Jedro

V obravnavanem primeru gre za tisto staro neizplačano devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.

Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

Iz potrdila Agencije za privatizacijo št. 04-14-1125/17 z dne 20. 6. 2017, ki ga je prav tako priložila tožeča stranka sama, izhaja, da so bila na dan 14. 4. 1999 sredstva v zahtevanem znesku za verifikacijo, tj. 11.167,84 BAM, iz predmetnega deviznega računa prenesena na JPR C.C., zato dolg Banke (in s tem odgovornost Republike Slovenije za plačilo takega dolga) ne obstoji. Ker so bila devizna sredstva s stare devizne knjižice tožeče stranke veljavno prenesena na posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožeča stranka ni imela terjatve do Banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Tožeča stranka k zahtevi ni priložila devizne knjižice št. ..., priložila pa je potrdilo A. d. d., ..., Glavne podružnice Sarajevo, z dne 8. 12. 2017, iz katerega izhaja, da je bil imetnik predmetne devizne vloge B.B. (v nadaljevanju: pravni prednik tožeče stranke) in da je stanje na njej na dan 31. 12. 1991 znašalo 2.496,39 DEM, 1.561,09 CHF, 121,38 GBP in 3.965,79 USD ter da po tem datumu ni bilo izplačil s te devizne vloge. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi priložila pravnomočen dodatni sklep o dedovanju št. 65 0 O 631850 17 O z dne 9. 3. 2017, na podlagi katerega so bila sredstva iz predmetne devizne vloge, katere imetnik je bil pravni prednik tožeče stranke, prenesena na tožečo stranko v deležu ½. Priložila je tudi pristopnico za predmetno devizno vlogo, iz katere izhaja, da je bila za razpolaganje s sredstvi na vlogi pooblaščena C.C..

2. Tožena stranka je na podlagi dokumentov, pridobljenih na podlagi četrtega odstavka 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP), ugotovila, da je bila vloga št. ... v celoti, tj. v protivrednosti 11.167,84 BAM prenesena na poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v FBiH (v nadaljevanju: JPR), ki se glasi na ime C.C. kot pooblaščenke pravnega prednika tožeče stranke. Tožena stranka je glede na navedeno ugotovila, da se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in je zato zahtevo za verifikacijo predmetne vloge zavrnila.

3. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja ter v tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da ni vedela, da je njena mati C.C. devizno vlogo prenesla na JPR, saj je to izvedela šele, ko jo je tožena stranka obvestila s podatki Zavoda za plačilni promet FBiH (z dne 4. 12. 2014 - op. sodišča). Poudarja, da iz tega izhaja, da so sredstva devizne vloge v višini 11.167,84 KM ostala neporabljena in lastnina njene mame. To izhaja tudi iz potrdila Agencije za privatizacijo št. 04-14-1125/17 z dne 20. 6. 2017, ki ga prilaga k tožbi. Vztraja, da devizni prihranki niso bili plačani v nobeni obliki in da prenos denarja dejansko ni bil izveden, zato toženi stranki očita, da je odločila v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) in 1. členom Protokola št. 1 k EKČP. Sodišču zato predlaga, naj zadevo vrne v ponovno odločanje z napotilom, da ji plača denar z deviznega računa.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih za svojo odločitev in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014 (v nadaljevanju: zadeva Ališić in drugi) treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. To pomeni, da tožeča stranka iz razloga, ker je bila njena devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila predmetna devizna vloga prenesena na JPR, tožeča stranka nima pravic po ZNISESČP. Tožena stranka poudarja, da je v skladu z določbami 146. člena ZUP s pisnim pozivom z dne 31. 8. 2017 tožeči stranki dala možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in jo pozvala, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke, ki nato v svojem odgovoru ni podala navedb niti ni predložila dokazil, ki bi privedla do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja od ugotovljenega, na podlagi katerega je bila izdana odločba.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se skladno s 1. členom določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do A. d.d., Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice A., d.d., (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva v znesku 11,167.84 BAM iz devizne knjižice v lasti B.B. (pravnega prednika tožeče stranke) prenesena na JPR njegove pooblaščenke C.C. (matere tožeče stranke) pri Agenciji za privatizacijo v FBiH (v nadaljevanju: Agenciji za privatizacijo), saj to izhaja iz tožbenih navedb in potrdila Agencije za privatizacijo št. 04-14-1125/17 z dne 20. 6. 2017. Se pa v tem sporu kot sporno postavlja vprašanje uporabe 2. člena ZNISESČP, in sicer pravna relevantnost okoliščin prenosa sredstev z devizne vloge na JPR (vprašanje, ali je do prenosa prišlo po volji oziroma na podlagi ravnanja pravnega prednika tožeče stranke oziroma tožeče stranke) kot tudi pravna narava tega prenosa.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče RS) je s sklepom X DoR 139/2018-5 z dne 22. 11. 2018 že dopustilo revizijo v bistveno primerljivi zadevi glede vprašanja: „Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija.“

10. O reviziji je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, v kateri je zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. 11. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro neizplačano devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici banke A., d.d. (v nadaljevanju: Banka).

12. Iz že citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon namreč izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

13. Tudi sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v zadevi Ališić in drugi na podlagi 46. člena EKČP. Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. točki te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je Republika Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. ESČP je v 147. točki obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. točki odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH.

14. Položaj pritožnikov v zadevi Ališić in drugi se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Iz 116. točke obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Banke do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta Banka v državni lasti in ker je Republika Slovenija s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te Banke na novo banko v škodo Banke in njenih deležnikov. V primeru Ališić je namreč še vedno obstajal dolg Glavne podružnice Sarajevo do imetnikov starih deviznih vlog, saj le-te še niso bile izplačane.

15. Namen ZNISESČP je bil odpraviti posledice preteklega ravnanja Republike Slovenije, za katerega je bilo v postopku pred ESČP ugotovljeno, da je kršilo 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, s tem ko je bil določenim skupinam varčevalcev onemogočen dvig deviznih sredstev z njihovih starih deviznih vlog. Iz same sodbe v zadevi Ališić in drugi izhaja možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane (če so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada; 147. točka sodbe v zadevi Ališić in drugi). Vrhovno sodišče RS v omenjeni sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo Republike Slovenije kot tudi z EKČP. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP. 16. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 glede morebitne kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca še pripomnilo, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev z deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi predpisa FBiH1, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

17. Kot je presodilo Vrhovno sodišče RS v omenjeni sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. Kot navaja, ESČP v zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati.

18. Za rešitev tega spora je torej pomembno zgolj dejstvo, kakšna je bila vloga na bančnem deviznem računu (knjižici) v času vložitve zahtevka. V upravnih spisih je priložena le kopija prve strani te knjižice, na kateri je kot pooblaščena oseba navedena C.C., niso pa priložene kopije ostalih strani knjižice, iz katerih bi bilo razvidno, ali je bila knjižica saldirana. Vendar pa iz potrdila Agencije za privatizacijo št. 04-14-1125/17 z dne 20. 6. 2017, ki ga je prav tako priložila tožeča stranka sama, izhaja, da so bila na dan 14. 4. 1999 sredstva v zahtevanem znesku za verifikacijo, tj. 11.167,84 BAM, iz predmetnega deviznega računa prenesena na JPR C.C., zato dolg Banke (in s tem odgovornost Republike Slovenije za plačilo takega dolga) ne obstoji. Ker so bila devizna sredstva s stare devizne knjižice tožeče stranke veljavno prenesena na posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožeča stranka ni imela terjatve do Banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožeče stranke.

19. Za odločitev v tem sporu prav tako niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da tožeča stranka deviznih sredstev nikoli ni uporabila. Kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je tožeča stranka sredstva na JPR uspela unovčiti ali ne. Sodišče zato meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

21. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko ter se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku2. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.3 Tak je tudi obravnavani primer.

1 Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji). 2 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 3 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge