Jedro

Kljub ravnanju sodišča prve stopnje v nasprotju s citirano zakonsko določbo, ki predstavlja le relativno postopkovno kršitev določb postopka, pa ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je zaradi okoliščine, ker sodišče prve stopnje o pridržanju odločitve o stroških postopka ni odločilo v izreku sodbe, pač pa le v obrazložitvi, tožena stranka pa ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa o stroških, to imelo za posledico izgubo pravice tožene stranke do povrnitve pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške postopka v višini 8.354,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje do plačila.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da ne ugovarja ugotovljeni višini stroškov, do katerih ima pravico, in ki znašajo 13.393,55 EUR in odločitve sodišča v tem delu ne izpodbija. Opozarja pa, da je tožena stranka izgubila pravico do povračila stroškov postopka, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati višine stroškov, do povračila katerih bi imel toženec pravico (če ne bi te pravice izgubil) ter posledično sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti pobota. Namesto tega bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 13.393,55 EUR (in ne zgolj 8.354,40 EUR) stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje o sporu med pravdnima strankama odločalo večkrat, tako da so bile v tej zadevi izdane tri sodbe sodišča prve stopnje. Za stroškovno presojo relevantno izpostavlja dejstvo, da sodišče prve stopnje v drugi in tretji izdani sodbi ni odločilo o stroških postopka v izreku, temveč je zgolj v obrazložitvi navedlo, da bo sodišče o vseh pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Na podlagi tretje sodbe je nato sodišče izdalo izpodbijani sklep o stroških. Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje za pridržanje izdaje posebnega sklepa o stroških v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni imelo podlage. Tudi če bi jo imelo, pa bi moralo o tem odločiti v izreku sodbe, česar navedba v obrazložitvi ne more nadomestiti oziroma sanirati. Pravdna stranka, ki ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa o stroških, je s tem izgubila pravico do povračila stroškov postopka. Tožeča stranka je v obeh primerih izdanih sodb, s katerimi sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških, zahtevala izdajo dopolnilnega sklepa. Tožena stranka izdaje dopolnilnega sklepa po tožnikovem vedenju ni zahtevala oziroma predlagala, zato je izgubila pravico do povračila stroškov postopka. Temu ustrezno tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter samo odloči o stvari tako, da naloži toženi stranki plačilo tudi zneska 5.039,15 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, torej tako, da ima, upoštevaje uspeh v pravdi, tožeča stranka pravico do povračila stroškov v skupnem znesku 13.393,55 EUR, toženi stranki pa se naloži še plačilo razlike poleg že naloženega plačila po izpodbijanem sklepu. Priglaša stroške pritožbenega postopka in terja njihovo povrnitev.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam z obrazložitvijo, da so povsem brez pravne podlage in da ZPP pogoja, da bi morala tožena stranka, da bi bila upravičena do pobota stroškov glede na uspeh v pravdi, dodatno zahtevati izdajo sklepa o stroških, ne določa. Tožena stranka je tekom rednih postopkov na prvi stopnji in na drugi stopnji redno priglašala stroške in jih zahtevala, kot jih je sodišče tudi ustrezno ovrednotilo. Predlaga zavrnitev pritožbene kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno stroškovno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave, v pritožbi zatrjevane kršitve pa imajo naravo relativnih postopkovnih kršitev, ki niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločalo večkrat. Medtem ko je v prvi sodni odločbi odločilo tako o zahtevku kot tudi o stroških postopka, je z drugo in tretjo sodbo odločilo le o zahtevku, odločitev o stroških postopka pa si je pridržalo in v obrazložitvi sodb navedlo, da bo o vseh pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom po pravnomočni odločitvi o glavni stvari.

7. Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje za pridržanje izdaje posebnega sklepa o stroških v ZPP ni imelo podlage. V skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov namreč odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim.

8. Kljub ravnanju sodišča prve stopnje v nasprotju s citirano zakonsko določbo, ki predstavlja le relativno postopkovno kršitev določb postopka, pa ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je zaradi okoliščine, ker sodišče prve stopnje o pridržanju odločitve o stroških postopka ni odločilo v izreku sodbe, pač pa le v obrazložitvi, tožena stranka pa ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa o stroških, to imelo za posledico izgubo pravice tožene stranke do povrnitve pravdnih stroškov.

9. ZPP v 325. členu, ki ga pritožba izpostavlja, res določa, da v primeru, ko sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15. dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih. Sodišče stroškovnega zahtevka pravdnih strank ni spregledalo, pač pa o njem še ni odločilo, ker si je odločitev o stroških pridržalo in s čemer je pravdni stranki seznanilo. Zato po presoji sodišča druge stopnje, kljub dejstvu, da sodišče prve stopnje odločitve o pridržanju (za katero sicer kot obrazloženo ni imelo ustrezne podlage) ni sprejelo v izreku sodbe, pač pa le v obrazložitvi, s čemer je strankam dalo jasno vedeti, da njunega stroškovnega zahtevka ni spregledalo in da bo o njem odločilo, takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni zahtevalo predloga pravdnih strank po izdaji dopolnilnega sklepa. Zato dejstvo, da tožena stranka izdaje dopolnilnega sklepa o stroških ni predlagala, ne more pomeniti, da je pravico do povrnitve stroškov postopka izgubila.

10. Glede na obrazloženo in ker stroškovna odmera, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ni predmet pritožbene presoje, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).