosti obeh udeležencev prometne nesreče. V tej pravdni zadevi sta sodišči ugotovili naslednja odločilna dejstva o poteku prometne nesreče. Tožnik je stal ob gostilni Na ravni v Senožečah in čakal, da bi prečkal cesto ter prišel do svojega avtomobila na parkirišču na drugi strani. Pogledal je na levo in videl, da od daleč prihaja avtomobil zavarovanca tožene stranke, nato je pogledal na desno in videl, da je bližji drug avtomobil, ki ga je pustil peljati mimo in potem takoj pričel s prečkanjem ceste. V bližini ni nikjer prehoda za pešce. Zavarovanec tožene stranke je pričel zavirati in se umikati v levo. Do trčenja avtomobila in pešca je prišlo na levem voznem pasu. Na tem odseku je veljala splošna omejitev hitrosti, ki je takrat znašala 80 km/h. Obe sodišču sprejemata ugotovitve izvedenca, ki je na podlagi dolžine zavornih sledi 50,4 m izračunal, da je voznik vozil s hitrostjo 83,95 km/h, da je reagiral v času od 0,6 do 1 sekunde, da je opazil pešca, ko je pričel prečkati vozišče 4,9 do 5,3 sekunde pred trčenjem, in da je bil takrat oddaljen od 64,40 m do 73,7 m. Ker je pešca zadel, preden se je z vozilom popolnoma ustavil, je bila razdalja od vozila do pešca ob pričetku prečkanja vozišča še krajša. Obe sodišči se strinjata z izvedencem, da taka razdalja ni bila primerna za prečkanje ceste.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev sta obe sodišči ocenili, da je delež odgovornosti obeh udeležencev prometne nesreče enak. Pri vozniku, katerega odgovornost je sicer objektivna, sta ugotovili, da bi ravnanje pešca mogel pričakovati, saj so mu razmere na tem odseku po lastni izpovedi poznane. Gre za dobro obiskano gostilno ob magistralni cesti, ki pa ima parkirišče na nasprotni strani cesti. Pri tožniku je sodišče prve stopnje poudarilo njegovo premajhno pazljivost, saj bi moral pred pričetkom prečkanja še enkrat pogledati na levo, da bi se prepričal o varni razdalji, sodišče druge stopnje pa je tako tožnikovo ravnanje ocenilo kot odločilen prispevek k nastanku prometne nesreče. Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju šteti za nevarno stvar v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Za škodo od nevarne stvari po prvem odstavku 174. člena ZOR odgovarja njen imetnik. Ta se lahko ob izpolnjenih pogojih iz 177. člena ZOR v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. V obravnavani zadevi je glede na vse ugotovljene okoliščine o poteku prometne nesreče tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno skladen s tretjim odstavkom 177. člena ZOR zaključek obeh sodišč, da je tožnik odgovoren za nastalo škodo v višini 50%. Taka ocena temelji na presoji, ki je enaka razlogu sodišča druge stopnje, da je namreč tožnik tisti, čigar ravnanje predstavlja odločilen prispevek k nastanku škodnega dogodka. Kljub objektivni odgovornosti voznika in možnosti, da bi mogel pričakovati tožnikovo prečkanje ceste, pa je odločilno, da je tožnik ob cesti stal, da je pustil peljati mimo vozilo z njegove desne strani, nato pa pričel s prečkanjem, čeprav bi se moral prej prepričati, kako daleč je voznik, ki ga je pred tem videl prihajati iz leve smeri. Tožnik sam je povedal, da ni ponovno pogledal na levo stran. Zato je tudi pričel s prečkanjem na razdaljo, ki ni bila več primerna.

Zavarovancu tožene stranke ni mogoče posebej očitati dejstva, da je do trčenja prišlo na njegovem levem voznem pasu, saj je šlo za njegovo normalno reakcijo na nepravilno tožnikovo ravnanje. Ko je voznik ugotovil, da je pešec pričel s prečkanjem ceste, je reagiral z zaviranjem in umikanjem v levo.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.