Jedro

Ker je dal obsojenec na podlagi navedb v pismu izjavo za javnost, zaradi katere je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 170. člena KZ, je potrebno ugotoviti in presoditi sporočilno naravo očitkov v pismu in oceniti, ali je dana podlaga za sklepanje, da jih je obsojenec vsebinsko povzel v sicer drugačni obliki izražanja.

Ko je predsednik senata ugotovil, da se je izgubil računalniški zapis glavne obravnave in da zapisnika o njej ne bo mogoče vložiti v spis, je bil dolžan ne glede na bližajoči se potek delovnega časa o tem seznaniti državnega tožilca in obsojenca ter odrediti, da se glavna obravnava takoj nadaljuje ter ponovi zaslišanje obsojenca in v dokaznem postopku ponovi tudi zaslišanje oškodovanca.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. J.H. za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 10.2.2003 obs. J.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po 2. in 1. odstavku 170. člena v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ ter mu izreklo 150.000 SIT denarne kazni, plačljive v dveh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 50.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.1.2005 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov po 420. členu ZKP". Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe. Po obširni utemeljitvi predloga ocenjuje, da odločitev, za katero se zavzema, narekujejo tako procesne kršitve, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost pravnomočne sodbe, kot tudi s tem povezan dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je sodišče "napačno uporabilo kazenski zakon", saj ni upoštevalo določil 3. odstavka 169. člena KZ. Obsojenec je nastopil v svojstvu župana pri opravljanju politične funkcije in v obrambo interesov občine kot lokalne skupnosti ter zato ni storil naklepnega kaznivega dejanja, kakor je to razvidno iz izreka sodbe. Čeprav zahteva navaja, da je prišlo do kršitve kazenskega zakona, je na podlagi vseh navedb mogoče povzeti smiselno trditev, da v pravnomočni sodbi ni obrazložen obsojenčev naklep, kar pomeni, da sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče je, kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, štelo za dokazano, da je obsojenec na radiu M.v., MS med drugim govoril, da je za Vaško skupnost R. prišlo celo pismo na njegov naslov in da je ošk. Č. ponarejal rezultate ter da izid ni pravilen. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojenec s takim ravnanjem uresničil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer je ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, ker se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti. Sodišče druge stopnje je s takšno presojo in utemeljitvijo obsojenčevega naklepnega ravnanja soglašalo.

Obsojenec se je zagovarjal, da ni imel namena oškodovanca obrekovati. Iz nadaljnje vsebine njegovega zagovora pa sledi, da je na podlagi anonimnega pisma po radiu komentiral med ostalim nepravilnosti, ki so se nanašale na referendum, tudi z navedbo, da je ošk. J.Č. ponarejal rezultate in da izid (referenduma) ni pravilen. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec navajal, da je citat inkriminirane izjave vzet iz konteksta, da ni dokaza "o namenu oziroma naklepu obrekovanja in krive obdolžitve za ponarejanje", pač pa gre za slučajno uporabljen izraz za interpretacijo navedb v prejetem pismu po spominu. S tem stališčem do inkriminiranega očitka je obsojenec nakazal, da je izjavo dal na podlagi vsebine anonimnega pisma, s tem pa tudi izpodbijal, da je zavestno trdil in raznašal neresnična dejstva.

V anonimnem pismu, ki ga je dobil obsojenec, je v prvem stavku zapisano, da samoprispevek v vasi R. ni bil izvoljen, v nadaljevanju pa, da je ošk. Č. prepričeval in vsiljeval ljudi, naj volijo za samoprispevek in da samoprispevek ni bil izvoljen, ker si vaščani R. govorijo, da niso glasovali za samoprispevek. Sodišče je pri presoji obsojenčevega direktnega naklepa izhajalo iz ugotovitve, da v anonimnem pismu ni navedbe o ponarejanju rezultatov referenduma.

Obsojenec se je v izjavi, ki jo je dal za javnost, skliceval na navedeno pismo, kot je razvidno iz izpisa s kasete. Sodišči prve in druge stopnje nista presojali prikazane vsebine pisma, čeprav je ocena v njem navedenih dejstev v zvezi z ugotavljanjem obsojenčevega direktnega naklepa odločilna. V tem pogledu pravnomočna sodba nima razlogov in zato takšna pomanjkljivost pomeni zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

V ponovljenem postopku bo sodišče presodilo vsebino sicer anonimnega pisma, naslovljenega na obsojenca. Ocenilo bo navedbe v pismu v njihovi medsebojni povezavi, posebej še očitek, da "samoprispevek ni bil izvoljen" in da "si vaščani R. govorimo, da nismo glasovali za samoprispevek". Obsojenec je dal izjavo za javnost na podlagi navedb v pismu. Zato je potrebno ugotoviti in presoditi sporočilno naravo očitkov v pismu in oceniti, ali je dana podlaga za sklepanje, da jih je obsojenec vsebinsko povzel v sicer drugačni obliki izražanja (ponareditev). V danem primeru namreč ni nujno, da je zaključek, ki ga je sprejelo sodišče in ki temelji le na dejstvu, da inkriminirana trditev ni zapisana v anonimnem pismu v obliki, ki jo je izrazil obsojenec, edino možen, in da izključuje navedeno presojo. Če v takem položaju nastane dvom, oziroma je mogoče sprejeti različne razlage, je sodišče dolžno po načelu in dubio pro reo sprejeti zaključek, ki je za obsojenca ugodnejši. Če obsojencu ni mogoče očitati naklepa v smeri storitve kaznivega dejanja obrekovanja, je treba njegovo dejanje presojati z vidika obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. in 1. odstavku 171. člena KZ, ki je lahko storjeno tudi z eventualnim naklepom. Toda v tem primeru bo imel obsojenec pravico uveljaviti dokaz resnice, pri čemer leži dokazno breme na njem, sodišče pa je v zvezi z njegovimi ugovori, da gre za resnično trditev ali da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, zavezano ugotavljati materialno resnico. Če bo uspel z dokazom resnice, bo sodišče presodilo, ali bo obsojenca lahko kaznovalo za razžalitev (169. člen KZ). Ker pa zahteva za varstvo zakonitosti poudarja, da je obsojenec nastopil v svojstvu župana in da je dal izjavo pri opravljanju politične dejavnosti, bo potrebno presoditi tudi, ali je njegovo dejanje bilo storjeno v okoliščinah, predpisanih v 3. odstavku 169. člena KZ.

Po stališču zahteve gre v tej zadevi tudi za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je lahko vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Iz kazenskega spisa je nedvomno razvidno, da je prva glavna obravnava bila razpisana z dne 8.1.2003 in tudi opravljena. Na njej sta bila zaslišana obsojenec in oškodovanec. Sodišče je glavno obravnavo preložilo na dne 10.2.2003 ob 13.20 uri. Iz odredbe sodišča z dne 14.1.2003 je razvidno, da se nanjo vabi obsojenca, okrožnega državnega tožilca in obe priči. Čeprav bi se glavna obravnava na podlagi 311. v zvezi s 314. členom ZKP morala nadaljevati, pa se je začela znova, vendar v zapisniku z dne 10.2.2003 ni navedeno, iz katerih razlogov je sodišče to storilo. V spisu tudi ni zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.1.2003, čeprav je bila opravljena.

Iz podatkov kazenskega spisa in tudi iz poročila predsednika senata z dne 15.6.2005 je razvidno, da je sodišče o tej zadevi opravilo glavno obravnavo dne 8.1.2003, na njej pa zaslišalo obsojenca in ošk. J.Č. Glede na pojasnilo predsednika senata je prišlo v računalniku do tehnične napake, zaradi katere se je izgubil celotni zapis poteka glavne obravnave. Ker se je to zgodilo ob koncu delovnika, ni bilo mogoče več opraviti ponovnega zaslišanja in narekovanja vsebine obsojenčevega zagovora in zaslišanja priče. Tudi obsojencu je bila znana okoliščina o tehnični oviri in izgubi zapisnika iz računalnika. Zato je predsednik senata razpisal novo glavno obravnavo za dne 10.2.2003, ki se je začela znova pred spremenjenim senatom, na njej je bil ponovno zaslišan obsojenec in vabljeni priči. Po oceni predsednika senata odredba in razpis glavne obravnave za dne 8.1.2003 kot tudi procesna dejanja, ki so bila opravljena, niso imele nobenih posledic za nadaljni potek kazenskega postopka, ker se je glavna obravnava pričela znova.

Čeprav procesne določbe posebej ne urejajo položaja, ki je nastal v obravnavani zadevi, je treba ugotoviti, da postopanje sodišča ni bilo pravilno. Ko je predsednik senata ugotovil, da se je izgubil računalniški zapis glavne obravnave in da zapisnika o njej ne bo mogoče vložiti v spis, je bil dolžan ne glede na bližajoči se potek delovnega časa o tem seznaniti državnega tožilca in obsojenca ter odrediti, da se glavna obravnava takoj nadaljuje ter ponovi zaslišanje obsojenca in v dokaznem postopku ponovi tudi zaslišanje oškodovanca. Pri tem je bilo potrebno ugotoviti morebitne razlike, ki so nastale v njunih izpovedbah, ter hkrati državnemu tožilcu, obsojencu in tudi oškodovancu dati možnost, da se o tem izjavijo.

Najmanj, kar je predsednik senata moral storiti, pa je, da bi po končani glavni obravnavi navedeno ugotovitev zapisal in takšen zapis vložil v kazenski spis, na naslednji glavni obravnavi pa o tem seznanil stranke in v njenem okviru obnovil potek glavne obravnave z dne 8.1.2003. Sicer pa Sodni red v 1. odstavku 257. člena določa, da se tudi v primeru izgube, poškodovanja ali uničenja dela spisa, le-ta, če je zadeva še v teku, obnovi po uradni dolžnosti. Slednje stori sodnik, ki zadevo obravnava in ki mora o obnavljanju spisa obvestiti stranke.

Obsojenec je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v okviru kršitev pravil kazenskega postopka navajal, da je sodišče neutemeljeno in neargumentirano razveljavilo prvo glavno obravnavo z uničenjem zapisnika o izpovedbah obsojenca in prič, da je improvizirano in približno ponovilo glavno obravnavo z drugo sestavo senata in da ni imel možnosti za pripravo obrambe, ker ni bil obveščen in ne poučen o posledicah ponovitve glavne obravnave. Tudi zahteva, ki navaja, da zaradi načina vodenja glavne obravnave in neobstoja zapisnika o poteku glavne obravnave z dne 8.1.2003 ter odsotnosti razlogov o tem, zakaj ni tega zapisnika, ocenjuje, da je takšno postopanje sodišča vplivalo na njegovo odločitev.

Sodišče druge stopnje je na pritožbene očitke odgovorilo, da so protispisni in nerazumljivi, ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila v tej kazenski zadevi opravljena samo ena glavna obravnava, in sicer dne 10.2.2003, ko je bila izrečena obsodilna sodba. Glede na uveljavljane kršitve v pritožbi bi bilo prav, da bi predsednik senata že v predložitvenem poročilu dal v zvezi z zapisnikom o glavni obravnavi 8.1.2003 ustrezna pojasnila. Sodišču druge stopnje pa je okoliščina, ki je bila tudi razvidna iz podatkov kazenskega spisa, in sicer da je predsednik senata odredil glavno obravnavo za dne 8.1.2003 ob 13.20 uri (odredba z dne 6.12.2002) in dejstvo, da ni bila preklicana ter ob upoštevanju obsojenčevih pritožbenih navedb, narekovala postopanje po 4. odstavku 377. člena ZKP. Po tej določbi si sodnik poročevalec po potrebi lahko preskrbi od sodišča prve stopnje poročilo o kršitvah kazenskega postopka.

Obsojenec je v pritožbi z navedbo, da je ošk. J.Č. na prvi glavni obravnavi (dne 8.1.2003) jasno potrdil, da je sam pripravil in podpisal poročilo volilnega odbora, prikazoval, da je bila izpovedba navedene priče drugačna kot na ponovljeni glavni obravnavi. Če je izpovedba priče bila dejansko drugačna, bi to zahtevalo v zvezi z ugotavljanjem obsojenčevega naklepa v smeri kaznivega dejanja obrekovanja tudi drugačno ali vsaj popolnejšo oceno. Zato je zatrjevanje obsojenca in s tem povezana izvajanja zahteve mogoče razlagati kot utemeljen očitek, da je sodišče s postopanjem v nasprotju s procesnimi določbami, uveljavljanimi v zahtevi, kršilo obsojenčevo pravico obrambe, kar je vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da so podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornikova zahteva. Zato je zahtevi ugodilo in sodbi sodišč prve ter druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom (1. odstavek 426. člena).